Jedro

Tožnica zatrjuje, da je njen delež 3/4, v tem obsegu uveljavlja nedopustnost izvršbe v tem pravdnem postopku. Glede na to, je pravilna ocenitev vrednosti spornega predmeta v višini vrednosti 3/4 sporne nepremičnine, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da znaša vrednost spornega predmeta 107.894,00 EUR (točka I. izreka), nadalje pa odločilo, da Okrajno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi (točka II. izreka) ter bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno pristojnemu sodišču (točka III. izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno laično pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zaradi zmotno oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 2. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica v pritožbi navaja, da z dolgovi svojega moža M.J. ni imela in nima nič ter naj sam poravna svoje dolgove. Sodna praksa v primeru zahtevkov za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni enotna pri odločanju o vrednosti spornega predmeta, zato se ji postavlja vprašanje, zakaj in po kakšnem ključu je sodišče kot osnovo za vrednost vzelo najslabšo možnost, to je 107.894,00 EUR ter zadevo odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru. Očitno je, da bo morala za vložitev tožbe plačati visoko sodno takso, s čimer bo postavljena pred dejstvo, ali se bo sploh sposobna pravdati, pri čemer ne gre prezreti, da delež na sporni nepremičnini še sploh ni določen in ugotovljen. Meni, da je sporna vrednost v tožbi primerna ter je za reševanje pristojno Okrajno in ne Okrožno sodišče v Mariboru.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrednost spornega predmeta na podlagi vpogleda v javno dostopne podatke o nepremičninah na spletnih straneh Geodetske uprave RS, na podlagi katerih je ugotovilo, da znaša vrednost nepremičnine parc. št. 179/4 k.o. K, 143.859,00 EUR, kar pomeni, da je vrednost solastniškega deleža 3/4 od celote 107.894,00 EUR. Ob dejstvu, da tožnica s tožbo uveljavlja, da gre za nepremičnino kot skupno premoženje, na kateri je njen delež 3/4 celote, sodišče prve stopnje zaključi, da je vrednost spornega predmeta v tej pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe 107.894,00 EUR.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica dne 23. 3. 2020 vložila tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičnini1, na kateri zatrjuje 3/4 delež iz naslova skupnega premoženja, vrednost spornega predmeta pa označuje z zneskom 1.500,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZPP, ob dejstvu, da je tožnica navedla očitno prenizko vrednost in se je s tem izpostavilo vprašanje stvarne pristojnosti, na hiter in primeren način prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti (korekturna dolžnost sodišča). Tako je vpogledalo v javno dostopne podatke GURS o ocenjeni vrednosti sporne nepremičnine ter odločilo, da znaša vrednost spornega predmeta 3/4 vrednosti sporne nepremičnine, torej 107. 894,00 EUR.

Ker je ugotovilo, da je vrednost spornega predmeta višja od 20.000,00 EUR, je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje ter bo zadevo po pravnomočnosti odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno pristojnemu sodišču. 7. Pritožba graja po sodišču prve stopnje ugotovljeno vrednost spornega predmeta kot previsoko ter meni, da je vrednost v višini 1.500,00 EUR, kot jo je navedla tožnica v tožbi, primerna ter se z načinom določitve, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ne strinja in predlaga, da okrajno sodišče ostane stvarno pristojno.

8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru uporabilo način ocenitve vrednosti spornega predmeta v korist tožnici. Ugotoviti namreč je, da bi, v kolikor bi vrednost spornega predmeta ocenjevalo na podlagi višine terjatve v izvršilnem postopku, bila ocenjena vrednost v tej pravdi še višja2. V obeh primerih pa bi presegla 20.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje se je do uporabe načina ocenitve obrazloženo opredelilo v točki 3. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki mu tožnica v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje, z razlogi pa se v celoti strinja sodišče druge stopnje. Res je, da zaenkrat delež na sporni nepremičnini ni določen, vendar tožnica zatrjuje, da je njen delež 3/4, v tem obsegu uveljavlja nedopustnost izvršbe v tem pravdnem postopku. Glede na to, je pravilna ocenitev vrednosti spornega predmeta v višini vrednosti 3/4 sporne nepremičnine, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

9. Glede na ocenjeno vrednost spornega predmeta3, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da bo v zadevi moralo odločati stvarno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru, saj vrednost presega 20.000,00 EUR (prvi odstavek 32. člena ZPP), o čemer se je sodišče prve stopnje izreklo po uradni dolžnosti ob predhodnem preizkusu tožbe (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZPP).

10. V posledici navedenega, in ker sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

1 ID znak XXX179/4 oziroma parc. št. 197/4 k.o. K. 2 Sodna praksa v pravdah zaradi nedopustnosti izvršbe uporablja kot pravilna dva načina ocenitve vrednosti spornega predmeta, prvi je ocenitev po vrednosti nepremičnine, ki je predmet nedopustnosti izvršbe, drugi pa višina terjatve. 3 Zoper sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta sodišča prve stopnje sicer ni posebne, samostojne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP), kadar pa se zaradi tega spremeni stvarna pristojnost sodišča, kot v našem primeru, ki je predmet pritožbene graje, je samostojna pritožba dopustna.