Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZVis-D (Uradni list RS št. 63/04), tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D? Izpodbijana sodba, s katero je organu naloženo ponovno odločanje, se ne izvršuje, temveč zgolj učinkuje, pri čemer je njen učinek v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Takšna obveznost organa pa ne pomeni izvrševanja izpodbijane sodne odločbe, temveč izvajanje upravne pristojnosti. Začasna odredba, s katero se predlaga zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe zato ni dopustna.

Izrek

I. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZVis-D (Uradni list RS št. 63/04), tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D?

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi, odpravilo sklep Senata Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat UL), št. 721-29/2016-3 z dne 16. 1. 2017 ter zadevo vrnilo navedenemu organu v ponovno odločanje, v katerem bo moral tožničino pritožbo obravnavati po vsebini. Z odpravljenim aktom je organ toženke zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat UL PF), ker naj bi z dnem 30. 9. 2016 ugasnila materialna podlaga za vložitev pritožbe. Skliceval se je na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis-D), ki je v 48. členu določil, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov, izobražujejo in končajo izobraževanje po starih programih, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16, kar pomeni najdlje do 30. 9. 2016. Ker gre za prekluzivni, materialni in nepodašljiv rok, posledično preneha tudi možnost pritožbe doktorske kandidatke, ki jo je vložila po navedenem datumu.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ureditev v 48. členu ZVis-D ne izključuje pravice do pritožbe v postopkih ocenjevanja, torej tudi ne pravice do pritožbe zoper (negativno) oceno doktorske disertacije, ki je bila sprejeta pred iztekom študijskega leta 2015/16 oziroma pred 30. 9. 2016, pritožba zoper tako odločitev pa je bila vložena po izteku tega roka. Poudarilo je, da je pravica do pritožbe ena temeljnih ustavnih pravic, določena v 25. členu Ustave RS. Njena omejitev mora biti zato izrecno določena z zakonom.

3. Toženka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila predlog za dopustitev revizije. Pomembnost treh predlaganih vprašanj, ki se nanašajo na učinke poteka roka iz drugega odstavka 48. člena ZVis-D, utemeljuje z zagotovitvijo pravne varnosti, enotne uporabe prava in z razvojem prava preko sodne prakse. Navaja, da še ni sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki bi dala odgovor na vprašanje, ali gre za prekluzivni, materialni in nepodaljšljiv rok in, ali 48. člen ZVis-D pomeni popolno izključitev možnosti za nadaljevanje izobraževanja, ki se je začelo pred uvedbo bolonjskega sistema. Poudarja tudi, da v zvezi z navedenim vprašanjem sodna praksa Upravnega sodišča RS ni enotna.

4. Zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvršitev sodbe sodišča prve stopnje do odločitve o reviziji. Navaja, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane sodbe nastala težko popravljiva škoda, saj bi morala vsebinsko presojati tožničino pritožbo, čeprav se ta nanaša na sistem izobraževanja, ki se je dne 30. 9. 2016 prenehal izvajati. Poudarja, da bi bilo na ta način poseženo v njen ugled, saj se ne bi držala jasnih zakonskih določb, po drugi strani pa bi na ta način posegla v dosledno izvajanje novega „bolonjskega“ sistema izobraževanja. Dodaja, da bi bilo na ta način poseženo tudi v javno korist, saj je ZVis-D uvedel več kot dvanajstletno prehodno obdobje, v katerem so študenti, vpisani v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov, lahko končali izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo zakonskih sprememb. Izvršitev izpodbijane odločbe bi zato predstavljala poseg v delovanje obstoječega sistema izobraževanja, tožnica pa bi bila v razmerju do ostalih študentov, ki prav tako izobraževanja niso pravočasno zaključili, postavljena v privilegiran položaj.

5. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen, zahteva za izdajo začasne odredbe pa ni dovoljena.

Glede predloga za dopustitev revizije

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, do so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v I. točki izreka tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu toženke za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, zato bo njegova rešitev pomembna za razvoj prava preko sodne prakse.

Glede zahteve za izdajo začasne odredbe

7. ZUS-1 v 84. členu določa, da vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena (prvi odstavek), lahko pa Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona (drugi odstavek).

8. V konkretnem primeru toženka izdajo začasne odredbe predlaga še pred vložitvijo revizije, in sicer skupaj s predlogom za dopustitev revizije. Čeprav je Vrhovno sodišče njenemu predlogu za dopustitev revizije (delno) ugodilo in četudi bi bila izdaja začasne odredbe po dopustitvi revizije mogoča (do tega vprašanja se Vrhovno sodišče še ni opredelilo), začasna odredba, kot jo v konkretnem primeru predlaga toženka, ni dovoljena iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju.

9. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je namen vključitve možnosti izdaje začasne odredbe v postopek revizije v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva. Z začasno odredbo je mogoče zavarovati pravni položaj revidenta, ki izkaže, da brez izdaje začasne odredbe morebitna (kasnejša) ugoditev reviziji ne bi dosegla svojega namena, ker učinkov pravnomočne sodbe takrat ne bi bilo več mogoče odpraviti.1

10. V obravnavanem primeru toženka z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo sodišča prve stopnje, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve. Le v navedenem primeru se namreč, če stranka obveznosti ne izpolni prostovoljno, sodba izvrši po določbah ZUP (prvi odstavek 102. člena ZUS-1) ali določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (tretji odstavek istega člena). Izpodbijana sodba se tako ne izvršuje, temveč zgolj učinkuje, pri čemer je njen učinek v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

11. Čeprav sodba sodišča prve stopnje organu toženke nalaga ponovno odločanje o tožničini pritožbi, takšna obveznost organa ne pomeni izvrševanja izpodbijane sodne odločbe, temveč izvajanje upravne pristojnosti. Če organ svoje pristojnosti ne izpolni in novega upravnega akta ne izda pravočasno, lahko stranke vložijo tožbo zaradi molka organa (drugi odstavek 65. člena ZUS-1). Gre za možnost, ki je v domeni strank, sodišče pa mora, preden odloči o tožbi, preveriti, ali pristojni organ upravnega akta opravičeno ni izdal (tretji stavek tretjega odstavka 65. člena ZUS-1). Če je namreč opravičljiv razlog podan, tožbo (zaradi molka organa) zavrže. 12. Po stališču Vrhovnega sodišča je dopustitev revizije v obravnavanem primeru takšen procesni položaj, ki pomeni opravičljiv razlog, da upravni organ ponovno izdajo upravnega akta odloži do (morebitne) odločitve o reviziji. Iz narave upravnega spora, v katerem odloči sodišče o formalni in materialni zakonitosti izpodbijanega konkretnega upravnega akta, namreč sledi, da je pravnomočna sodba, ki jo je izdalo sodišče v tem sporu, obvezna za vse stranke v sporu.2 Poudariti velja, da je v konkretnem primeru predlog za dopustitev revizije podala tožena stranka, katere organ je v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZUS-1 pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča prve stopnje glede uporabe prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.3 Upravni organ bi tako moral odločiti v skladu z napotki sodišča prve stopnje in vsebinsko obravnavati tožničino pritožbo, čeprav je Vrhovno sodišče glede vprašanja dopustnosti takšne pritožbe ugodilo predlogu in dopustilo revizijo. Toženkin morebitni uspeh z revizijo bi hkrati lahko privedel do podvajanja odločanja o isti stvari.

13. Po navedenem toženka s predlagano začasno odredbo ne more zavarovati svojega pravnega položaja na predlagan način. Ker vsebinski pogoj za odločanje o začasni odredbi ni podan, je Vrhovno sodišče zahtevo zavrglo.

1 Primerjaj Breznik, J. in ostali: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 464. 2 Tako Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 786. 3 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 328/2017 z dne 22. 11. 2017.