Jedro

Če je postopek pred sodiščem končan, potem kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožničino tožbo, vloženo zaradi varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS). V omenjeno tožničino pravico naj bi bilo po tožbenih navedbah poseženo, ker naj bi postopek v pravdni zadevi pred toženo stranko trajal osem let vse do 15.5.2003, ko je bilo o sporu odločeno. V razlogih izpodbijanega sklepa je navedlo, da se po ustaljeni upravnosodni praksi (enako pa je tudi stališče ustavnega sodišča v odločbi z dne 6.3.2003, Uradni list RS, št. 30/2003) sodno varstvo zaradi kršitve omenjene ustavne pravice uveljavlja le, če postopek še teče, ko pa je postopek pred sodiščem končan, kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več možno preprečevati; stranka pa lahko (tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 18.12.2002, Uradni list RS, št. 133/2002) uveljavlja odškodnino po 26. členu Ustave RS pred pristojnim sodiščem.

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in kršitve materialnega prava, navaja, da se ne strinja s stališčem, po katerem kršenja ustavne pravice iz 23. člena ni, če je postopek pred sodiščem že končan. Z vidika uveljavljanja odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave RS, na katero jo napotuje sodišče prve stopnje, namreč ni pristojnega organa za odločitev o protipravnosti ravnanja državnega organa, to pa je podlaga za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbo, vloženo dne 16.12.2004 (dopolnjeno dne 14.1.2005), po 3. odstavku 1. člena ZUS, je tožnica uveljavljala sodno varstvo ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS. V navedeno pravico naj bi bilo poseženo z dejanjem sodišča, ki v zadevi ... ni odločilo brez nepotrebnega odlašanja.

Tudi pritožbeno sodišče meni, izhajajoč iz narave ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, da se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. To pomeni, da obstoji pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče ne odloči o pravnem sredstvu. Ko odloči, pa pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ni več, saj dejanja ni več in ni več kaj preprečevati. Zgolj dejanske podlage za odškodninski zahtevek ob zavrženi tožbi pa upravno sodišče ni pristojno ugotavljati.

Ker sodišče prve stopnje ugotavlja, to pa izhaja tudi iz predloženih spisov, da je v zadevi ... s sodbo z dne 15.5.2003 že pravnomočno odločeno, kar niti ni sporno, dejanja ni več. Zato po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane tožbe ter je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.

Povračilo morebitne škode, če je bila tožnici s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja storjena, lahko tožnica zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem. Zato pritožbeni ugovori na drugačno odločitev nimajo vpliva.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.