Jedro

ZKP ne ureja primerov prepovedi reformatio in peus, ko je sodbo delno ali v celoti razveljavilo Ustavno sodišče. Takih določb tudi nima Zakon o Ustavnem sodišču. Stališče Vrhovnega sodišča pa je, da je treba to prepoved spoštovati v ponovljenem postopku ob smiselni uporabi omenjenih določb ZKP tudi v primerih, ko je bila sodba razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, saj bi bilo nelogično in v nasprotju z razlogi, ki so narekovali uzakonitev te prepovedi v ZKP, če bi obdolženec prišel v slabši položaj, čeprav je z ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, uspel. Sprememba opisa kaznivega dejanja je v novem sojenju dopustna le v nebistvenih okoliščinah, ki niso v škodo obdolženca. Nadaljevanemu ali kolektivnemu kaznivemu dejanju zato v novem sojenju ni dopustno dodajati novih dejanj v njihovi sestavi, ki jih razveljavljena sodba ni obsegala.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 12.5.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 8.12.2004, spremeni v odločbi o kazni in se obsojenemu D.S. izreče kazen 5 (pet) let zapora.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obsojeni D.S. obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 212. člena KZ, ki ga je sestavljalo 26 vlomnih tatvin, od teh 13 v sostorilstvu z A.P., obseženih z obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 28.3.2000 ter 6 vlomnih tatvin v sostorilstvu z istim sostorilcem po obtožnici z dne 20.9.1996, na šest let zapora, v katero se všteje pripor, že prestana kazen zapora in čas pogojnega odpusta od 23.5.1996 do 23.5.2001, povrnitve stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zagovornik obsojenca je vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki in 10. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da sodba sodišča prve stopnje sploh nima razlogov o tem, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je obsojenec storil dejanja, opisana v točkah C2, C9 in C11 do C13 izreka sodbe, razlogi za obsodbo za dejanja pod točko C1, C8 in C10 niso utemeljeni, saj okoliščina, da so bili vlomi izvršeni z orodjem, ki je bilo zaseženo A.P., kaže zgolj to, da je bil ta storilec, ne pa obsojeni S., glede dejanj opisanih v točkah B3-B12 ter C3-C7 pa se sodba opira zgolj na mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave o enakem načinu storitve, kar ne more biti zadosten dokaz, saj ostali dokazi, na katere se sodba sklicuje (zapisniki o ogledu krajev kaznivih dejanj in o zaseženih predmetih), ne pojasnjujejo, kdo je storilec in katero dejanje se z njimi dokazuje. V ponovljenem postopku je sodišče izreklo višjo kazen, čeprav se je zoper prvotno sodbo sodišča prve stopnje pritožil samo obsojenec in je s pritožbo deloma uspel. Na ustavno pritožbo obsojenca je Ustavno sodišče v odločbi o krivdi razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje za eno dejanje v sestavi nadaljevanega kaznivega dejanja in tudi v odločbi o kazni, zato sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo izreči hujše kazni, saj državno tožilstvo ni vložilo pritožbe. Tudi sodba sodišča druge stopnje naj bi zagrešila napako v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker oceno dokazanosti, da je obsojenec S. storil dejanja, opisana pod točko C2, C9 in C11 do C13 opira na okoliščine, da so bile te vlomne tatvine storjene s pomičnima viličastima ključema, ki sta bila zasežena obsojencu in A.P. in na enak način storitve, kot ostali vlomi, ki sta jih storila, kar pa ne zadošča za obsodbo. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da so razlogi o dokazih za obsodbo za nekatera dejanja res skromni, vendar zadostni v smislu 7. odstavka 364. člena ZKP, zato kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodišče je v delno ponovljenem postopku sodilo na podlagi dveh obtožnic, ne le tiste, glede katere sta v prvem postopku presojali sodišči prve in druge stopnje. Sodišče je z izpodbijanima sodbama ob obravnavanju obeh obtožnic v korist obsojenca poseglo po konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, torej je obravnavalo drugačne dejanske okoliščine v okviru enega nadaljevanega kaznivega dejanja, kar je glede na določbe zakona dopustno, saj je prepovedana sprememba v škodo obdolženca le glede pravne presoje dejanja in glede sankcije. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Utemeljena je zahteva za varstvo zakonitosti, ki uveljavlja kršitev postopka po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Za tako kršitev postopka gre, če sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaradi razveljavitve sodbe pri izrekanju nove sodbe v škodo obdolženca spremeni pravno presojo dejanja ali kazensko sankcijo, izrečeno v razveljavljeni sodbi. Takšna prepoved velja v ponovljenem postopku tudi zaradi razveljavitve sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom in je predpisana v 4. odstavku 415. člena za obnovo postopka in v 3. odstavku 424. člena, če je sodba razveljavljena zaradi uspešne zahteve za varstvo zakonitosti v korist obdolženca.

ZKP ne ureja primerov te prepovedi, ko je sodbo delno ali v celoti razveljavilo Ustavno sodišče. Takih določb tudi nima Zakon o Ustavnem sodišču. Stališče Vrhovnega sodišča pa je, da je treba to prepoved spoštovati v ponovljenem postopku ob smiselni uporabi omenjenih določb ZKP tudi v primerih, ko je bila sodba (delno ali v celoti) razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča, saj bi bilo nelogično in v nasprotju z razlogi, ki so narekovali uzakonitev te prepovedi v ZKP, če bi obdolženec prišel v slabši položaj, čeprav je z ustavno pritožbo zoper pravnomočno sodbo, izdano v kazenskem postopku, uspel. V obravnavani zadevi sta izpodbijani sodbi v ponovljenem postopku presojali nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena KZ, ki je bilo obseženo v dveh obtožnicah, v prvi z dne 20.9.1996 (in spremenjeni dne 12.12.1996) in z dne 28.3.2000, čeprav je bilo z delno razveljavljeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v prvem postopku presojeno le nadaljevano kaznivo dejanje iz prve obtožnice z dne 12.12.1996. Kršitev prepovedi iz 385. člena ZKP predpostavlja, da je sodišče v novem sojenju obravnavalo isto dejanje kot v prvotnem postopku, saj po določbah 1. odstavka 397. člena, 1. odstavka 428. člena ter 1. in 3. odstavka 415. člena ZKP sodišče vzame za podlago novega sojenja tisti del obtožbe, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe. Sprememba opisa kaznivega dejanja je v novem sojenju dopustna le v nebistvenih okoliščinah, ki niso v škodo obdolženca. Nadaljevanemu ali kolektivnemu kaznivemu dejanju zato v novem sojenju ni dopustno dodajati novih dejanj v njihovi sestavi, ki jih razveljavljena sodba ni obsegala. Če bi sodišče z dodajanjem novih dejanj v nadaljevanem kaznivem dejanju, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, pa z izrednim pravnim sredstvom ali z ustavno pritožbo razveljavljeno, bi obšlo prepoved ponovnega sojenja o isti stvari v škodo obsojenca po 2. in 1. odstavku 10. člena ZKP in 31. členu Ustave. Prav to pa sta izpodbijani sodbi v obravnavani zadevi storili in s to kršitvijo tudi utemeljili izrek višje kazni od tiste, ki je bila izrečena v prvem postopku.

V obravnavanem primeru sta državno tožilstvo in sodišče imela nekonsistenten pristop do konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Državno tožilstvo je sukcesivno, tako kot je prejemalo ovadbe, zahtevalo preiskavo oziroma njeno razširitev zoper obsojenega D.S. in A.P.: - dne 24.5.1996, da sta v sostorilstvu storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ s petimi vlomnimi tatvinami med 26.2. in 15.5.1996, ki jih je vseboval sklep o preiskavi z dne 31.5.1996 (list. št. 117-121); - dne 21.6.1996, da sta v sostorilstvu storila nadaljevano kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ z dvema vlomnima tatvinama dne 15. in 22.5.1996, o čemer je bil izdan sklep o preiskavi z dne 17.7.1996 (list. št. 336-339); - dne 19.8.1996, da je obsojenec storil nadaljevano kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ s tremi vlomnimi tatvinami in nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 212. člena KZ v sostorilstvu z A.P. s petimi vlomnimi tatvinami v času od 25.11.1995 do 10.5.1996 in - dne 26.8.1996 nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 212. člena KZ s tem, da je v času od 15.8.1994 do 14.11.1995 izvršil sam 11 vlomnih tatvin oziroma poskusov in 6 v sostorilstvu z A.P.; (o zahtevah za razširitev preiskave v zadnjih dveh alinejah je preiskovalna sodnica izdala sklep o preiskavi dne 22.10.1996 (list. št. 1140-1150) za dve nadaljevani kaznivi dejanji velike tatvine po 3. odstavku 212. člena in dve nadaljevani kaznivi dejanji po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ):- dne 31.7.1997, da sta obsojenec in A.P. v sostorilstvu v času od 22.12.1995 do 30.1.1996 storila nadaljevano kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ s petimi vlomnimi tatvinami, o čemer je bil izdan sklep o preiskavi dne 8.3.1999 (list. št. 1562-1567).

Dne 20.9.1996 je državno tožilstvo vložilo obtožnico (list. št. 504-511) zoper obsojenca in A.P. zaradi dveh kaznivih dejanj po 3. odstavku 212. člena KZ, storjenih z dvema vlomnima tatvinama in pet kaznivih dejanj po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, storjenih s petimi vlomnimi tatvinami med 13.2. in 22.5.1996, ki so bila obsežena v sklepih o preiskavi z dne 31.5. in 17.7.1996. Dne 24.9.1996 je preiskovalna sodnica iz preiskave izločila (sklep na list. št. 1126-1127) kazniva dejanja po 3. odstavku 212. člena in 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ki so bila obsežena v sklepih o preiskavi z dne 31.5. in 17.7.1996 in za katera je državno tožilstvo vložilo obtožnico z dne 20.9.1996, preiskavo zaradi drugih dejanj pa je nadaljevala.

Dne 28.3.2000 je državno tožilstvo vložilo obtožnico (list. št. 1634-1650) zoper obsojenca in A.P. še za 1 nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 212. člena KZ, storjeno s 25 vlomnimi tatvinami v času od 15.8.1994 do 1.2.1996, od tega 13 v sostorilstvu, ki so bila obsežena v sklepih o preiskavi z dne 22.10.1996 in 8.3.1999, razen za 5 dejanj, od teh 4 v sostorilstvu, za katera je odstopilo od pregona (izjava o odstopu od pregona na list. št. 1656-1657).

Zoper obsojenega S. je bila torej uvedena preiskava zaradi 7 nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine po 3. odstavku 212. člena ali po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ ter vloženi dve obtožnici za 7 posamičnih kaznivih dejanj po 1. točki 1. odstavka 212. člena ali po 3. odstavku 212. člena KZ in 1 nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 212. člena KZ, vendar v drugačnih sestavah kot v sklepih o preiskavi.

V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 12.12.1996 vseh 7 dejanj po obtožnici z dne 20.9.1996, ki jih je državno tožilstvo štelo za samostojna kazniva dejanja, štelo za 1 nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ in obsojencu zanj izreklo kazen pet let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Zoper to sodbo se državno tožilstvo ni pritožilo. Na pritožbo zagovornika je pritožbeno sodišče obsojenca oprostilo za del obsega dejanja pod točko I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje (glede tatvine že izpolnjenih čekov in bančne kartice LB), sankcije pa ni spremenilo. S sodbo z dne 13.9.2000, opr. št. I Ips 169/97 (list. št. 808-813), je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti. Z delno obnovo kazenskega postopka je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države ne izvrši. Na podlagi teh sodb je obsojenec prestajal kazen zapora do 30.9.2000, ko je bil pogojno odpuščen, pogojni odpust je potekel dne 23.5.2001. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 3.4.2003, opr. št. Up-430/2000 (list. št. 846-848) na ustavno pritožbo zagovornika obsojenca razveljavilo sodbe sodišč prve in druge stopnje ter Vrhovnega sodišča glede dejanja pod točko I/1 v izreku sodbe sodišča prve stopnje o krivdi, odločbo o sankciji, o vštetju pripora in o stroških ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 7.1.2004 (list. št. 1741) združilo obravnavanje dejanja, glede katerega je Ustavno sodišče razveljavilo sodbe in nadaljevano kaznivo dejanje po 3. odstavku 212. člena KZ po obtožnici z dne 14.3.2000. Z izpodbijano sodbo z dne 12.5.2004 je spoznalo obsojenca za krivega, da je s temi dejanji, namreč eno dejanje iz deloma razveljavljene sodbe in s 25 dejanji po drugi obtožnici skupaj s 6 dejanji, katerih storitev je bila že pravnomočno ugotovljena v nerazveljavljenem delu prve sodbe, torej z vsemi dejanji, obseženimi v obeh obtožnicah, storil le eno nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen šest let zapora, v katero se všteje pripor, prestana kazen zapora in pogojni odpust, skupaj od 23.5.1996 do 23.5.2001. Zagovornik je v pritožbi zoper to sodbo uveljavljal tudi kršitev postopka po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker da "sodišče s tem, da je obdolženca spoznalo za krivega dejanj po obeh obtožbah, ni šlo čez okvire, ki ga je določila že razveljavljena sodba", z izrečeno kaznijo šest let zapora "je ostalo v okviru dejanskega stanja, ki ga je določila razveljavljena sodba", če pa bi izreklo kazen pet let zapora, kot je bila izrečena s prvo sodbo, "bi izostala presoja dejanskega stanja po obtožnici z dne 28.3.2000" (prvi odstavek na 6. strani sodbe pritožbenega sodišča). Taka utemeljitev nasprotuje sama sebi, saj po eni strani trdi, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ostala v okviru dejanskega stanja, kot ga je ugotovila prva sodba istega sodišča, po drugi pa, da bi izrek enake kazni kot v prvi sodbi pomenil, da sodišče ne bi presodilo dejanj iz druge obtožnice, kar nujno pomeni, da je sodišče v resnici preseglo "okvir dejanskega stanja, ki ga je določila razveljavljena sodba". To je povsem jasno tudi iz izreka izpodbijane sodbe, saj je v opis nadaljevanega kaznivega dejanja po 3. odstavku 212. člena KZ poleg 7 dejanj iz prve sodbe vključenih še 25 dejanj po obtožnici z dne 14.3.2000 in vloženi 28.3.2000. Prav s tem sodišče tudi utemeljuje izrek višje kazni od tiste, ki je bila izrečena s prvo sodbo, čeprav za "isto" dejanje, namreč isto po pravni opredelitvi, ne pa isto po opisu.

Izpodbijani sodbi sta tako v novem sojenju zagrešili dve bistveni kršitvi kazenskega postopka. S tem, da sta v okvir nadaljevanega kaznivega dejanja, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, vendar pa je bila sodba delno razveljavljena, vključili 25 dejanj po drugi obtožnici, je bila prekršena določba 1. odstavka 397. člena ZKP in prepoved ponovnega sojenja o istem kaznivem dejanju v škodo obsojenca po 31. členu Ustave oziroma 2. odstavku 10. člena ZKP, saj se v novem postopku v nadaljevano kaznivo dejanje ne more vključiti dejanj, ki niso bila obsežena že v prvi sodbi. Te kršitve pa zahteva za varstvo zakonitosti ni uveljavljala in je zato Vrhovno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni moglo odpraviti.

Zaradi te kršitve je sodišče v novem postopku storilo še drugo bistveno kršitev postopka, namreč po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko je izreklo kazen šest let zapora. To kršitev zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih je že pritožba zagovornika uveljavljala v enakem obsegu in z enakimi razlogi. Ker je Vrhovno sodišče ugodilo vsebinskemu delu zahteve in v tem delu pojasnilo, da dejanja, ki so obsežena v obtožnici, vloženi dne 28.3.2000, ne vplivajo na obseg in težo nadaljevanega kaznivega dejanja ter na izrečeno sankcijo, ni potrebno presojati zatrjevanih kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s temi dejanji.

Po določbah 1. odstavka 426. člena ZKP lahko Vrhovno sodišče glede na naravo kršitve spremeni sodbo ali jo v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali odločitev sodišču prve ali druge stopnje ali pa se omeji na ugotovitev kršitve zakona. Praviloma se zaradi kršitve postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP sodba razveljavi, s smiselno uporabo določb 1. odstavka 394. člena ZKP, da se lahko sodba sodišča prve stopnje spremeni tudi zaradi kršitve iz 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pa je Vrhovno sodišče odločilo, da ugotovljeno kršitev v tem primeru odpravi tako, da spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni ter izreče obsojencu enako kazen, kot jo je izreklo sodišče v prvi, delno razveljavljeni sodbi, to je kazen pet let zapora.