Jedro

Če sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka, ker oceni, da dejstva in dokazi, na katere se sklicuje, očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova (1. odstavek 413. člena ZKP), gre pri tem zlasti za ugotovitev, da dejstva in dokazi niso v zvezi z odločilnimi dejstvi iz pravnomočne sodbe, ali pa se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki po vsebini in vrednosti niso takšna, da bi zaradi njih nastal dvom glede pravilnosti odločilnih dejstev, na katera se opira pravnomočna sodba.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 8.9.1997 po določbah 1. odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrgel zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.3.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.5.1996. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 29.1.1998 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik L.C., je priporočeno po pošti dne 14.5.1998 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti "skladno z določbami 420. in 421. člena ZKP". Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in predlagano obnovo postopka dopusti, podrejeno pa se zavzema za njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil njegov predlog za obnovo kazenskega postopka zavržen. Zagovornik je v svoji zahtevi navajal, da jo vlaga skladno z določbami 420. in 421. člena ZKP, ni pa navedel kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče. Iz vsebine njegove zahteve sledi, da naj bi bili napačni in nelogični zaključki v napadenem sklepu, če sodišče dejstev ni preverilo in ne ovrednotilo in če predlagane priče niso bile zaslišane. To pomeni, da obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik navaja, da vlaga zahtevo v skladu z določbami 420. in 421. člena ZKP, ne da bi kršitve tudi konkretno opredelil. V obrazložitvi zahteve njen vložnik zatrjuje, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa zmotni, da je nelogična ocena, po kateri v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navedena dejstva niso nova, prav tako pa nakazuje, da sodišče ni podalo pravilne in dovolj tehtne obrazložitve, zakaj je obsojenčevo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo.

Postopek z zahtevo za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo, urejajo določbe 410. do 416. člena ZKP. Prvi odstavek 413. člena ZKP določa, da sodišče zavrže zahtevo s sklepom med drugim tudi, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi, na katere se sklicuje, očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Kdaj gre za takšna dejstva in dokaze, je dejansko vprašanje, ki ga je treba razjasniti in oceniti v vsakem posameznem primeru. Zato sodišče presoja dejstva in dokaze, na katerih temelji pravnomočna sodba ter dejstva in dokaze, vsebovane v zahtevi za obnovo. Če primerjalna ocena enih z drugimi pokaže, da z zahtevo za obnovo uveljavljana dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi narekovali obnovo, jo sodišče zavrže. Gre predvsem za ugotovitev, da dejstva in dokazi niso v zvezi z odločilnimi dejstvi iz pravnomočne sodbe, ali pa se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki po vsebini in vrednosti niso takšna, da bi zaradi njih nastal dvom glede pravilnosti odločilnih dejstev, na katera se opira pravnomočna sodba.

V obravnavani zadevi je sodišče s pravnomočnim sklepom ocenilo dejstvo, na katerega se sklicuje zahteva in tudi v njej navedene dokaze. Kolikor zahteva za varstvo zakonitosti ne soglaša s takšno oceno, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po drugi strani pa zahteva ne navede, katere zakonske določbe je sodišče pri odločanju kršilo, slednje pa tudi ni razvidno iz njene obrazložitve. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To določbo je treba razlagati le tako, da mora zahteva vsebovati navedbe konkretnih kršitev zakona ter jih tudi ustrezno obrazložiti, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali so podane ali ne.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da glede na navedbe vložnika zahteve kršitve zakona niso podane. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).