Jedro

Pogodba o najemu stanovanja, za katerega je pristojni upravni organ ugotovil, da ni stanovanje v smislu 3. člena SZ, ni dokaz o izpolnjevanju pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. 117/97-10 z dne 2.7.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 10.1.1997, s katero tožena stranka ni ugodila njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo po 10. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je po določbi 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94 - ZDRS) med pogoji za sprejem v državljanstva z redno naturalizacijo določeno, da ima oseba zagotovljeno stanovanje. Kdaj se šteje, da ima oseba zagotovljeno stanovanje, je določeno v 3. členu Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - uredba). Po 2. alinei 4. člena uredbe se kot dokaz o zagotovljenem stanovanju ne šteje najem prostorov v samskem domu ali v drugih objektih, ki se ne štejejo za stanovanje po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94 in 23/96 - SZ). SZ v 1. odstavku 3. člena določa, kateri prostori niso stanovanja po tem zakonu in v 2. odstavku istega člena, da v primeru nastanka dvoma o tem, ali gre za stanovanje po tem zakonu, odloči upravni organ, pristojen za stanovanjske zadeve. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in odločila v skladu z materialnimi predpisi, na katere se sklicuje v odločbi. Tožnik je kot dokaz o izpolnjevanju navedenega pogoja predložil najemno pogodbo z dne 1.6.1992. O stanovanju, ki je predmet te najemne pogodbe pa je bilo z odločbo Upravne enote P. z dne 18.11.1996 ugotovljeno, da ni stanovanje v smislu 3. člena SZ.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da navedene najemne pogodbe ni mogoče šteti kot dokaz o tem, da ima tožnik zagotovljeno stanovanje in da izpolnjuje pogoj, določen v 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS. Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor o kršivi načela enakosti pred zakonom. Tožnikova žena je pridobila državljanstvo na podlagi 40. člena ZDRS, po katerem med pogoji za pridobitev državljanstva ni predpisan pogoj, določen v 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V omenjenem stanovanju živi z družino od 21.4.1983 dalje, stanovanje ima ustrezno površino in vse ostalo, kar je potrebno za zadovoljevanje stanovanjskih potreb družine. Najemna pogodba za to stanovanje ima vse elemente najemne pogodbe, z njo je določen odpovedni rok in vse drugo kot za vsako drugo najemniško stanovanje. V hiši stanujejo še drugi, ki imajo enak stanovanjski status in so tudi dobili državljanstvo RS, le njemu je to stanovanje razlog za nesprejem.

Tožena stranka in državna pravobranilka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku zaradi sprejema v državljanstvo RS z redno naturalizacijo je eden od pogojev, da ima oseba zagotovljeno stanovanje. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje se pri zavrnilni odločitvi pravilno sklicujeta tudi na uredbo, ki določa merila za ugotavljanje izpolnjevanja z zakonom določenih pogojev. Uredba v 4. členu med drugim določa, da se kot dokaz o zagotovljenem stanovanju po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS ne šteje najem prostorov v samskem domu ali v drugih objektih, ki se ne štejejo za stanovanje po SZ.

Predložena pogodba z dne 1.6.1992 o najemu stanovanja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni dokaz o izpolnjevanju navedenega pogoja, ker je z odločbo upravnega organa z dne 18.11.1996 ugotovljeno, da prostori, ki so predmet pogodbe, niso stanovanje v smislu 3. člena SZ. To predhodno vprašanje je na zahtevo tožene stranke rešil na podlagi 2. odstavka 3. člena SZ pristojni organ. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožnik ni izkazal, da ima zagotovljeno stanovanje. Na tej podlagi je po presoji pritožbenega sodišča bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

Zato na odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da ima stanovanje ustrezno površino in vse drugo, kar je potrebno za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. Iz odločbe z dne 18.11.1996 namreč izhaja, da je stanovanje v hiši, ki je po svoji namembnosti servisni objekt, ta pa ni namenjen trajnemu bivanju oziroma zadovoljevanju stanovanjskih potreb. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na druge osebe, ki naj bi dobile državljanstvo, čeprav stanujejo v isti hiši, saj so te navedbe splošne in z ničemer izkazane.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.