Jedro

Prejemki socialne pomoči po ZSV se pri obveznosti delodajalca iz naslova poplačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upoštevajo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je delodajalec dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Prejemki iz naslova socialne pomoči po ZSV so prejemki, ki pripadajo upravičencu zaradi njegovega socialnega stanja, morebitne neupravičene prejemke denarne socialne pomoči pa lahko CSD uveljavlja od upravičenca, torej od prejemnika denarne socialne pomoči. V konkretnem primeru je bila izdana pravnomočna sodba (s katero je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače v višini, kot so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi). Od reparacije pa se ne odštevajo socialni prejemki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (1. in 3. odstavek I. točke in III. točka izreka sodbe).

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v obdobju od 22. 4. 2004 do 30. 6. 2008 v višini 11.445,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 do plačila, in da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožnika za plačilo 4.903,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova izplačila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v obdobju od 22. 4. 2004 do 30. 6. 2008 znesek 11.445,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni, v presežku (za plačilo 8.631,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2008 do plačila) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2.134,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 do plačila. Odločilo je, da mora tožnik v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 534,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1. in 3. odstavek I. točke) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 9.045,12 EUR zavrne.

Tožena stranka v pritožbi poudarja, da zanjo ni sporno plačilo zneska 1.872,33 EUR, ki predstavlja znesek prejete denarne socialne pomoči in ga bo tožnik dolžan vrniti CSD. Prav tako tudi ni sporno plačilo zneska 528,19 EUR. Tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, po kateri od svoje obveznosti ne sme odšteti zneska 5.596,10 EUR, ki ga je tožnik prejel kot socialno pomoč, in zneska 3.449,02 EUR, ki ga je tožnik prejel iz pogodbenega dela za GURS. CSD ne more terjati vračila prejemkov za čas od 1. 2. 2005 do 30. 6. 2007, ker je terjatev zastarala. Tožnik je v tem obdobju prejel 5.596,10 EUR in mu tega zneska ne bo treba vrniti. Če bi poleg tega zneska prejel še polno nadomestilo plače, bi prejel več, kakor če bi delal, to pa je v nasprotju z načelom popolne odškodnine. Tožena stranka s temi prejemki tožnika ni bila seznanjena, saj je tožnik prikril te podatke, ki bi bili pomembni v predmetnem delovnem sporu. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na sodbo v zadevi, opr. št. Pdp 151/2012 z dne 7. 3. 2012, v kateri je delodajalec z delavcem sklenil dogovor, skladno s katerim mu je izplačal plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, nato pa zahteval vrnitev zneska, ki ga je moral plačati zavodu za zaposlovanje. Iz odločbe Pdp 231/2008 res izhaja, da se prejemki socialne pomoči po Zakonu o socialnem varstvu ne upoštevajo pri obveznostih delodajalca iz naslova poplačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, a je ta odločitev v nasprotju z odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 8/2007. Tožnik pa je upravičen do polnega nadomestila plače za čas od 1. 7. 2008 do 31. 5. 2008, saj za prejemke iz naslova socialne pomoči za ta čas CSD terja vračilo.

Napačna je tudi odločitev, da so neupoštevni prejemki iz naslova pogodbenega dela. Tožnik si je za navedeni znesek 3.449,02 EUR sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače. Sodišče pa je kljub temu zavzelo stališče, da bi tožnik lahko kljub opravljanju dela za toženo stranko smel opravljati tudi pogodbeno delo, pri čemer ne bi kršil konkurenčne prepovedi. Sodišče pa ni pristojno odločati, kakšno popoldansko delo sme delavec prevzeti, razen v primeru spora glede konkurenčne prepovedi.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo poudaril, da pravnomočna sodba opr. št. II Pd 192/2004 še ni izvršena. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da ni bila seznanjena s tem, da je tožnik prejemal socialno pomoč. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je delodajalec dolžan vzpostaviti tako stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Morebitne neupravičene prejemke denarne socialne pomoči pa lahko CSD uveljavlja od upravičenca. Tožnik kot delavec ima vedno pravico skleniti pogodbo o delu, zato bi jo lahko sklenila tudi, če ji delovno razmerje ne bi bilo nezakonito odpovedano, zato je pravilna odločitev sodišča, da tožniku pripada plačilo plač brez odbitka prejemkov iz pogodbe o delu.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Tožena stranka je bila skladno s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 192/2004 z dne 9. 7. 2007 med drugim tožniku dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače v višini, kot so dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se ta obveznost tožene stranke zniža za znesek 5.596,10 EUR, ki ga je tožnik v času od 1. 2. 2005 do 30. 6. 2007 prejel od Centra za socialno delo (CSD) v obliki denarne socialne pomoči, ki ga zaradi zastaranja terjatve CSD ne bo terjal od tožnika. Razmerje med tožnikom in CSD-jem, nastalo zaradi izplačila denarne socialne pomoči, je svojevrstno pravno razmerje, v katerega tožena stranka ne more posegati. Tožnik je bil do socialne pomoči upravičen na podlagi določb takrat veljavnega Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 in nadalj.). Prejemki socialne pomoči po ZSV pa se pri obveznosti delodajalca iz naslova poplačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavca ne upoštevajo. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je delodajalec dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Prejemki iz naslova socialne pomoči po ZSV so prejemki, ki pripadajo upravičencu zaradi njegovega socialnega stanja, morebitne neupravičene prejemke denarne socialne pomoči pa lahko CSD uveljavlja od upravičenca, torej od prejemnika denarne socialne pomoči. Tožena stranka se tudi neuspešno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 8/2007 z dne 6. 11. 2007, v kateri je sodišče že pri razsojanju upoštevalo prejemke iz naslova brezposelnosti, zaradi česar je bil delodajalec delavcu dolžan plačati razliko do polnega nadomestila plače. V konkretnem primeru pa je bila izdana pravnomočna sodba, ki prejemkov s strani CSD-ja ni vsebovala, in takšno sodbo bi morala tožena stranka v celoti spoštovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi znesek 5.596,10 EUR.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se obveznost tožene stranke po pravnomočni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 192/2004 z dne 9. 7. 2007 ne zmanjša niti za znesek 3.449,02 EUR, ki ga je tožnik prejel v času od 31. 5. 2007 do 30. 10. 2007 za delo po pogodbi o delu s strani GURS, ko je tožnik delal kot popisovalec nepremičnin. Tožnik je izpovedal, da se je vsak posameznik sam odločil, kdaj bo opravljal popis - dopoldan ali popoldan. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem, ali bi tožnik lahko opravljal delo popisovalca nepremičnin tudi, če bi bil v delovnem razmerju s toženo stranko, ugotovilo, da ni šlo za delo, ki bi bilo konkurenčno dejavnosti tožene stranke, prav tako pa ni šlo za nezdružljivo pridobitno dejavnost v smislu Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev. Zaključilo je, da bi zato delo popisovalca nepremičnin tožnik lahko opravljal tudi v primeru, če bi delal pri toženi stranki, in v zvezi s tem navedlo obširno razlago, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Glede na navedeno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka reparacijo, ki jo je bila tožniku dolžna plačati po sodbi, opr. št. II Pd 192/2004 z dne 9. 7. 2007, neutemeljeno zmanjšala za znesek 3.449,02 EUR, ki ga je tožnik prejel za delo po pogodbi z GURS.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.