Jedro

Taksna obveznost za pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ni predvidena.

Upoštevajoč ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva in novo določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 (dodano z novelo ZST-1A), je v izvršilnem postopku pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, v primerih, ko je treba uporabiti določbe novele ZST-1A, dovoljena.

Sodišče stranki s tem, ko njeno pravno sredstvo obravnava, ne da bi prej odločilo o njenem predlogu za oprostitev sodne takse za to pravno sredstvo, ne prekrši nobene procesne pravice, temveč ravna kvečjemu v strankino korist.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 01. 07. 2011 se ugodi in se sklep razveljavi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 01. 06. 2011 se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (Centralni oddelek za verodostojno listino) je s sklepom z dne 01. 07. 2011 (v nadaljevanju: prvi sklep) zavrglo pritožbo dolžnika zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog.

2. S sklepom z dne 01. 06. 2011 (v nadaljevanju: drugi sklep) pa je isto sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor zoper plačilni nalog.

3. Zoper oba sklepa je dolžnik vložil pravočasno laično pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

4. V pritožbi zoper prvi sklep sodišču prve stopnje očita, da obrazložitev sklepa nima pravnih razlogov in temelji na napačni predpostavki. Opozarja na nepravilen pravni pouk, s katerim mu je sodišče že ob zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog arbitrarno „odvzelo“ pravico do pritožbe. S tem mu je bila predhodno kršena ustavna pravica do pravnega sredstva kot temeljna človekova pravica. Pravica do pritožbe zoper zavrnjen ugovor zoper plačilni nalog po določbah ZST-1 (niti po določbah ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni izrecno izključena, zato je na podlagi ustavno zajamčene človekove pravice (pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS) utemeljeno šteti, da jo stranka ima, zaradi česar je treba predmetno pritožbo v zvezi z nepravilno zavrženo pritožbo z dne 29. 06. 2011 tudi vsebinsko obravnavati. Pravice do pritožbe v primeru, ko ni izrecno zakonsko omejena, ne gre arbitrarno odvzeti na škodo pritožnika. Podobno stališče je za takšen primer zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani (sklep I Cp 3936/2009 z dne 03. 02. 2010). Poleg tega sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa ni rešilo niti taksnega vprašanja za pritožbo z dne 29. 06. 2011, kar bi moralo storiti. Po določilih zakona mora biti taksno vprašanje rešeno za vsako procesno dejanje, za katero je to zakonsko predvideno, ker je to nujna procesna predpostavka za obravnavo vsake vloge, za katero se zahteva taksa. O dolžnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 29. 06. 2011, ki ga je dolžnik podal sočasno s pritožbo, doslej še ni bilo odločeno, zaradi česar ni izpolnjen niti minimalni procesni pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa. Že zato bo moralo sodišče izpodbijani sklep razveljaviti. Ker je z izpodbijanim sklepom izkazano, da njegova obrazložitev nasprotuje izreku zaradi pravne nepravilnosti, je z izdajo izpodbijanega sklepa podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, zato dolžnik predlaga popravo.

5. V pritožbi zoper drugi sklep dolžnik najprej pojasnjuje, zakaj je predmetna pritožba dovoljena oz. pravni pouk v drugem sklepu napačen. V nadaljevanju navaja, da v celoti vztraja pri ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, ker je sodišče sodno takso napačno odmerilo. Sodišče nima prav, ko ocenjuje, da je napačna odmera sodne takse vezana le na njeno višino. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v drugem odstavku je zmotna. Iz nje nesporno izhaja, da sodišče sploh ni odločalo o predlogu za oprostitev sodne takse v zvezi z dolžnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora (pravilno: predloga za oprostitev taks), pa bi sodišče to moralo storiti, da bi izdaja plačilnega naloga, zoper katerega je dolžnik nato vložil ugovor, ne bila preuranjena. Sodišče je torej, ne da bi sploh odločilo o dolžnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo z dne 14. 12. 2010, izdalo plačilni nalog. Pri vsakem taksnem vprašanju gre za samostojno procesno predpostavko, katere rešitev je pogoj za nadaljnje reševanje zadeve. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja nobenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da niso podani pogoji za taksno oprostitev, zaradi česar izpodbijanega sklepa v zvezi s takšno posplošeno navedbo tudi v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne bi smelo prezreti nujnega kronološkega kriterija pri reševanju taksnih vprašanj v zvezi s posameznimi procesnimi dejanji, kar pomeni, da bo moralo rešiti najprej tista odprta taksna vprašanja za posamezna procesna dejanja, ki so po svoji časovni komponenti najmlajša. Po določilih zakona mora biti sodna taksa plačana za vsako procesno dejanje, za katero je to zakonsko predvideno, zaradi česar je taksna obveznost po dolžnikovi pritožbi z dne 14. 12. 2010 v tej izvršbi le ena od nastalih taksnih obveznosti, o kateri pa doslej še ni bilo odločeno, pri čemer sodišče primarno ni rešilo še niti vseh nadaljnjih taksnih vprašanj za posamezna procesna dejanja (oprostitev oz. plačilo sodne takse), pa bi to moralo, preden bi „s preskokom na začetek“ skušalo nepravilno postopati kot je to storilo z izpodbijanim sklepom. Ker je vsako nerešeno taksno vprašanje procesna predpostavka, se torej sodišče ne more sklicevati na „predvidenost predhodnega plačila takse“ in v zvezi s tem „z neodločanjem o tem vprašanju“ kot je to nepravilno zapisalo v obrazložitvi. Ker je z izpodbijanim sklepom nesporno izkazano, da obrazložitev sklepa nasprotuje njegovemu izreku, je z izdajo izpodbijanega sklepa podana absolutna bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in meritorno odločitev o ugovoru.

6. Pritožba zoper prvi sklep je utemeljena, pritožba zoper drugi sklep pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)).

Glede pritožbe zoper prvi sklep

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je treba prvi sklep razveljaviti že iz razloga, ker sodišče pred izdajo tega sklepa ni odločilo o dolžnikovem predlogu za oprostitev sodnih taks za pritožbo, ki jo je zavrglo s tem sklepom. Taksna obveznost za pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog namreč ni predvidena (prim. četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), dodan z novelo ZST-1A).

9. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči njegove pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog kot nedovoljene. Novela ZST-1A (Ur. list RS 97/2010), ki jo je glede na njeno končno določbo (prvi odstavek 43. člena) treba uporabiti v konkretnem primeru, sicer ni izrecno predvidela možnosti pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, vendar pa te pritožbe tudi ni izrecno izključila kot nedovoljene (kot je to bilo predvideno v 17. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (1) (glej četrti odstavek 34. a člena ZIZ tega predloga, ki je iz sprejete novele ZST-1A izpadel)). Upoštevajoč ustavno zajamčeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in novo določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 (dodano z novelo ZST-1A), ki v primeru pravnih praznin v ZST-1 odkazuje na smiselno uporabo določb zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, pa pritožbeno sodišče meni, da je pritožba zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, v primerih, ko je treba uporabiti določbe novele ZST-1A, dovoljena. Ker se vprašanje dovoljenosti konkretne pritožbe pojavlja v zvezi s taksno obveznostjo, ki je nastala v izvršilnem postopku, je namreč treba glede na določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 uporabiti določbe ZIZ, ta pa v prvem odstavku 9. člena načeloma dovoljuje pritožbo zoper vsak sklep, izdan na prvi stopnji, in pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog izrecno ne izključuje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi zoper prvi sklep ugodilo in ta sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba zoper drugi sklep dovoljena, poleg tega pa so izpolnjene tudi vse procesne predpostavke za odločanje o tej pritožbi, je v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi.

Glede pritožbe zoper drugi sklep

11. Odločitev o zavrnitvi dolžnikovega ugovora zoper plačilni nalog, izdan 13. 04. 2011, je pravilna. Z omenjenim plačilnim nalogom je sodišče prve stopnje dolžniku pravilno naložilo v plačilo takso za ugovor zoper sklep o izvršbi, to takso pa je tudi odmerilo v pravilnem znesku.

12. Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo pred izdajo plačilnega naloga z dne 13. 04. 2011 odločiti o dolžnikovem predlogu za oprostitev sodne takse za pritožbo z dne 14. 12. 2010. Plačilni nalog z dne 13. 04. 2011 se namreč ne nanaša na dolžnikovo obveznost plačila sodne takse za pritožbo z dne 14. 12. 2010, temveč na dolžnikovo obveznost plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (vložen 27. 09. 2010), dolžnikov predlog za oprostitev plačila te sodne takse pa je bil s sklepom z dne 09. 03. 2011 pravnomočno zavrnjen.

13. Pritožnik sodišču prve stopnje protispisno očita, da v obrazložitvi prvega sklepa ni navedlo nobenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da niso podani pogoji za taksno oprostitev. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi prvega sklepa navedlo, da je 09. 03. 2011 ponovno odločalo o predlogu za taksno oprostitev in izdalo zavrnilni sklep, šele po pravnomočnosti tega sklepa pa je izdalo sporni plačilni nalog.

14. Prav tako je protispisen pritožbeni očitek, da obrazložitev sklepa nasprotuje njegovemu izreku, pritožnik pa niti ne pojasni, v čem naj bi bilo očitano nasprotje, zato se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega očitka ne more opredeliti bolj podrobno.

15. V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami o pravilnem reševanju „taksnih vprašanj“ v postopku, pa pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da sodišče s tem, ko strankino pravno sredstvo obravnava, ne da bi prej odločilo o njenem predlogu za oprostitev sodne takse za to pravno sredstvo, stranki ne prekrši nobene njene procesne pravice, temveč ravna kvečjemu v njeno korist. 16. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih, uradoma upoštevnih kršitev, je dolžnikovo pritožbo zoper drugi sklep zavrnilo kot neutemeljeno in ta sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah je bil objavljen v Poročevalcu DZ, št. 159/2010 z dne 05. 11. 2010.