Jedro

V zadevi je sporno, ali se je tožnica poškodovala na poti na delo, ali pa je že bila na delovnem mestu. Glede omenjenega pa je potrebno uporabiti drugi odstavek 2. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki določa, da k delovnim mestom po tem pravilniku sodijo tudi osebni prehodi, prometne in evakuacijske poti. Med strankama ni sporno, da gre za evakuacijsko pot, torej za zasilni vhod in izhod s tem, da je bil tožnici s strani delodajalca omogočen dostop do navedenega vhoda, tako v času dela, kot neposredno pred nastopom dela, pa tudi po koncu dela. Tožnica ima tudi že vrsto let ključ od teh vrat. Ta vhod pa uporabljajo tudi drugi delavci in je torej na razpolago vsem zaposlenim. Do poškodbe je torej prišlo na delovnem mestu, sama poškodba pa je nedvomno v vzročni zvezi z opravljanjem dela, na podlagi katere je tožnica zavarovana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2018, odločbo št. ... z dne 25. 4. 2018 pa delno spremenilo tako, da glasi: "Tožnica je od 27. 4. 2018 do 31. 5. 2018 začasno nezmožna za delo za poln delovni čas zaradi poškodbe pri delu" (I. točka izreka). Kar je tožnica zahteva več ali drugače (odpravo odločbe z dne 25. 4. 2018, zamudne obresti od stroškov postopka od dneva odločanja do dneva poteka 15-dnevnega roka od vročitve prepisa sodbe), je zavrnilo (II. točka izreka). Tožbo v delu, v katerem tožnica zahteva ugotovitev, da je začasno nezmožna za delo za 8-urni delavnik zaradi poškodbe pri delu tudi za čas od 28. 12. 2017 do 26. 4. 2018 ter od 1. 6. 2018 dalje, pa je zavrglo (III. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 257,03 EUR, v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v I. in IV. točki izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala zjutraj ob 7.05 uri pred nastopom dela, pred vhodom C v delovni prostor (vhod C je dejansko zasilni izhod; zaposleni za prihod na delo uporabljajo vhod D). V času poškodbe še ni opravljala dela. Iz ugotovljenega dejanskega stanja se ne da zaključiti, da je poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela, na podlagi katerega je tožnica zavarovana. Poškodba se namreč ni zgodila med delovnim časom oziroma opravljanjem dela. Tožnica je namreč zavarovana za opravljanje dela na delovnem mestu zdravnik specialist A. medicine. V času poškodbe z delom še ni začela. Dejstvo, da se je tožnica v času poškodbe nahajala v ograjenem bolnišničnem kompleksu pa ne pomeni, da je že začela z opravljanjem dela, na podlagi katerega je zavarovana. Tožnica v času poškodbe tudi ni bila na službeni poti oziroma se ni vračala iz službene poti. Do poškodbe je prišlo v času individualnega prihoda na delo in sicer pred vrati v delovne prostore ter okrog en meter pred vhodom, ki dejansko služi za zasilni izhod. Tožnica je padla po stopnicah. Prostora, kjer je prišlo do nezgode, ni mogoče šteti za prostor, ki je namenjen za izvajanje dela (kot je npr. ambulanta), saj gre za prehod oziroma evakuacijsko pot. Tožena stranka se pri tem sklicuje na prvi odstavek 2. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju: Pravilnik.)1 Tožena stranka se nadalje pritožuje tudi zoper stroškovni del sodbe. Pri tem meni, da je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo uspeh tožnice v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč del tožbe zavrglo in upoštevaje tudi omenjeni del je po mnenju tožene stranke mogoče zaključiti, da je tožnica v postopku uspela največ v višini 23 % in ne 50 %, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano IV. točko spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške v višini 118,23 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2018. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 25. 4. 2018. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je bila tožnica v času od 27. 4. 2018 do 31. 5. 2018 začasno nezmožna za delo (poškodba izven dela).

6. V zadevi je sporen vzrok začasne nezmožnosti za delo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala 28. 12. 2017 ob 7.05 uri zjutraj in sicer pred vrati v delovne prostore, v ograjenem bolnišničnem kompleksu, pred vhodom v enoto A. (vhod C zunaj stavbe D). Padla je po stopnicah, pri čimer si je zvila levi gleženj. Med strankama tudi ni sporno, da je vhod C evakuacijski izhod, ter da je imela tožnica ključ od vrat na tem vhodu.

8. Ugotavljanje začasne zadržanosti od dela je urejeno v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 in pa v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: POZZ).4 V postopku, ki je urejen v poglavju XIII/11 POZZ pristojni organ ugotovi začasno nezmožnost za delo in tudi vzrok nezmožnosti. Kot je to določeno v 19. členu ZZVZZ se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedena določba torej odkazuje na uporabo določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).5 Glede na to, da je v zadevi sporno, ali je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu ali pa zaradi poškodbe zunaj dela, je glede omenjenega vprašanja potrebno uporabiti 66. člen ZPIZ-2. V 1. alineji prvega odstavka navedenega člena je določeno, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. V 2. alineji prvega odstavka pa je nadalje določeno, da se kot poškodba pri delu šteje tudi poškodba, povzročena na način iz 1. alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba, povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti. Glede na prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)6 je ureditev, kdaj gre za poškodbo pri delu, ko se zavarovanec poškoduje na poti na delo ali iz dela, ožja. Kot to izhaja iz pravne literature7 je iz definicije poškodbe pri delu v novi določbi (66. člen ZPIZ-2) izvzeta redna pot na delo in z dela. Podlaga za črtanje je predvsem povezava med vzrokom za nastanek poškodbe in možnostjo delodajalčevega vpliva na takšno poškodbo, ki je nastala na poti na delo ali z dela. Pot na delo in z dela, ki jo opravi zavarovanec je namreč okoliščina na katero delodajalec ne more vplivati, saj je povezana z zunanjimi vplivi, dejanji drugih oseb ali zavarovančevimi subjektivnimi dejavniki. Tako nastala poškodba se šteje za poškodbo pri delu samo še v primeru, da delodajalec organizira prevoz svojih zaposlenih na delovno mesto.

9. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali se je tožnica poškodovala na poti na delo, ali pa je že bila na delovnem mestu. Glede omenjenega pa je potrebno uporabiti drugi odstavek 2. člena, ki določa, da k delovnim mestom po tem Pravilniku sodijo tudi osebni prehodi, prometne in evakuacijske poti. Med strankama ni sporno, da gre za evakuacijsko pot, torej za zasilni vhod in izhod (vhod C) s tem, da je bil tožnici s strani delodajalca omogočen dostop do navedenega vhoda, tako v času dela, kot neposredno pred nastopom dela, pa tudi po koncu dela. Tožnica ima tudi že vrsto let ključ od teh vrat. Ta vhod pa uporabljajo tudi drugi delavci in je torej na razpolago vsem zaposlenim. Do poškodbe je torej prišlo na delovnem mestu, sama poškodba pa je nedvomno v vzročni zvezi z opravljanjem dela, na podlagi katere je tožnica zavarovana. Tožnica namreč dela kot zdravnica v bolnišnici, pred vhodom katere je padla po stopnicah in se poškodovala. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da zakon ne določa, da mora biti poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem delovnih nalog, temveč določa, da mora biti v vzročni zvezi z opravljanjem dela, na podlagi katerega je poškodovanec zavarovan. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da poškodba ni v vzročni zvezi z opravljanjem dela ter da do poškodbe ni prišlo na delovnem mestu, temveč v času individualnega prihoda na delo.

10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi s priznanjem stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnica v sporu uspela v višini 50 %. Pritožbeno sodišče s tako oceno soglaša. Glede na izrek je tožnica uspela z zahtevkom za ugotovitev, da je začasna nezmožnost za delo v spornem obdobju posledica poškodbe pri delu, medtem ko je bila zavrnjena zgolj njena zahteva za povrnitev zamudnih obresti od stroškov postopka. Deloma pa je bila zavržena tožba v delu, ki se nanaša na ugotovitev vzroka začasne nezmožnosti za delo za čas od 28. 12. 2017 do 26. 4. 2018 ter od 1. 6. 2018 dalje. Ker glede zavrnilnega oziroma zavrženega dela niti niso nastali posebni stroški postopka, v tem primeru ni mogoče šteti, da je uspeh tožnice največ 23 %.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 89/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 7 Glej Veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, GV Založba, 2018, str. 214.