12.Sodišče prve stopnje je tožniku za čas nezakonitega prenehanja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu družbi A., d. o. o., utemeljeno prisodilo prijavo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tako da mu bo priznana delovna doba, in prisodilo reparacijo. Na navedeno pravilno odločitev ne vpliva s strani toženke v pritožbi poudarjeno dejstvo, da je tožniku pri drugem delodajalcu delovno razmerje prenehalo po njegovi volji (s sporazumom) in da nato ni bil upravičen do pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu je tožnik zmanjševal škodo, za katero toženko bremeni plačilo reparacije na podlagi nezakonite odpovedi.

Jedro

13.V pritožbi toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nasprotje med izrekom in razlogi sodbe v delu, v katerem je prisodilo denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odpravnine, ki jo je tožnik prejel, v tem sporu ni uveljavljala v pobot; sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru (ki ga ni bilo) ni odločilo. Zavzelo je materialnopravno zmotno stališče, da je prejeta odpravnina relevantna pri odmeri denarnega povračila, vendar zaradi tega prisojena višina ni nepravilna. Odpravnina (108. člen ZDR-1) in denarno povračilo sta dva različna pravna instituta; do odpravnine je delavec upravičen na podlagi zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, do denarnega nadomestila pa, če ne pride do reintegracije v primeru nezakonite odpovedi.

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.

14.Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.

Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o pravdnih stroških, čemur stranki v pritožbah neutemeljeno nasprotujeta. Odločitev, da je toženka dolžna tožniku plačati vse za pravdo potrebne stroške, je sicer zmotno utemeljilo na tretjem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj se, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, katerega del je reparacija, šteje, da je tožnik v sporu uspel v celoti. Delna zavrnitev reparacijskega, reintegracijskega in zahtevka za plačilo denarnega povračila na oceno uspeha ne vpliva.

Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.

16.Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.

Izrek

17.Sodišče prve stopnje potnih stroškov pooblaščenca tožniku utemeljeno ni priznalo, saj posebne utemeljitve, zakaj bi si ga izbral izven okrožja sodišča, ni podal (niti ta ni razvidna iz sodnega spisa, na primer, da bi imel pooblaščenec sedež v istem kraju kot tožnik prebivališče). Ne podaja je niti v pritožbi, ampak le na splošno izpostavlja pomen zaupanja v razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem ter težo spora o prenehanju delovnega razmerja za delavca, kar na splošno velja za vse (tovrstne) sodne spore.

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

18.Pritožbeno sodišče je, ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki, ki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožb. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

Obrazložitev

1Sodišče prve stopnje je v izrek povzelo odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 1. 2014, ki sicer sodi v obrazložitev. Enako velja za pristavek glede obračuna davkov in prispevkov (sodba in sklep VS RS VIII Ips 11/2023 z dne 18. 4. 2023, opomba 5).

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za čas od 7. 4. 2023 do 31. 1. 2024 obračuna plače v višini 698,05 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov plača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila ter da ga za to obdobje prijavi v matično evidenco zavarovancev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, tako da mu bo priznana delovna doba. V presežku (do zahtevane reparacije v višini 1.485,46 EUR ter za čas pred 6. 4. 2023 in po 1. 2. 2024) je zahtevek zavrnilo. Pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo z dnem 31. 1. 2024. Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 4.886,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. V presežku (do 22.281,90 EUR) je zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 1.944,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2Uveljavljala je še, da se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu (oziroma da opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik), kar samo po sebi na vprašanje utemeljenosti reintegracijskega zahtevka, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, ne vpliva.

2.Zoper zavrnilni del navedene sodbe in odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je toženka z njim kljub obstoju poslovnega razloga sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je nezakonito odpovedala. Odločitev, da je odpoved nezakonita, je pravnomočna. Takšne odločitve sodišče prve stopnje ne more zaobiti s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo je, da je potreba po delu tožnika podana. Iz istega razloga, iz katerega je podala nezakonito odpoved, toženka sodne razveze ne more utemeljiti. Da ni ovir za reintegracijo, sta potrdila ravnatelj in direktor toženke. Organizacija dela je nenavadna. Za odločitev je nebistveno, da se tožnik na prosto delovno mesto pri toženki ni prijavil. Izpovedal je, da bi bil pripravljen delati v reorganiziranem delovnem procesu pri toženki. Delo opravlja kot samostojni podjetnik, ker zaposlitve pri drugem delodajalcu ni našel, s prejemki ne pokrije niti mesečnih stroškov. Glede na navedeno datum sodne razveze ni pravilen. Prisojeno je prenizko denarno povračilo. Nepravilna je odločitev, da se mu potni stroški pooblaščenca ne priznajo. Tožnik ima pravico do svobodne izbire pooblaščenca, ki mu zaupa. Spor teče o vsebini, ki je zanj eksistencialnega pomena. Nad tem razlog ekonomičnosti ne more prevladati. Potni stroški so z vidika vseh stroškov za zastopanje nizki (sklep VSM I Cp 491/2023 z dne 17. 10. 2023). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožnik v pritožbi navaja, da bi bil pripravljen delati v reorganiziranem delovnem procesu pri toženki, pri čemer bi bil za čas, ko ne bi bilo dela, pripravljen soglašati s suspenzom pogodbe o zaposlitvi.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe, vključno s stroškovno odločitvijo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi z istim datumom, kot jo je v prvem sojenju. Za vmesni čas, ko se pouk filozofije ni izvajal, tožniku ni mogoče priznati delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da se pouk ni izvajal, upoštevalo glede odločitve o sodni razvezi, ne pa glede priznanja delovnega razmerja. Sprejelo je nasprotujoči si odločitev. Tožnik sam se je odločil, da mu delovno razmerje pri drugem delodajalcu preneha. Pri tem delodajalcu, družbi A., d. o. o., je prejemal plačo v višini 1.600,00 EUR, kar je več kot pri toženki. Zaradi načina prenehanja delovnega razmerja ni imel pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Na razpis prostega delovnega mesta pri toženki se ni prijavil. Izrek in razlogi sodbe si v delu, v katerem se nanašajo na prisojeno denarno povračilo ob sodni razvezi, nasprotujejo. Toženka ugovora pobota ni podala. Sodišče prve stopnje je ne glede na navedeno pobot izvedlo. O pobotu je razlogovalo v obrazložitvi, iz izreka pobotanje ne izhaja. Upoštevanje odpravnine pomeni, da je tožniku dejansko prisodilo denarno povračilo v višini devet plač, kar je previsoko. Tožnik bi bil upravičen kvečjemu do denarnega povračila v višini šest plač. Glede na delni uspeh v pravdi bi bil upravičen le do sorazmernega dela stroškov. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe ustrezno spremeni in zahtevek v presežku zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

4V zvezi s tem je nepravilno izpostavilo, da se tožnik na razpis za prosto delovno mesto učitelja filozofije za določen čas ni prijavil, kar za odločitev ni bistveno.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi s tožnikove strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da bi z morebitno reintegracijo poseglo v pravico toženke, da reorganizira delovni proces, kar ne drži, oziroma da je njeno poslovno odločitev dolžno spoštovati. Kljub temu je sprejelo pravilno odločitev.

6Kot bi bila zaposlitev pri drugem delodajalcu ali neizpolnjevanje zakonskih pogojev (neopravljena avdicija; sklep VS RS VIII Ips 65/2020 z dne 8. 6. 2021, sodba in sklep VS RS VIII Ips 7/2023 z dne 18. 6. 2024), ne pa na primer trenutek izgube zaupanja delodajalca (sodba VS RS VIII Ips 294/2016 z dne 21. 2. 2017).

5.Pritožbi nista utemeljeni.

7Sodbi VS RS VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014, VIII Ips 294/2016 z dne 21. 2. 2017.

6.Sodišče prve stopnje je v novem sojenju, kot je pravilno opredelilo v izpodbijani sodbi, odločalo o reparaciji in reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi; odločitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 29. 9. 2022 nezakonita in se razveljavi, je postala pravnomočna s sodbo Pd 552/2022 z dne 19. 6. 2023 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS Pdp 512/2023 z dne 1. 2. 2024.

8Sodba VS RS VIII Ips 48/2011 z dne 6. 2. 2012, v kateri je odločitev temeljila na prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, ki je ob sodni razvezi določal ustrezno denarno odškodnino; kriteriji za odmero v ZDR niso bili določeni.

7.Predpogoj za odločanje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je, da je odpoved nezakonita. Kot določa prvi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki ga je citiralo sodišče prve stopnje, lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

9Na primer v zadevi, v kateri je VS RS odločilo s sodbo VIII Ips 200/2017 z dne 10. 4. 2018, je bilo za 17 let zaposlitve ob starosti 47 let s slabimi zaposlitvenimi možnostmi prisojenih primerljivih osem plač.

8.Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je "zaobšlo" pravnomočno odločitev o nezakonitosti in razveljavitvi odpovedi z odločanjem o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Svojega tovrstnega predloga toženka ni utemeljila (le) z istimi (enakimi) razlogi, iz katerih je podala nezakonito odpoved, niti ni tega storilo sodišče prve stopnje.

10Sodba VSL II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021, sklep VDSS Pdp 380/2021 z dne 19. 8. 2021, sodba VDSS Pdp 203/2023 z dne 23. 11. 2023.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik.

11Sklep VSL I Cp 1446/2021 z dne 23. 9. 2021, sklep VDSS Pdp 261/2024 z dne 12. 6. 2024.

10.Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.

12Sklepa VSL I Cpg 239/2021 z dne 24. 5. 2021, I Cpg 241/2021 z dne 26. 5. 2021, sklep VSM I Cpg 199/2023 z dne 28. 9. 2023, sodba VDSS Pdp 15/2024 z dne 13. 3. 2024, sklep VDSS Pdp 78/2024 z dne 6. 3. 2024.