Jedro

Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.

Toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna za posamezne mesece v obdobju od februarja 2022 do marca 2025 plačati tožnici razliko v nadomestilih plače za čas letnih dopustov in bolniških odsotnosti, in sicer v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz I. točke izreka sodbe. V delu, na katerega se je nanašal delni umik tožbe, je postopek ustavilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 815,74 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2.Tožnica se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v skladu s 126. členom ZDR-1 ter panožno in podjetniško kolektivno pogodbo del njene plače predstavljajo tudi izplačila iz naslova uspešnosti poslovanja toženke. Sodišče je napačno razlagalo 137. člen ZDR-1, saj ta ne dopušča izvzetja kateregakoli elementa plače iz osnove za izračun nadomestila plače. Za ta spor uporabljivi kolektivni pogodbi iz te osnove izvzemata del plače iz naslova poslovne uspešnosti, s tem pa nedopustno ožita tožničine pravice iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. To zakonsko določbo je zato treba uporabiti neposredno. Sodišče je napačno zaključilo, da izplačilo poslovne uspešnosti ni reden in pričakovani dohodek, ker se ni izplačevalo mesečno. Od leta 2022 do 2025 je tožnica prejemala ta del plače dvakrat letno, torej je šlo za reden in pričakovani prihodek. Način izplačila je določila toženka, pri čemer je tudi iz davčnega vidika za delavce ugodneje, da ne gre za mesečno izplačilo. Ob uporabi argumenta a contrario bi se izplačilo poslovne uspešnosti upoštevalo pri določitvi osnove, če bi se izplačevalo mesečno, kar pa je nesmiselno stališče. Prav tako ni pravilno stališče, da bi v primeru upoštevanja poslovne uspešnosti prihajalo do anomalij pri nadomestilih plač, ki bi bila v mesecih po izplačilu poslovne uspešnosti veliko višja. Toženka bi lahko plačilo iz naslova uspešnosti poslovanja razdelila na dvanajstine in ga izplačevala vsak mesec, lahko bi ga izplačala dvakrat letno (kakor ga tudi je), pa bi ga nato za potrebe izračuna nadomestila plače razdelila na dvanajstine ...

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je vprašanje, ali bi toženka v osnovo za izračun nadomestila plače za čas tožničinih letnih dopustov in bolniških odsotnosti (sedmi odstavek 137. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1) morala všteti tudi izplačila poslovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje temu ni pritrdilo.

6.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je tožnica prejela plačilo poslovne uspešnosti dvakrat letno: za leto 2022 prvo izplačilo v decembru 2022 in drugo izplačilo v aprilu 2023, za leto 2023 v decembru 2023 in v aprilu 2024, za leto 2024 pa v decembru 2024 in v juliju 2025. Osnovo za izračun vtoževanih razlik nadomestila plače je določila tako, da je za vsakokratno koledarsko leto seštela obe prejeti izplačili poslovne uspešnosti in seštevek delila z 12; premalo izplačano urno vrednost nadomestil je opredelila tako, da je izračunani mesečni znesek poslovne uspešnosti pomnožila s tri (ker je osnova za izračun nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR-1 povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred nastopom odsotnosti) in dobljeni znesek delila s skupnim številom opravljenih ur v zadnjih treh mesecih.

7.V skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Panožna Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (KP GIT; Ur. l. RS, št. 56/2018) je v 56. členu določala, da plačo med drugim sestavlja tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno pri delodajalcu.

V skladu z 10. členom podjetniške Kolektivne pogodbe o plačah in drugih prejemkih delavcev toženke (PKP) plačo sestavlja tudi del plače na podlagi uspešnosti poslovanja. Iz teh pravil izhaja, da so bile sestavni del tožničine plače v smislu drugega odstavka 126. člena ZDR-1 tudi izplačane poslovne uspešnosti.

8.Za ta spor je ključna razlaga sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa, da v primeru, če s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, pripada delavcu nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti; če delavec v obdobju zaposlitve v zadnjih treh mesecih ni delal in je za ves čas prejemal nadomestilo plače, je osnova za nadomestilo enaka osnovi za nadomestilo plače v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti; če delavec v celotnem obdobju zadnjih treh mesecev ni prejel niti ene mesečne plače, mu pripada nadomestilo plače v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi; višina nadomestila plače ne sme presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal.

9.Drugi odstavek 62. člena KP GIT in peti odstavek 19. člena PKP določata, da je plačilo za poslovno uspešnost izključeno iz osnov za nadomestila plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Zaključek, da citirani določili ne nasprotujeta zakonski ureditvi, je sodišče prve stopnje oprlo na dva sklopa razlogov: ZDR-1 ne zagotavlja pravice do poslovne uspešnosti kot minimalnega standarda, ki bi moral biti brezpogojno vključen v vse osnove za uveljavljanje drugih pravic iz delovnega razmerja; sedmi odstavek 137. člena ZDR-1 je "deloma odprta" norma, ki dopušča drugačno ureditev osnove nadomestila plače na ravni zakona ali podzakonskega predpisa. Pritožba pravilno navaja, da kolektivna pogodba (niti panožna niti podjetniška) ni podzakonski predpis, zato osnove za nadomestilo plače ne sme urejati za delavca manj ugodno, kot jo določa zakon v sedmem odstavku 137. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da dosedanja sodna praksa ni problematizirala kolektivne ureditve, ki plačilo za poslovno uspešnost izključuje iz osnove za nadomestilo plače, vendar v judikatih, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje (Pdp 1161/2011, Pdp 1455/2006), predmet spora ni bilo pravno vprašanje, ali se izplačilo poslovne uspešnosti všteva v nadomestilo plače.

10.Izplačilo poslovne uspešnosti je po drugem odstavku 126. člena ZDR-1 resda del tožničine plače, kar pa še ne pomeni, da je tudi element "delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev" v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, se pritožba neutemeljeno zavzema za nasprotno stališče.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženkini delavci plačila za poslovno uspešnost niso prejemali na mesečni ravni, kot je zakonsko določeno plačilno obdobje za plačo (prvi odstavek 134. člena ZDR-1). Izplačilo poslovne uspešnosti so prejeli dvakrat letno (v odvisnosti od doseženega rezultata poslovanja za preteklo leto). Tožnica je poslovno uspešnost, ki ji je bila izplačana za koledarsko leto, za potrebe tega spora "pretvorila" v mesečni znesek tako, da jo je razdelila na 12 delov. Po presoji pritožbenega sodišča na tak način ni mogoče pravno veljavno doseči, da bi se vsaka posamezna dvanajstina poslovne uspešnosti štela za mesečno plačo v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, metodologija dvanajstin (za potrebe obračuna nadomestila plače) nima podlage v nobenem predpisu.

12.Nesprejemljivost navedene metodologije dvanajstin potrjuje dejstvo, da tožnica v trenutku, ko je bila upravičena do izplačila nadomestila plače za bolniški stalež ali letni dopust, ni vedela, ali bo za tekoče koledarsko leto sploh pridobila pravico do izplačila poslovne uspešnosti. Toženka je namreč poslovno uspešnost ugotavljala in izplačevala za preteklo leto (za nazaj), saj je šlo za pravico, pogojeno z vsakoletnimi rezultati poslovanja. To pomeni, da je bila v trenutku, ko je bila tožnica upravičena do izplačila nadomestila plače iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, pravica do poslovne uspešnosti bodoče in negotovo dejstvo (ali bodo sploh izpolnjeni pogoji za izplačilo poslovne uspešnosti in v kolikšni višini bo posameznemu delavcu izplačana). Bodoč in negotov prejemek ne more biti sestavni del mesečne plače v smislu sedmega odstavka 137. člena ZDR-1, kar izhaja že iz zakonske definicije v tej določbi, ki kot relevantne izrecno opredeljuje mesečne plače iz zadnjih treh mesecev - torej predhodne mesečne plače, ki so do dneva obračuna in izplačila nadomestila plače že zapadle v plačilo in je njihova višina znana.

13.Tudi z vidika upoštevanja narave izplačila za poslovno uspešnost ta ne spada v pojem mesečne plače, ki je v sedmem odstavku 137. člena ZDR-1 kvalificirana z dodatno zahtevo, da predstavlja plačilo "za polni delovni čas". V judikatu VIII Ips 9/2024 je Vrhovno sodišče RS med drugim obrazložilo, da je "delovna uspešnost, ki se po drugem odstavku 127. člena ZDR‑1 določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, vezana na delavčev dejanski prispevek delodajalcu v obliki opravljenega dela; v nasprotju s tem in kot izhaja iz poimenovanja instituta, je plačilo za poslovno uspešnost vezano na uspešnost poslovanja družbe kot celote; plačilo iz naslova poslovne uspešnosti predstavlja sistem kolektivnega nagrajevanja praviloma vseh delavcev pri delodajalcu in ne individualnega prispevka delavca k uspešnosti poslovanja delodajalca; pri plačilu za poslovno uspešnost ne gre za plačilo na mesečni, ampak na letni ravni; nadomestilo plače zaradi bolezni je plačilo, ki odraža socialnovarstveno pravico iz delovnega razmerja, kar se bistveno razlikuje od plačila za poslovno uspešnost, ki je možna nagrada delavcu v primeru uspešnega poslovanja delodajalca itd." Iz teh stališč po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da izplačilo poslovne uspešnosti ni protidajatev za individualno delo, ki ga je posamezni delavec opravil v določenem mesecu v polnem delovnem času, temveč gre za prejemek, ki spada v (fakultativni) sistem nagrajevanja praviloma vseh zaposlenih zaradi uspešnega poslovanja delodajalca.

14.Da vštetje izplačila poslovne uspešnosti v nadomestilo plače iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 ne more biti utemeljeno, je sodišče prve stopnje pravilno podkrepilo tudi s prikazom možnih anomalij. Npr. delavec, ki je odsoten z dela zaradi bolniškega staleža, bi plačilo iz naslova poslovne uspešnosti črpal dvakrat: najprej v okviru sistema kolektivnega nagrajevanja, nato pa še v okviru sistema metodologije dvanajstin kot podlage za izračun nadomestila plače iz citirane določbe ZDR-1. S tem bi bil z vidika plačila poslovne uspešnosti postavljen za čas odsotnosti z dela v ugodnejši položaj kot delavec, ki delo dejansko opravlja in prejme poslovno uspešnost le enkrat (v okviru sistema kolektivnega nagrajevanja). Takšno multipliciranje izplačil poslovne uspešnosti ne bi bilo skladno z namenom instituta nadomestila plače kot socialnovarstvene pravice, ki zagotavlja kontinuiteto plačila za čas upravičene odsotnosti z dela, niti ne bi bilo pomensko skladno z zakonsko omejitvijo, da nadomestilo ne sme presegati plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal. Nadalje je utemeljeno tudi prvostopenjsko razlogovanje, da bi v primeru vštetja poslovne uspešnosti v nadomestilo plače iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1 imeli delavci na ta račun višje nadomestilo v obdobju neposredno po prejemu izplačila poslovne uspešnosti, kar bi lahko vodilo do množičnejšega koriščenja letnega dopusta prav v tem obdobju.

15.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je neutemeljena tožničina zahteva, naj se ji iz naslova nadomestil plač, ki so ji bila izplačana za čas bolniških odsotnosti in letnega dopusta po sedmem odstavku 137. člena ZDR-1, dodatno prizna še razlika v nadomestilih plač na račun naknadno prejetih izplačil poslovne uspešnosti.

16.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) pripada toženki 375 točk za sestavo vloge (tar. št. 16/4 OT) in 7,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša skupaj 280,00 EUR.

Zapis v citiranih judikatih, da se v osnovo za obračun nadomestila plače, ki gre v breme delodajalca, ne všteva del plače na podlagi uspešnosti poslovanja, predstavlja le citiranje vsebine določil kolektivne pogodbe za časopisno dejavnost in SKPgd.