Jedro

Opredelitev kanaliziranega križišča v smislu tretjega odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest je določena v 10. točki prvega odstavka 3. člena Pravilnika, ki kanalizirano križišče opredeljuje kot križišče, kjer je s pomočjo horizontalne signalizacije in prometnih otokov urejeno vodenje prometa. Tudi po oceni sodišča pa so v skladu z navedeno opredelitvijo del kanaliziranega križišča tudi talni pasovi za razvrščanje prometa. Toženka ima zato prav, ko meni, da se oddaljenost objekta za obveščanje in oglaševanje od kanaliziranega križišča meri od točke, kjer se na cestišču začnejo talni pasovi za razvrščanje prometa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad za gospodarstvo in gospodarske javne službe Mestne občine Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo soglasja za postavitev treh enostavnih objektov – enonožnih reklamnih panojev v varovalnem pasu občinske ceste LG 183401 ..., na zemljiščih s parc. št. 355/2 in 364, obe k. o. ... (1. točka izreka), ter ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V obrazložitvi se sklicuje na določbo tretjega odstavka 56. člena Pravilnika o projektiranju cest (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje in oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 metrov od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 metrov pred oziroma 50 metrov za kanaliziranim križiščem. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da so vsi trije sporni enostavni objekti znotraj 100-metrskega pasu pred oziroma 50-metrskega pasu za kanaliziranim križiščem.

2. Župan Mestne občine Kranj (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je Pravilnik sicer prenehal veljati z dnem uveljavitve Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), a se njegove določbe uporabljajo še naprej do uveljavitve novega pravilnika, če ne nasprotujejo ZCes-1. Določba 56. člena Pravilnika, na katero je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev, pa v ničemer ne nasprotuje ZCes-1. Drugostopenjski organ dalje navaja, da iz grafičnega dela elaborata, ki ga je tožnik priložil vlogi za izdajo obravnavanega soglasja, izhaja, da vsi trije sporni oglaševalski panoji od kanaliziranega križišča sploh niso oddaljeni. Postavljeni so neposredno ob kanaliziranem križišču v varovalnem pasu občinske ceste. Po opredelitvi iz 10. točke prvega odstavka 3. člena Pravilnika je namreč kanalizirano križišče križišče, kjer je s pomočjo horizontalne signalizacije in prometnih otokov urejeno vodenje prometa. Del kanaliziranega križišča so torej tudi talni pasovi za razvrščanje prometa. Oddaljenost objekta za obveščanje in oglaševanje od kanaliziranega križišča se tako meri od točke, kjer se na cestišču začnejo talni pasovi za razvrščanje prometa. Tožnik pa je slednje zanemaril in oddaljenost oglaševalskega panoja od kanaliziranega križišča meril od središča križišča. Drugostopenjski organ opozarja še, da so vsi trije sporni oglaševalski panoji postavljeni na območju, na katerem si kanalizirana križišča sledijo drugo za drugim na kratki medsebojni razdalji. Tožnik pa je oddaljenost oglaševalskega panoja meril le od enega kanaliziranega križišča, zanemaril pa je zahtevo, da mora biti oglaševalski pano hkrati na zadostni oddaljenosti od naslednjega kanaliziranega križišča. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj toženka svojo odložitev opira na določbo tretjega odstavka 56. člena Pravilnika, ki je prenehal veljati že 1. 4. 2011, pri čemer minimalne odmike od roba vozišča ureja 97. člen ZCes-1. Nadalje meni, da je križišče prometna površina, na kateri se križata dve ali več cest, zato se ne strinja z razlogovanjem toženke, od katere točke se meri oddaljenost objekta za obveščanje od križišča. Toženka navaja, da si križišča na sporni lokaciji sledijo drugo za drugim, pri tem pa ne pojasni, koliko je križišč in na kakšni razdalji si sledijo, zato njene odločitve sploh ni možno preveriti. Zahteva toženke, da mora biti oglaševalski pano hkrati na zadostni oddaljenosti od naslednjega kanaliziranega križišča, pa nima podlage v predpisih. Tožnik dalje navaja, da načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba vsem subjektom na primerljivih lokacijah bodisi dovoliti postavitev oglasnih panojev bodisi naložiti odstranitev že postavljenih. K navedenemu dodaja, da bi se morala toženka odločiti, ali strokovno-tehnični elaborat pri svoji presoji upošteva ali ne, ne pa da se enkrat nanj sklicuje, drugič zopet ne. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka, podredno pa naj izpodbijano odločbo odpravi, vrne zadevo toženki v ponoven postopek in ji naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in dodaja, da je utemeljitev, da si na spornem območju kanalizirana križišča sledijo drugo za drugim na kratki medsebojni razdalji podala le kot dodaten argument. Število križišč na spornem območju Primskovega je v konkretni zadevi pravno nepomembno dejstvo. Dalje navaja, da bo za vse oglaševalske panoje, ki ne izpolnjujejo zahtev za postavitev v varovalnem pasu občinske ceste, v inšpekcijskih postopkih odredila njihovo odstranitev. V zvezi s tožbenimi očitki glede sklicevanja na elaborat pa dodaja, da se sklicuje na podatke, ki so iz elaborata razvidni. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali so sporni objekti za obveščanje in oglaševanje – enonožni reklamni panoji v varovalnem pasu občinske ceste LG 183401 ..., na zemljiščih s parc. št. 355/2 in 364, obe k. o. ..., za katere med strankama ni sporno, kje v naravi so postavljeni, glede na pravno opredelitev pojma kanaliziranega križišča v zadostni meri oddaljeni od križišč na obravnavanem območju.

7. Določba tretjega odstavka 56. člena Pravilnika določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti z minimalnim odmikom 5 m od zunanjega roba vozišča in na oddaljenosti več kot 100 m pred oziroma 50 m za kanaliziranim križiščem.

8. Neutemeljen je ugovor tožnika, da je toženka odločitev sprejela na napačni pravni podlagi. Res je, da je z uveljavitvijo ZCes-1 Pravilnik prenehal veljati, a se do uveljavitve ustreznih predpisov na podlagi ZCes-1 uporablja še naprej, če ni v nasprotju z ZCes-1 (125. člen ZCes-1). Ker ZCes-1 odmikov konstrukcij ter objektov za obveščanje in oglaševanje od kanaliziranih križišč ne ureja in ker ta ureditev v Pravilniku ne nasprotuje ZCes-1, je tudi po oceni sodišča pri postavitvi konstrukcij in objektov za obveščanje ali oglaševanje treba upoštevati odmik od kanaliziranega križišča, kot je določen s Pravilnikom. Ta ga določa v tretjem odstavku 56. člena. V zvezi s tem sodišče poudarja, da ne držijo tožnikove navedbe, da to področje ureja 97. člen ZCes-1. Določbe tega člena namreč le opredeljujejo varovalni pas občinske ceste in urejajo posege vanj, ne urejajo pa odmika konstrukcij in objektov za obveščanje ali oglaševanje od kanaliziranega križišča. 9. Sodišče se ne strinja s tožbenim ugovorom, da toženka nepravilno opredeljuje pojem kanaliziranega križišča in da je križišče prometna površina, na kateri se križata dve ali več cest (30. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). Opredelitev kanaliziranega križišča v smislu tretjega odstavka 56. člena Pravilnika je namreč določena v 10. točki prvega odstavka 3. člena Pravilnika, ki kanalizirano križišče opredeljuje kot križišče, kjer je s pomočjo horizontalne signalizacije in prometnih otokov urejeno vodenje prometa. Tudi po oceni sodišča pa so v skladu z navedeno opredelitvijo del kanaliziranega križišča tudi talni pasovi za razvrščanje prometa. Toženka ima zato prav, ko meni, da se oddaljenost objekta za obveščanje in oglaševanje od kanaliziranega križišča meri od točke, kjer se na cestišču začnejo talni pasovi za razvrščanje prometa. Glede na navedeno opredelitev kanaliziranega križišča pa so sporni objekti za obveščanje in oglaševanje – enonožni reklamni panoji v varovalnem pasu občinske ceste LG 183401 ..., na zemljiščih s parc. št. 355/2 in 364, obe k. o. ... (za katere med strankama ni sporno, kje v naravi so postavljeni), postavljeni v območju kanaliziranih križiščih.

10. Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da toženka ni pojasnila, koliko križišč je na spornem območju in na kakšni razdalji si sledijo, pritrjuje toženki, da to za obravnavani primer ni relevantno. Bistveno je, da je presodila, ali so sporni reklamni panoji, vsak posebej, v zadostni meri oddaljeni od kanaliziranih križišč. Tudi sicer pa je toženka, pri razlogovanju, da so sporni enonožni reklamni panoji postavljeni neposredno v kanaliziranih križiščih, le _obiter dictum_ dodala, da so vsi trije postavljeni na območju, kjer si kanalizirana križišča sledijo drugo za drugim na kratki medsebojni razdalji.

11. Glede na določbo tretjega odstavka 56. člena Pravilnika, ki med drugim določa, da je konstrukcijo in objekt za obveščanje ali oglaševanje dopustno postaviti ob cesti na oddaljenosti več kot 100 m pred kanaliziranim križiščem, se tudi tožnikov ugovor, da toženkina zahteva, da mora biti oglaševalski pano hkrati na zadostni oddaljenosti od naslednjega kanaliziranega križišča, nima podlage v pravu, izkaže za neutemeljen.

12. Sodišče načeloma pritrjuje tožniku, da je toženka zavezana spoštovati načelo enakosti pred zakonom, ki ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Gre za eno temeljnih ustavnih načel, pri čemer ne gre spregledati, da je v URS v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah na prvem mestu. Prav tako pa je toženka zavezana načelu pravne države (2. člen URS) in zlasti načelu zakonitosti (četrti odstavek 153. člen URS), kar pomeni, da mora ob spoštovanju načela enakosti pred zakonom vselej ravnati na podlagi prava, tj. URS, zakonov in podzakonskih predpisov, ter lege artis, tj. v skladu s pravili (pravne) stroke. Morebitno nespoštovanje predpisov v preteklosti, ki ga toženki očita (a ne dokazuje) tožnik, toženke zato ne odvezuje, da v obravnavani zadevi ravna zakonito. Tako je po oceni sodišča tudi ravnala. Tožbeni očitek, da je ob ... vsaj 15 tovrstnih oglaševalskih panojev, kot so sporni enonožni panoji v obravnavani zadevi, je zato neutemeljen in ne more biti argument za ugoditev tožnikovemu zahtevku. Sodišče še pripominja, kar za obravnavani primer sicer ni relevantno, da je toženka navedla, da bo za vse objekte za obveščanje in oglaševanje, ki ne izpolnjujejo zahtev za postavitev v varovalnem pasu občinske ceste, odredila njihovo odstranitev v inšpekcijskih postopkih.

13. V zvezi s tožbenim očitkom, da se toženka na priloženi strokovno-tehnični elaborat sklicuje arbitrarno, pa sodišče poudarja, da se toženka na podatke iz elaborata, ki med strankama niso sporni, sklicuje povsem konsistentno in dosledno. Če pa se toženka ne strinja s tožnikovo opredelitvijo pojma kanaliziranega križišča in izhodiščno točko merjenja, pa to ne pomeni, da se na podatke elaborata sklicuje arbitrarno. Njena naloga namreč je, da na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob razlagi prava sprejme pravilno in zakonito odločitev. Tako pa je po oceni sodišča v obravnavani zadevi tudi storila.

14. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (relevantno dejansko stanje), med tožnikom in toženko ni sporno (to je, kje v naravi so sporni toženkini objekti za obveščanje in oglaševanje – enonožni reklamni panoji postavljeni v varovalnem pasu občinske ceste LG 183401 ...), je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji). Kolikor sta se stranki sklicevali na podatke in listine upravnega spisa, jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve.

15. Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.