Jedro

Ker je od takrat, ko si je toženec kot delavec tožeče stranke domnevno neupravičeno prisvojil kupnino, ki bi morala biti nakazana tožeči stranki, do vložitve tožbe minilo več kot 5 let, je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen, ker je terjatev zastarala. Daljšega zastaralnega roka (do časa, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona) ni mogoče upoštevati, saj toženec za opisano ravnanje ni bil pravnomočno obsojen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati škodo v višini 14.749,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v skupnem znesku 1.584,31 EUR v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenim sodiščem. Navaja, da je sodišče s predmetno sodbo zavrnilo del tožbenega zahtevka v znesku 14.749,33 EUR, ki je bil sicer vtoževan v drugem odstavku 1. točke. Sodišče v obrazložitvi navaja, da glede tega dejanja tožena stranka ni bila spoznana za krivega, ker iz kazenske sodbe smiselno izhaja, da je bila tožena stranka glede tega dejanja oproščena. Cilj kazenskega postopka primarno ni ugotavljanje višine škode ali oškodovanja, ki ga je nekdo s kaznivim dejanjem povzročil, razen v kolikor gre za opredelitev pojma velika premoženjska korist, kot v konkretnem primeru, ki pa je bila nesporno podana, saj je bila tožena stranka obsojena po določilih 4. odstavka 261. člena Kazenskega zakonika. Kazenska sodba nima obrazložitve in zato ni mogoče trditi, da je bila tožena stranka kateregakoli dejanja oproščena, nasprotno, obsojena je bila za vsa dejanja, ki jih je storila v okviru svoje kriminalne dejavnosti, torej tudi za dejanje dne 1. 3. 1999 glede spornega zneska. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tudi glede tega dela tožbenega zahtevka šteti, da je škodo tožena stranka storila s kaznivim dejanjem in upoštevati pri odločanju o zastaranju določila 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Zaradi navedenega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in delno zmotno uporabilo tudi materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo prvič dne 19. 1. 2006 in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati škodo v višini 10.196.547,50 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od zapadlosti dalje do plačila, pri tem je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 3.534.530,00 SIT in zakonske zamudne obresti, ki se nanašajo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do 9. 9. 2001, zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v zadevi odločalo dne 7. 6. 2007 in izdalo sklep in sodbo, s katero je odločilo, da je se pritožbi tožeče stranke ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku 1. točke izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo glavnice v višini 3.534.530,00 SIT in glede odločitve o stroških postopka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za plačilo škode v višini 3.534.530,00 SIT, kar sedaj predstavlja 14.749,33 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, Kazenski oddelek, opr. št. II K 151672010 (prej opr. št. II K 233/2008). Zaslišalo je tudi toženo stranko in priče V.G., S.V., I.H., M.F., V.J., M.M., M.P., V.K. in T.R.. Sodišče prve stopnje je glede na napotila višjega sodišča počakalo na pravnomočni kazenski postopek ter ta postopek v individualnem delovnem sporu nadaljevalo po pravnomočnosti kazenskega postopka.

Pritožbeno sodišče glede zneska 14.749,33 EUR ugotavlja, da iz listine (brez datuma) z naslovom Javno zbiranje pisnih ponudb za prodajo garsonjere (priloga A4/3) izhaja, da je tožeča stranka zbirala ponudbe za prodajo garsonjere št. II. nadstropju poslovno-stanovanjskega objekta V. 28, v izmeri 31,12 m2, ki se sestoji iz hodnika 2,06 m2, kuhinje z bivalno sobo 21,45 m2, kopalnice 3,08 m2, balkona 2,83 m2 in kleti 1,70 m2, pri čemer sta navedeno garsonjero kupila P.H. in V.P. (priloga A4/7). Iz 3. točke kupoprodajne pogodbe izhaja, da kupnina za predmetno stanovanje znaša 3.720.558,00 SIT, pri čemer se od kupnine odšteje že vplačana varščina v višini 186.028,00 SIT in se kupnina zmanjša za višino varščine ter znaša 3.534.530,00 SIT (oziroma sedaj14.749,33 EUR), navedeno kupnino pa sta kupca dne 1. 3. 1999 izročila toženi stranki v gotovini, kot to izhaja iz potrdila o vplačilu (priloga A4/2). Kot so pojasnile zaslišane priče je tožena stranka v obdobju od 1. 3. 1999 do 30. 12. 2003 neupravičeno sprejemala gotovinska plačila s strani kupcev za nakup nepremičnin in to kljub temu, da je bilo v kupoprodajnih pogodbah izrecno določeno, da morajo kupci plačati pogodbene zneske na račun tožene stranke. Tožena stranka je brez pooblastila sprejemala gotovinska plačila in izdajala tudi potrdila opremljena z žigom tožeče stranke, pri čemer pa tožena stranka ni bila pooblaščena za sprejem kupnine po pogodbah, kakor tudi ne za izdajo blagajniških prejemkov, saj je bilo v pogodbah določeno, da je potrebno zneske plačati na račun tožeče stranke. Tožena stranka prejetega denarja nikoli ni položila na račun tožeče stranke, pač pa je gotovino zadržala. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bila tožena stranka obsojena za vsa dejanja, ki jih je storila v okviru svoje kriminalne dejavnosti, torej tudi za dejanje z dne 1. 3. 1999 glede vtoževanega zneska, o katerem je sodišče odločalo v predmetni zadevi. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo glede zneska 3.534.530,00 SIT oziroma 14.749,33 EUR, ki ga je tožena stranka prejela od P.H. dne 1. 3. 1999 za nakup garsonjere, kot to izhaja iz potrdila o plačilu (priloga A4/2). Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila tožena stranka v kazenskem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi opr. št. II K 2516/2010 (prej opr. št. II K 223/2008) z dne 4. 6. 2010, pravnomočno obsojena, da je tožena stranka kriva, da je kot uradna oseba z namenom, da bi sebi pridobila veliko protipravno premoženjsko korist, izrabila svoj uradni položaj in prestopila meje uradnih pravic, pa s tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja, ko je kot referent v oddelku za pravne zadeve v upravi tožeče stranke, ko je samostojno vodila postopke in urejala zadeve na področju premoženjsko-pravnih zadev, zlasti na nepremičninskem področju, torej kot uradna oseba v smislu 2. točke 2. odstavka 126. člena Kazenskega zakonika v nasprotju s pooblastili delovnega mesta in v nasprotju s predpisi, ki so urejali področje finančnega poslovanja v Občini, sprejemala vplačila v gotovini, pri čemer gotovine ni oddala v računovodstvo občine in prejetega denarja ni položila na račun občine in sicer skupaj v 48-ih zadevah v skupnem znesku 47.747,99 EUR oziroma 11.442.313,00 SIT, pri čemer je sodišče toženi stranki izreklo kazen dveh let zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi petih letih po pravnomočnosti sodbe tožena stranka ne bo storila kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da po pravnomočnosti sodbe tožeči stranki povrne nastalo škodo v znesku 47.747,00 EUR. Tožnik si je tako prilastil znesek 47.747,00 EUR (11.442.313,00 SIT) in si je tako pridobil veliko premoženjsko korist v smislu 3. točke 13. odstavka 126. člena KZ. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila spoznana za krivega storitve kaznivega dejanja, ki je še predmet v tem individualnem delovnem sporu in sicer glede plačila P.H. in V.P. v višini 14.749,33 EUR oziroma 3.534.530,00 SIT, ki jo je tožena stranka prejela dne 1. 3. 1999 za nakup garsonjere. Ob navedenem se ni mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da iz pravnomočne kazenske sodbe ne izhaja, da bi bila tožena stranka tega dejanja oproščena. Navedeno niti ni pomembno, saj je bila tožena stranka spoznana za krivega konkretnih dejanj, skupaj 48, torej to pomeni, da ni bila pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja, glede sprejema gotovine v višini 14.749,33 EUR oziroma 3.534.530,00 SIT, kar je še predmet spora v konkretni zadevi. Brezpredmetno je navajanje tožeče stranke, da tožena stranka ni bila oproščena, kajti edino pomembno je, da za to (kaznivo) dejanje ni bila pravnomočno obsojena.

Glede na to, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dne 1. 3. 1999, ko je bilo izvršeno plačilo, veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 s sprem. - ZTPDR), ki je v 70. členu določal, da če delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji, oziroma delodajalcu škodo, jo mora povrniti. Res je, da ZTPDR zastaralnih rokov v primeru odškodninske odgovornosti ni urejal in zato je bilo potrebno uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 79/78 s sprem – ZOR), pri čemer je ugotoviti, da je sodišče pravilno štelo, da je zastaralni rok pet let, pri tem pa zmotno kot pravno podlago navedlo Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), vendar je odločitev pravilna, saj tako ZOR kot OZ enako urejata zastaralne roke v primeru odškodninskih zahtevkov in sicer objektivni rok pet let in subjektivni rok tri leta. Ker je bilo dejanje storjeno 1. 3. 1999, je veljal še ZOR, kajti OZ je glede na določilo 1062. člena pričel veljati z dnem 1. 1. 2002. ZOR v 376. členu določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, pri čemer v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, od kar je škoda nastala (1. in 2. odstavek 376. člena ZOR). Ker je od prejema kupnine dne 1. 3. 1999 pa do vložitve predmetne tožbe dne 9. 9. 2004 preteklo več kot pet let, je odškodninska terjatev zastarala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 14.749,33 EUR. Tako v predmetni zadevi glede na pritožbena navajanja ni bilo mogoče uporabiti določila 377. člena ZOR-a, ki sicer določa, da če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastarana odškodninska terjatev proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Kot že navedeno, tožena stranka za konkretno dejanje ni bila pravnomočno obsojena.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.