Jedro

Ker tožnik kljub ustnim in pisnim opozorilom svojega odnosa do dela, predvsem kajenja med delovnim časom prostoru, ki za to ni bil predviden, ni spremenil, mu je tožena stranka utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 12. 2006, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi nista prenehala 7. 2. 2007, poziv nazaj na delo, priznanje delovnega razmerja za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komisionar II. 301 oziroma drugo delovno mesto, ki ustreza znanju, zmožnostim in sposobnostim tožnika in je razvrščeno v III. tarifni razred, od 8. 2. 2007 dalje, vpis delovnega razmerja v delovno knjižico ter izplačilo plače po kolektivni pogodbi za delovno mesto komisionar II. 301 z vsemi pripadajočimi dodatki v bruto mesečni višini 600,00 EUR, od tega zneska odvod vseh prispevkov in davkov ter na dobljene mesečne neto zneske izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stranka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso navedeni razlogi niti glede obstoja resnih in utemeljenih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi niti glede utemeljenosti pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Dopis tožene stranke z dne 10. 10. 2006 po vsebini predstavlja pisno obdolžitev z vabilom na zagovor in ne opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa ga ni presojalo. Glede kršitev delovnih obveznosti, ki so se zgodile pred tem, je tožena stranka zamudila rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, glede nadaljnjih kršitev - kajenja na delovnem mestu in nepravilno parkiranega viličarja dne 1. 12. 2006 pa so vse zaslišane priče potrdile, da so na straniščih kadili vsi delavci, kar pomeni, da je bil tožnik, ki je edini prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, neenakopravno obravnavan. O kršitvah preostalih delavcev tožene stranke je izpovedal G.L., ki je edina verodostojna priča, saj ni več zaposlen pri toženi stranki. Tožnik pa je potrdil, da zaradi tega delovni proces ni bil nikoli oviran, predlagal je drugačen način organiziranja odmorov za kajenje, saj je splošno znano dejstvo, da strastni kadilci pokadijo tekom dneva več kot eno cigareto. Dejstvo, da so se ostali zaposleni zaradi tega pritoževali, je ostalo nedokazano, saj sta tako izpovedala le A.Z. in Z.O., ki nista verodostojni priči, saj sta zaposlena pri toženi stranki kot nadrejena delavca. Pisnih navodil, to je pravilnika o ureditvi kajenja na delovnem mestu in pravilnika o parkiranju in ustavljanju viličarja, tožena stranka ni predložila, kar nakazuje na dejstvo, da v času storitve očitanih kršitev niso obstajali. Zakaj naj bi šlo za kršitve predpisov o zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu ter o požarni varnosti, pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo, niti ni navedlo, za katere predpise gre. Prav tako ni pojasnilo, na podlagi česa je sklepalo, da je tožnik menil, da s kajenjem na straniščih ravna prav in da je pravilno zaustavil viličarja. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mu tožena stranka tega niti ni očitala. Svoje dejanje je kasneje obžaloval. V kolikor je bilo odločilno dejstvo, da ni dosegal norme, je potrebno poudariti, da je tudi to ostalo nedokazano, sicer pa so priče povedale, da več kot polovica delavcev pri toženi stranki norme ni dosegala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, tožnik je na podlagi opozoril spremenil odnos do dela, toženi stranki je celo predlagal drugačen način organizacije dela, da do kršitev ne bi prihajalo. Poleg tega je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga prepozna, saj jo je tožnik prejel šele 8. 1. 2007, tožena stranka pa se je z razlogom seznanila že na dan očitanega ravnanja 1. 12. 2006 in ne šele z dnem zagovora. O spremembi prebivališča kot naslova za vročanje je toženo stranko obvestil, dejstvo, da pisanja ni prevzel prej, pa ne more iti v njegovo škodo, saj je na vseh pisanjih navedeno le X Center, ne pa naslov tožnika, ki je bil toženi stranki znan.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala tožnikove navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev, storjenih 1. 12. 2006, kršitev v zvezi z zamujanjem na delo 13. 6. 2006 pa je predstavljala podlago za izdajo pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi kršitev v mesecu avgustu 2006 je tožena stranka sestavila zapisnik, glede kajenja na straniščih 19. 9. 2006, neevidentiranjem delovnega časa in prekoračitvami časa za malico oziroma drugimi neutemeljenimi prekinitvami dela od 4. 9. 2006 do 9. 9. 2006 pa je s tožnikom opravila razgovor. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bila pravočasna, saj je bila podana 22. 12. 2006, okoliščina, da jo je tožnik prejel šele januarja 2007 ni odločilna. Do tega je prišlo zato, ker so vročitev najprej poizkušali opraviti na naslovu stalnega prebivališča, nato pa so morali angažirati posebnega vročevalca, tako da je tožnik pisanje prejel šele 8. 1. 2007. Dejstvo, da naj bi spremembo naslova javil, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Pri toženi stranki je bilo jasno določeno, kje in kdaj je dovoljeno kaditi, s prepovedmi so bili seznanjeni vsi delavci, poleg tega pa je bilo obvestilo o kajenju nameščeno na vhodnih vratih v skladišče. Zoper vse, ki tega niso spoštovali, je tožena stranka ukrepala, bili so ustno in pisno opozorjeni, kar je potrdil G.L., ki ni bolj verodostojna priča od ostalih delavcev tožene stranke zgolj zaradi tega, ker se je v vmesnem času zaposlil drugje. Določanje režima kajenja je v pristojnosti delodajalca, predpisi mu niti ne omogočajo, da bi javni prostor, kot so stranišča, razglasil za kadilnico. S strani tožene stranke določenemu redu in disciplini bi se tožnik moral podrediti, ker tega ni storil, mu je utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Za utemeljenost in resnost odpovednega razloga ni potrebno, da bi toženi stranki zaradi tožnikovega ravnanja dejansko nastala škoda, čeprav o škodljivosti vpliva tobačnega dima na zdravje delavcev ni mogoče dvomiti. Kršitev predpisov o prepovedi kajenja na javnem oziroma delovnem mestu predstavlja prekršek, za katerega je predpisana denarna kazen, ki doleti tako kršitelja kot delodajalca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po določilu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Tožena stranka je tožniku dne 22. 12. 2006 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po določbi 3. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Predhodno ga je 22. 6. 2006 pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, kot se za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga zahteva v 1. odstavku 83. člena ZDR. Navedla je, da je 13. 6. 2006 zamudil na delo, saj je prišel ob 6.20 uri namesto ob 6.00 uri, s čimer je prekršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, interna pravila delodajalca ter pravila reda in discipline, saj bi moral delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, vestno opravljati. V redni odpovedi iz krivdnega razloga pa je tožena stranka tožniku očitala, da vztrajno ne upošteva pisnih in ustnih navodil delodajalca - 1. 12. 2006 je ponovno prekršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je ponovno kadil med delovnim časom, ko to ni dovoljeno, in v prostorih, ki za to niso predvideni (na straniščih). Poleg tega je v času, ko je kadil na straniščih, delovno sredstvo-viličar nepravilno parkiral v delovnih prostorih skladišča. Tožena stranka je v obravnavani zadevi izpolnila vse formalne zahteve, ki so za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga določene v zakonu, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnika je predhodno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročila mu je pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, ki je potekal 20. 12. 2006. Pri podaji odpovedi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nadalje ni prekoračila tridesetdnevnega subjektivnega roka, ki je določen v 5. odstavku 88. člena ZDR, kot neutemeljeno navaja pritožba, saj je bila očitana kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja storjena 1. 12. 2006 in ne v septembru 2006, kot protispisno navaja pritožba. Neutemeljena pa je navedba, da bi bilo potrebno upoštevati datum 8. 1. 2007, ko je tožnik redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga dejansko prejel, saj ZDR določa rok od seznanitve z odpovednim razlogom do podaje odpovedi in ne do vročitve odpovedi delavcu. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do nadaljnjih pritožbenih navedb v zvezi z vročanjem oziroma spremembo naslova ne opredeljuje.

Utemeljena je sicer pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni presojalo pomena listine tožene stranke z dne 3. 10. 2006, vendar je ravnalo pravilno, saj ta listina ni povezana z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 12. 2006, ampak gre za pisno obdolžitev v zvezi z neupravičenimi prekinitvami dela oziroma prekoračitvami časa, odrejenega za malico, v obdobju od 4. 9. 2006 do 9. 9. 2006, na podlagi katere se je tožnik 10. 10. 2006 zagovarjal, nato pa mu tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala. Opisani očitki o domnevnih kršitvah delovnih obveznosti tako ne vplivajo na odločitev v konkretni zadevi, v kateri je bistveno le ravnanje tožene stranke v zvezi s pisnim opozorilom na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja z dne 22. 6. 2006 in z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 12. 2006, ki je bila podana zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi kajenja med delom oziroma nepravilnega parkiranja viličarja. Slednje je sodišče prve stopnje tudi presojalo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ker je kot utemeljen in resen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga označilo tožnikovo odločnost glede kajenja v nedovoljenem času in na nedovoljenem mestu ter njegovo neupoštevanje opozoril delodajalca, niso utemeljene. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 22. 12. 2006 tožena stranka tožniku ni očitala zgolj kajenja na straniščih in nepravilno parkiranega viličarja, kot zmotno meni pritožba, ampak je kot kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja štela tožnikovo vztrajno neupoštevanje pisnih in ustnih navodil delodajalca. Resničnost tega očitka je sodišče prve stopnje presojalo. Na podlagi izpovedb prič in tožnika je pravilno ugotovilo, da kljub ustnim in pisnim opozorilom svojega odnosa do dela, predvsem glede kajenja med delovnim časom v nedovoljenem prostoru, ni spremenil. Navedeno je pravilno ocenilo kot utemeljen odpovedni razlog v smislu 1. odstavka 82. člena ZDR, ki ga je tožena stranka v sodnem postopku dokazala.

V 1. odstavku 31. člena ZDR je med temeljnimi obveznostmi delavca v delovnem razmerju določeno, da je potrebno vestno opravljati delo ter pri tem upoštevati organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, v 32. členu ZDR pa, da je delavec dolžan upoštevati njegove zahteve in navodila v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Glede kajenja 1. odstavek 17. člena Zakona o omejevanju porabe tobačnih izdelkov (ZOUTI-UPB2; Ur. l. RS, št. 17/06) določa, da je v delovnih prostorih kajenje dovoljeno le v prostorih, ki jih določi delodajalec in ki so fizično ločeni od ostalih delovnih prostorov, glede na določbo 1. odstavka 18. člena ZOUTI-UPB2 pa ima vsak zaposleni pravico zahtevati od delodajalca, da mu omogoči opravljati delo v prostorih, kjer zrak ni onesnažen s tobačnim dimom. Poseben prostor za kajenje mora delodajalec glede na 1. odstavek 72. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99) zagotoviti le, če zaradi tehnološkega oziroma delovnega procesa v delovnih prostorih ali na dvorišču kajenje ni dovoljeno. To pomeni, da je tožena stranka zakonito določila delavcem, da lahko kadijo le na dvorišču, tožnik pa bi moral ta njena navodila, kot tudi navodila v zvezi s prostori, na katerih je dovoljeno ustavljati viličar, spoštovati. Pri tem ni bistveno, v kakršni formalni obliki oziroma v kakšnem aktu so bila sprejeta, bistveno je le to, da so bili delavci, vključno s tožnikom, z njimi seznanjeni, kot sta izpovedali priči A.M. in Z.O., ki nista neverodostojni zgolj zato, ker gre za delavca tožene stranke, kot zmotno meni pritožba. Pred zaslišanjem sta bila oba, enako kot druge priče, opozorjena v skladu z določbo 2. odstavka 238. člena ZPP, torej da sta dolžna govoriti resnico, da ne smeta ničesar zamolčati ter na posledice krive izpovedbe.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitev sodelavcev tožnika oziroma dejstva, da so tudi ostali zaposleni kadili na straniščih. Predmet konkretnega spora je le zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku, tako da se presoja le njegovo ravnanje. Sicer pa iz izpovedbe G.L. izhaja, da je tudi njega tožena stranka trikrat ustno in enkrat pisno opozorila glede kajenja, iz izpovedbe Z.O. pa, da je kot vodja skladišča vse zaposlene enako obravnaval in da so bili tudi preostali kršitelji ustrezno sankcionirani.

Prav tako niso odločilnega pomena pritožbene navedbe glede doseganja norme, saj tožena stranka tožniku ni očitala slabega dela, niti mu ni redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ampak iz krivdnega razloga. Tudi glede tega pa je iz izpovedb prič mogoče povzeti, da večina delavcev pri toženi stranki, ne le tožnik, predvidenega obsega dela ni opravila.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel.