Jedro

Ravnanje staršev je malomarno, kadar ne dosega skrbnosti povprečnih staršev v danih okoliščinah. Vprašanje je, ali bi starša lahko predvidela, da se bo njun sin medtem ko sta ga pustila samega na dvorišču, vozil s tujim kolesom in povzročil škodo.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v el j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških pritožbe bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji morata toženca nerazdelno plačati odškodnino v znesku 3,023.000,00 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški. Odločilo je, da mora tožnica tožencema povrniti 151.087,00 SIT pravdnih stroškov. Presodilo je, da toženca nista odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala s tem, ko jo je mld.

otrok tožencev podrl s kolesom dne 6.8.1993 na cesti.

Tožnica se je zoper sodbo pritožila iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlagala spremembo oz. razveljavitev sodbe. Sodna praksa je pravilo 4.odstavka 165.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) razlagala tako, da starši odgovarjajo za opustitve pri vzgoji njihovega otroka.

Za odškodninsko odgovornost staršev se ne zahteva, da bi bil njihov otrok vzgojno zanemarjen, pač pa zanjo zadostuje opustitev nadzorstva nad njegovimi konkretnimi ravnanji. Tožeča stranka ne trdi, da je otrok tožencev vzgojno zanemarjen, je pa prepričana, da sta toženca opustila dolžno nadzorstvo nad konkretnimi ravnanji sina, zaradi česar je nastala škoda. Iz poročila šole izhaja, da je bil otrok discipliniran, kadar je bil nadzorovan, nemiren in živahen pa med odmori in tudi med poukom, in da starša nista verjela pripombam učiteljev v zvezi z otrokovim motenjem. To poročilo dokazuje, da toženca nista storila vsega, kar bi bilo potrebno, da bi se njun sin primerno obnašal tudi takrat, ko ga starša ne nadzorujeta. Starša sta mu naročila, da počaka na dvorišču, dokler ne prideta iz trgovine, on pa se je kljub temu navodilu odpeljal z dvorišča in nameraval do jezera, oddaljenega 3 km. Ni verjetno, da je otrok tega dne na opisan način prvič prekršil navodilo staršev. Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Starši odgovarjajo za škodo, katero povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil sedem let, razen če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde (4. odst. 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR).

V konkretnem primeru je očitno, da ne gre za po starših naklepno škodo, presoditi pa je potrebno, ali ni morda podana njihova malomarnost, vsled katere je nato prišlo do škodnega dogodka.

Ravnanje staršev je malomarno, kadar ne dosega skrbnosti povprečnih staršev v danih okoliščinah. Mladoletni Boris svojega kolesa v času škodnega dogodka ni imel. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali bi njegova starša lahko predvidela, da se bo njun sin medtem ko sta ga pustila samega na dvorišču, vozil s tujim kolesom in povzročil škodo. Odgovor na to pa ni mogoč, dokler sodišče prve stopnje ne razišče, v kakšnih okoliščinah sta starša svojega sina pustila na igrišču: je bil sam ali s prijatelji, ko sta odšla in če je bil s prijatelji, ali so ti imeli kolo... Pomembno je tudi, kakšna navodila sta mu dala, preden sta odšla.

Če bi lahko predvidela sinovo vožnjo s kolesom, bi ga morala nadzorovati (2.odstavek 38.člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa,ZVCP),ali pa mu le-to prepovedati.

Šele ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo omenjena dejstva, bo lahko presodilo, če staršema ni mogoče očitati krivde, da je prišlo do tožničine poškodbe. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (1. odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 166.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo, da toženca nista kriva, pa naj poskrbi tudi za to, da bodo ugotovljena dejstva, od katerih je odvisna presoja, ali naj se uporabi določba 2.odstavka 169.člena ZOR, ki pravi, da se lahko staršem tudi v primeru, ko niso krivi za po otroku nastalo škodo, naloži plačilo odškodnine deloma ali v celoti, kadar to terja pravičnost, zlasti glede na gmotno stanje staršev in oškodovanca.