Jedro

Tožnica je bila z dela odsotna več kot pet dni, svoje odsotnosti pa toženi stranki ni sporočila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 15. 1. 2015, reintegracijo in reparacijo ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj za to nima pravnega interesa se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnica po 15. 11. 2014 ni imela več upravičenega razloga, da ne pride več na delo k toženki, saj se ji je bolniški stalež iztekel, kar je tožnica vedela, pa kljub temu ni prišla na delo, prav tako pa do konca novembra 2014 ni predložila bolniškega lista za čas po 15. 11. 2014, kar je bila dolžna na podlagi 5. člena Pravilnika o delovnih razmerjih družbe A. d.o.o.. Takšna sodba pa ni utemeljena. Tožnica vztraja, da ji je bil tudi po 15. 11. 2014 indiciran bolniški stalež, kar bo dokazala v postopku opr. št. V Ps 241/2015. V tem pritožbenem postopku pa uveljavlja zlasti pritožbeni razlog poteka prekluzivnega roka iz člena 109/2 ZDR-1. Toženka se je z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved PZ, seznanila najkasneje 30. 11. 2014. Tožnice namreč vse od 15. 11. 2014 dalje ni bilo na delo, prav tako pa toženki do konca meseca novembra 2014 ni predložila bolniškega lista. Tudi priči B.B. in C.C. sta izpovedali, da sta že konec novembra 2014 vedela za razloge, ki so toženko vodili k podaji izredne odpovedi PZ, ki je bila podana 15. 1. 2015 in je torej že potekel 30 dnevni prekluzivni rok za njeno podajo. Tožnica je na ugovor o (ne)pravočanosti podaje izredne odpovedi PZ izrecno opozarjala v postopku pred prvostopnim sodiščem, vendar izpodbijana sodba o tem vprašanju ne vsebuje nobene odločitve. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Glede na nepravilno uporabo člena 109/2 ZDR-1 pa je podan tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj je prvostopno sodišče nepopolno oziroma sploh ni ugotovilo okoliščin, kdaj je toženka ugotovila odpovedne razloge, da bi bilo mogoče preveriti, ali je bila izredna odpoved PZ podana pravočasno.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške toženke. Uvodoma poudarja, da ni utemeljeno sklicevanje tožnice na izid spora v zadevi opr. št. V Ps 241/2005. Prvostopno sodišče je nedvomno ugotovilo, da je drugostopna odločba ZZZS z dne 22. 12. 2014, ki jo je toženka prejela dan kasneje, postala dokončna, zato je bila toženka upravičena podati odpoved PZ. Sicer pa je bila tožnici izredna odpoved PZ podana iz utemeljenih razlogov, t.j., ker je bila tožnica več kot 5 zaporednih dni od 15. 11. 2014 dalje neupravičeno odsotna z dela, pri čemer ni imela več pravice do bolniškega staleža ali kakšne druge odobrene odsotnosti (4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Prav tako je huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker toženki ni predložila bolniškega lista v skladu s 5. členom Pravilnika o delovnih razmerjih, ker je toženko naklepoma zavajala o tem, da ji je bil odobren bolniški stalež tudi po 15. 11. 2014 ter ker ni več želela opravljati dela in tudi dejansko ni prišla na delo. Prvostopno sodišče je v 5. točki obrazložitve sodbe tudi ugotovilo, da je toženka pravilno izpeljala postopek izredne odpovedi PZ, čeprav se res ni izrecno opredelilo do pravočasnosti podaje odpovedi PZ. Nesporno je, da je tožnica storila trajajoči oziroma ponavljajoči se kršitvi, saj je vse od 15. 11. 2014 ni bilo na delo. Po sodni praksi pa v primeru trajajočih in ponavljajočih kršitev rok za podajo izredne odpovedi PZ teče ves čas, dokler kršitve trajajo. Zato delodajalec roka za podajo odpovedi PZ sploh ne more zamuditi, saj ta ne začne teči, če in dokler se delavec ne vrne na delo. Ta rok začne teči šele, ko kršitev preneha. Poleg tega je tožnica „pozabila omeniti“, da je toženka za kršitve uspela izvedeti šele konec leta 2014, ker je tožnica svoje nadrejene zavajala glede upravičenosti svoje odsotnosti, saj je npr. g. C.C. v času od 10. do 15. 11. 2014 zagotovila, da bo še naprej v bolniškem staležu. Enako je zatrjevala tudi 30. 11. in 2. 12. 2014, ko mu je povedala, da bo svojo odsotnost lahko opravičila, ko dobi odločbo ZZZS, na katero pa še vedno čaka. Pomembno je tudi, da subjektivni rok za podajo odpoved PZ začne teči šele, ko se oseba, ki je pristojna za njeno podajo, seznani z bistvenimi elementi kršitve in okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Taka oseba pri toženki je bila ga. B.B., ki je povedala, da je bila s tožničino neupravičeno odsotnostjo seznanjena šele okrog zagovora, ko je prejela zadnjo odločbo ZZZS.

4. Tožnica je z vlogama z dne 31. 3. 2016 in 6. 5. 2016 dopolnila pritožbo in predložila sodbo opr. št. V Ps 241/2015 z dne 23. 2. 2016, s katero je bilo tudi razsojeno, da je bila tožnica nezmožna za delo v času od 15. 11. 2014 do 23. 2. 2016. Prav tako je 5. 5. 2016 od osebne zdravnice prejela potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 1. 11. 2014 do 17. 1. 2015. Z vlogo z dne 6. 5. 2016 pa je tožnica predložila še potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe opr. št. V Ps 241/2015. 5. Toženka je v vlogi z dne 18. 4. 2016 opozorila, da je bila dopolnitev pritožbe prepozna. Obenem pa je poudarila, da sodba opr. št. V Ps 241/2015 v ničemer ne vpliva na odločitev v tem individualnem delovnem sporu, saj je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bila odpoved PZ utemeljena tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica se zoper ta del sodbe prvostopnega sodišča sploh ne pritožuje, pritožbeno sodišče pa mora izpodbijano sodbo presojati le v mejah pritožbenih razlogov.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče navaja, da vlog tožnice z dne 31. 3. 2016 in 6. 5. 2016, imenovani kot „dopolnitev pritožbe“, in priloženih dokaznih listin, v pritožbenem postopku ni upoštevalo, saj sta bili vloženi po izteku pritožbenega roka in sta torej prepozni (člen 343/2 ZPP). Ob tem pa tudi pojasnjuje, da nove dokazne listine tožnice dokazujejo kvečjemu njeno upravičeno odsotnost z dela po 15. 11. 2014, kar pa na podano izredno odpoved PZ ne more vplivati. Tožnici se namreč v tej odpovedi PZ ni očitala neupravičena odsotnost z dela. Dejstvo upravičene ali neupravičene odsotnosti pri obstoju odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ni pomembno in iz zakonskega teksta ne izhaja. Odločilno je le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ob tem, da njegova odsotnost traja najmanj pet dni zaporedoma (sodba opr. št. VIII Ips 13/2003).

9. Neutemeljena je pritožba v delu, kjer tožnica očita sodišču prve stopnje kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba ne vsebuje odločitve o tem, ali je bila izredna odpoved PZ podana v roku skladno s členom 109/2 ZDR-1. Dejstvo, da se prvostopno sodišče o določeni zatrjevani okoliščini ni izrecno izjasnilo, še ne pomeni, da te okoliščine pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo ugotovitve, da je bila tožnica seznanjena z očitanimi kršitvami, da ji je bil omogočen zagovor, da so podani očitani odpovedni razlogi in da je podana odpoved pravilna in zakonita. Zakonita pa je lahko le, če je bila podana znotraj prekluzicnih rokov. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je bila podana izredna odpoved PZ pravočasna in zaradi tega tudi zakonita. Takšen zaključek izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 83/2009 z dne 21. 3. 2012 izrecno zapisalo, da v primeru ponavljajočih se kršitev pogodbenih obveznosti teče rok za podajo izredne odpovedi PZ ves čas, dokler te kršitve trajajo. Še bolj podobna z obravnavanim sporom pa je odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 240/2010 z dne 8. 11. 2011 (kjer je bila zadeva obravnavana še po ZDR), ko je sodišče zapisalo: „Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Neobrazložena odsotnost mora trajati tudi najmanj pet dni (zakon določba minimum), lahko pa traja tudi dlje. Delodajalec kot razlog za izredno odpoved po tej določbi lahko šteje tudi daljšo odsotnost z dela. Zakonski prekluziven rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem primeru teče šele od dneva, ko kršitev preneha.“

10. V obravnavanem sporu tožničina kršitev sploh ni prenehala, saj je od 15. 11. 2014 ni bilo več na delo, svoje odsotnosti pa tudi ni sporočila, kar je ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Toženka pa se je neizpodbitno prepričala v tožničine kršitve šele potem, ko je prejela odločbo ZZZS z dne 22. 12. 2014 (priloga A8), torej okrog 25. 12. 2014. zato je izredna odpoved PZ z dne 15. 1. 2015 vsekakor pravočasno podana skladno s členom 109/2 ZDR-1. 11. Na podlagi navedenega in skladno s členom 353 ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere opozarja pritožba.

12. Izrek o stroških temelji na členu 154/1 ZPP in členu 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 70/04 s sprem.). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, pa toženka krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.