Jedro

Žaljiva obdolžitev pomeni nekoga po krivem obdolžiti kakšnega zanj žaljivega dejanja (resničnega ali neresničnega). V četrtem odstavku 160. člena KZ-1 je predvidena pravica obtoženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Tudi sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je trditev resnična ali da je obtoženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženec glede na v letu 2003 objavljen seznam na spletni strani in v knjigi ter izpovedbe zaslišanih prič imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je izjavil. Svetovalec, zaposlen v kabinetu predsednika Republike Slovenije, je (relativno) javna oseba. Vprašanja v zvezi z delovanjem predsednika države in njegovih svetovalcev ter pripadnost Udbe oz. SDV zadevajo interes javnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obtoženega B. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagali so spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po zasebni tožbi oz. razžalitve, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo so odgovorili obtoženčevi zagovorniki, odvetniki iz Odvetniške družbe ... s predlogom, naj sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniki so uvodoma uveljavljali bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih vsebinsko niso obrazložili, zato izpodbijane sodbe v tej smeri ni možno preizkusiti.

6. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po vsebini predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po preizkusu izpodbijane sodbe v tej smeri sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, katere je pravilno ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje dokazne zaključke pa navedlo prepričljive in utemeljene razloge. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, po drugem odstavku istega člena pa je žaljiva obdolžitev storjena med drugim tudi s tiskom. Žaljiva obdolžitev, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, pomeni nekoga po krivem obdolžiti kakšnega zanj žaljivega dejanja (resničnega ali neresničnega). V četrtem odstavku istega člena je predvidena pravica obtoženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Tudi sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je trditev resnična ali da je obtoženec imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženec glede na v letu 2003 objavljen seznam na spletni strani udba.net ter v knjigi Dušana Lajovica „Med svobodo in rdečo zvezdo“ ter izpovedbe D. D., E. E. in F. F. imel utemeljen razlog verjeti v trditev, da „... obstajajo zelo verodostojni dokazi, zato, da je bil on udbovec ...“. Sodišče prve stopnje je zatem skladno z določbo četrtega odstavka 160. člena KZ-1 presojalo, ali morda navedena trditev ne predstavlja kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. Ugotovilo je, da temu ni tako, saj trditev o zasebnemu tožilcu ni bila izrečena z namenom zaničevanja. Namen zaničevanja kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja oz. posebna oblika naklepa (dolus coloratus) mora biti ugotovljen na podlagi dejstev, njegova ugotovitev pa ne sme izhajati iz domnev ali sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oz. zasledoval (odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93/97).

7. Pritožbene navedbe so v uvodnem delu obrazložitve vsebinsko prazne, v preostalih delih pa predstavljajo ponavljanje trditev iz zasebne tožbe in izpovedbo zasebnega tožilca, ne da bi pri tem izpodbijale ocene in zaključke sodišča prve stopnje.

8. Do okoliščine, da je imel zasebni tožilec v času razpustitve Udbe 13 let, se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v točki 13 razlogov izpodbijane sodbe. Pri tem je poudarilo, da se izraz Udba še vedno uporablja kot splošen izraz za pripadnika ali sodelavca „tajne obveščevalne službe“ oz. „tajne policije“. Glede razlage izraza Udba oz. udbovec se je sklicevalo na Slovar slovenskega knjižnega jezika, Cankarjeva založba, 2015, Ljubljana. Tega zaključka pa pritožniki sploh ne izpodbijajo.

9. Pritožniki ponavljajo navedbe iz izpovedbe zasebnega tožilca, da obtoženec ni povprečen državljan, da je visoko izobražen in usposobljen strokovnjak na družboslovnem področju z večletnimi izkušnjami kot novinar, obramboslovec in politik, da je bil pisec različnih člankov, objavljenih v reviji A. in časopisu B., dvakratni minister za obrambo, predsednik Vlade Republike Slovenije v času, ko je ta predsedovala Evropski uniji, ter da njegove politične izkušnje segajo še v mladinsko organizacijo bivše SFRJ, ZKJ in ZKS ter politično udejstvovanje v stranki ... od njene ustanovitve dalje, zaradi česar je sodišče prve stopnje po njihovem zmotno uporabilo standard „povprečne skrbne osebe“. Do teh pritožbenih navedb se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 15 razlogov izpodbijane sodbe. Obtoženec je izjavo, da „... obstajajo zelo verodostojni dokazi, zato, da je bil on (zasebni tožilec) udbovec ...“ podal 14. 9. 2010, ko je pridobil originalni mikrofiš, na podlagi katerega je že pred tem nastala Lajovčeva knjiga in spletna stran udba.net. Zato okoliščine v zvezi z javnim in političnim življenjem obtoženca ne zmanjšujejo pravilno ugotovljenega dejstva, da je obtoženec imel utemeljene razloge verjeti v resničnost tistega, kar je izjavil. 10. S pritožbo se izpodbija sodba, ne pa navedbe zagovornika na glavni obravnavi, katerih sodišče prve stopnje ni sprejelo. V točki 20 razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil zasebni tožilec kot svetovalec ..., zaposlen v kabinetu predsednika Republike Slovenije …, (relativno) javna oseba. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da so meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Inkriminirana izjava ne sodi na področje zasebnega življenja zasebnega tožilca, ampak gre za izjavo o povezanosti zasebnega tožilca z določeno službo (Udbo oz. SDV), kar je v javnem interesu, pri čemer inkriminirana izjava ni dana v nasprotju s pravom in splošno veljavnimi etičnimi načeli. Vprašanja v zvezi z delovanjem predsednika države in njegovih svetovalcev ter pripadnost Udbe oz. SDV zadevajo interes javnosti. Zasebni tožilec je z vlogo svetovalca predsednika republike stopil v politični prostor. Njegovi podatki so bili objavljeni na spletni strani Urada predsednika Republike Slovenije in kot je sam povedal, je bil prisoten pri vseh protokolarnih zadevah.

11. Res je pooblaščenec stranke ... v pravdni zadevi P 3100/2013 šele na glavni obravnavi dne 30. 6. 2011 Okrožnemu sodišču v Ljubljani izročil mikrofilm. Iz tega spisa izhaja, da je A. A. dne 12. 11. 2008 vložil tožbo zoper stranko ... zaradi trditve v članku „M.“, objavljenem na spletu dne 21. 10. 2008. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da se je stranka ... že takrat opirala na vsebino seznama objavljenega na spletni strani udba.net in vsebinsko enak seznam, objavljen v Lajovčevi knjigi „Med svobodo in rdečo zvezdo“. Zato okoliščina, da je bil mikrofilm s seznamom, ki je bil objavljen že 2003, predložen v pravdni zadevi šele 30. 6. 2011, na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vpliva. Pritožniki namreč zanemarijo, da je bila vsebina seznama znana že bistveno preje, kot je obtoženec izrekel besede, ki so bile predmet zasebne tožbe.

12. Sodba pravdnega sodišča za kazensko sodišče ni obvezujoča. V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Sicer pa pritožniki pozabljajo, da je bila v pravdni zadevi tožena stranka politična stranka ..., ne pa obtoženec. Zato sklicevanje pritožnikov na sodbo pravdnega sodišča ni upoštevno.

13. Pritožbeni navedbi, da je vsebina spornega mikrofilma lepljenka podatkov o posameznih osebah ter da izpoved direktorja arhiva zveni farsično, nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je ob pregledu vsebine mikrofilma ugotovilo, da je zasebni tožilec na njem naveden pod šifro 60000 – 0000000, kar naj bi po razlagi šifranta, objavljenega v Lajovčevi knjigi pomenilo, da so osebe z oznako 60000 poklicni agenti Udbe ali rezervisti, oznaki pa sledi osebna številka (dosjeja). Glede verodostojnosti podatkov na mikrofilmu, je sodišče prve stopnje izvedlo ustrezen dokazni postopek in je kot priče zaslišalo D. D., E. E. in F. F., iz pravdnega spisa pa upoštevalo tudi mnenje in izvid dr. K. z dne 17. 2. 2011. D. D., direktor Arhiva RS je povedal, da ne vidi nobenega razloga, da bi dvomil o tem, da je nastala evidenca, ki jo je Arhiv RS prevzel od Lajovica, na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Priča E. E., ki je v Arhivu RS zaposlen kot arhivist in višji svetovalec, je pojasnil, da je ocena arhivistov, da je Lajovčeva evidenca najobsežnejša in da gre za avtentičen izpis podatkov iz leta 1987. To je dodatno utemeljil z navedbami, da je zelo težko predstavljivo, da bi nekdo podatke ponaredil v takem obsegu in za toliko oseb (približno 1.300.000,00), saj so ti podatki pri posameznih osebah v precejšnjem delu preverljivi v dveh verzijah evidenc, uradno prevzetih v letu 2007, ohranjene pa imajo tudi spisovne evidence. Preostali dve evidenci sta nastali v letu 1991. To sta evidenci Slovenske obveščevalne varnostne agencije in Uprave kriminalistične policije. V vseh treh evidencah gre za veliko stopnjo ujemanja, zato so arhivisti ocenili, da je Lajovčeva evidenca avtentično gradivo. Res je, da Arhiv RS od pristojnih služb nikoli ni prejel uradnega šifranta, se je pa šifra 60000 pojavila poleg Lajovčeve evidence tudi v izpisu Slovenske obveščevalne varnostne službe. V Arhivu RS hranijo tudi dokumente državne varnosti, kjer so popisani uslužbenci in rezervisti državne varnosti. Le-ti imajo v verziji iz leta 1987 v večini oznako 60000. Na zaprosilo zasebnega tožilca so preverjali, ali je naveden tudi v teh dveh evidencah. Ugotovili so, da v evidenci prevzeti od Uprave kriminalistične policije, ni podatka o obstoju dosjeja 60000 0000, v evidenci, prevzeti s strani Slovenske obveščevalne varnostne agencije pa je ta podatek naveden. Tudi F. F., bivši direktor Arhiva RS, je potrdil, da se vse tri evidence ujemajo v vsebinskem smislu ter da se iste osebe ponovijo v Lajovčevi evidenci. Po vsebinskih in formalnih primerjavah, ki so jih opravili, naj bi bila Lajovčeva evidenca avtentična. Izjavil je, da naj bi bila šifra 60000 in naprej šifra sodelavcev SDV. Potrdil je še, da se zasebni tožilec pojavlja v vseh treh evidencah. Izpovedbe teh treh prič je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepričljive, saj so bile enotne, logične in podprte z listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3162/2008 oz. P 3100/2013, zlasti z mnenjem in izvidom dr. K., odgovornega analitika Katedre za analizo kemije Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Rezultati analize kažejo na avtentičnost preiskovanega mikrofiša št. ... oz. obstoja velika verjetnost, da je preiskovani mikrofiš avtentičen. Pritožniki razlogov sodišča prve stopnje, zakaj so izpovedbe zaslišanih prič ocenjene kot verodostojne, sploh ne izpodbijajo.

14. Okoliščini, da se je mikrofilm pojavil mnogo kasneje kot bi ga morala Slovenska obveščevalna varnostna agencija predložiti Arhivu RS ter da je bil v tistem obdobju obtoženec član Vlade RS, na pravilne zaključke sodišča prve stopnje ne vplivata.

15. Sodišče prve stopnje je upoštevalo ustavno sodno prakso, v kateri je sprejeto stališče, da lahko protipravnost izključuje tudi uporaba ostrih izjav, ki jih bralec oz. gledalec razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost oz. osebne lastnosti druge osebe (odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 226/95 in Vrhovnega sodišča RS I Ips 40/2010, I Ips 27/2003 ...). Sodišče druge stopnje izpostavlja še odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 32558/2012, iz katerih izhaja, da se oseba, ki s svojim medijskim pojavljanjem in zavestnim izpostavljanjem javnosti, vzbudi interes in zanimanje javnosti, odreče delu svoje zasebnosti, saj mora pričakovati zanimanje tudi za tisto, kar sama ne želi razkriti ali ima interes, da se ne razkrije. Glede na takšno ustavno sodno prakso so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da obtožencu ni dokazano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 160. člena KZ-1, saj je imel utemeljene razloge verjeti v to, kar je izjavil. Nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da obtožencu ni dokazano niti kaznivo dejanja razžalitve, ker ni bil ugotovljen njegov namen zaničevanja, pa ni predmet pritožbene kritike.

16. Razlogi, s katerimi so pritožniki izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje, niso utemeljeni in ker sodišče druge stopnje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (383. člen ZKP) ni ugotovilo kršitve zakona v škodo obtoženca, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, zato je glede na določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso, odmerjeno skladno s tarifno številko 7222 Zakona o sodnih taksah.