Jedro

Solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih se določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine samo, če zakon ali pravni posel ne določa drugače. Z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine je bilo pravnomočno odločeno o idealnih deležih solastnine, ki pripadajo njihovim vsakokratnim lastnikom na skupnih delih stavbe, kot določa drug zakon, v tem primeru ZVEtL-1. Oblikovanje etažne lastnine predstavlja ureditev pravnih razmerij med etažnimi lastniki, o njej in s tem o solastniškem deležu etažnih lastnikov pa je odločeno s pravnomočno sodno odločbo.

Sklepčnost se nanaša le na dejstva, potrebna za nastanek pravne posledice. Sporno med strankama pa je bilo, kakšno je pravno razmerje med etažnimi lastniki, kar je bilo tudi predhodno vprašanje v tej zadevi. Priznanje, na katerega se sklicuje pritožnica, se lahko nanaša le na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 949,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v I. točki izreka navedenih zneskov (I. točka izreka izpodbijane sodbe), zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 241,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 80 % pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 20 % njenih stroškov postopka.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pritožila toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o utemeljenosti zahtevka za povračilo stroškov, ki naj bi odpadli na toženko kot uporabnico apartmajev v večstanovanjskem objektu na A. Nosilni ugovor toženke je bil, da je njen delež apartmajev v razmerju do celotne površine nižji od tistega, ki ga je za obračun upoštevala tožnica. Skupni višini stroškov po posameznih računih toženka ni nasprotovala.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da med pravdnima strankama v vtoževanem obdobju ni veljal poseben dogovor o načinu obračuna oziroma delitve stroškov, zato je odločitev sprejelo po zaključku nepravdnega postopka na vzpostavitev etažne lastnine, v katerem je bilo odločeno o višini deleža lastništva med pravdnima strankama (prim. 68. in 115. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ).1 Relevantni delež toženke na splošnih skupnih delih znaša 9,42 %, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožnica stroškov, skupnih le solastnikom posebnih skupnih delov (kot so npr. skupni prostori lastnikov apartmajev, ki se oddajajo v turistične namene), ni ločila od splošnih skupnih delov.

9. Iz procesnega gradiva v tej zadevi izhaja, da je sodišče prve stopnje s pozivom z dne 15. 6. 2021 toženko poučilo, da je v skladu s postopkom v gospodarskih sporih majhne vrednosti dolžna obrazloženo odgovoriti na dopolnitev tožbe in v odgovoru navesti vsa dejstva in dokaze, v primeru tožničinega odgovora pa lahko vloži še eno pripravljalno vlogo (prim. 451. v zvezi s četrtim odstavkom 452. člena ZPP). Toženka v pritožbi sama trdi, da tožnica na njen odgovor na tožbo ni odgovorila, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sodišče na naroku 4. 10. 2022 ni ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 463. člena ZPP (ta se namreč nanaša na postopek ob izdaji plačilnega naloga) in toženki ni omogočilo, da na prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva in dokaze. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Zgornji pritožbeni očitek je neutemeljen tudi zato, ker se pritožbene trditve glede vsebine oziroma dejstev, ki naj jih pritožnica ne bi imela možnosti navajati (da naj se stroški v skladu z dejansko površino delijo po 8,58 % deležu toženke), tudi sicer nanašajo na trditveno podlago, na katero je bilo toženki v postopku pred sodiščem prve stopnje odgovorjeno.

11. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Skladno s 106. členom SPZ, na katerega se sklicuje pritožnica, se solastniški delež vsakega etažnega lastnika na skupnih delih določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne uporabne vrednosti nepremičnine samo, če zakon ali pravni posel ne določa drugače. Z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine je bilo pravnomočno odločeno o idealnih deležih solastnine, ki pripadajo njihovim vsakokratnim lastnikom na skupnih delih stavbe, kot določa drug zakon, v tem primeru Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).

12. Pritožnica se nadalje zavzema za po njenem pravilen in življenjsko pravičen delež, ki bo v skladu z dejanskimi uporabnimi površinami, ki pripadajo posameznemu apartmaju tudi prek gabaritov same stavbe in niso predmet izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja. Trdi, da tožnica njenih trditev, da naj se skupni obratovalni stroški delijo glede na dejansko površino apartmajev napram celotni, ni zanikala, zato bi to (in torej toženkin 8,58 % delež) moralo upoštevati sodišče v okviru dejanskega stanja. Vendar solastniški delež, ki je podlaga obračuna stroškov, v tej zadevi ne more biti stvar trditvene podlage oziroma procesnih razpolaganj pravdnih strank. Oblikovanje etažne lastnine namreč predstavlja ureditev pravnih razmerij med etažnimi lastniki, o njej in s tem o solastniškem deležu etažnih lastnikov pa je odločeno s pravnomočno sodno odločbo. Pritožnica, ki se je na postopek ureditve etažne lastnine sklicevala tudi sama, pri tem ne trdi, da bi etažni lastniki medsebojna razmerja uredili drugače, na primer s pogodbo o medsebojnih razmerjih (prim. prvi odstavek 108. člena v zvezi s 116. členom SPZ). Toženki, ki se z določenim deležem ne strinja, je po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine zagotovljeno naknadno sodno varstvo v rednih postopkih, predvidenih s sistemskimi pravili (prim. 35. člen ZVEtL-1).

13. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo ključ delitve, ki izhaja iz sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine, saj je ta zgornja premisa odločanja na podlagi 115. člena SPZ.2 V zvezi s tem se pritožnica neutemeljeno sklicuje tudi na (ne)sklepčnost tožbenega zahtevka. Sklepčnost se namreč nanaša le na dejstva, potrebna za nastanek pravne posledice. Sporno med strankama pa je bilo, kakšno je pravno razmerje med etažnimi lastniki, kar je bilo tudi predhodno vprašanje v tej zadevi (prim. sklep z dne 13. 10. 2021, red. št. 19, list št. 44 spisa). Priznanje iz drugega odstavka 214. člena ZPP, na katerega se sklicuje pritožnica, pa se lahko nanaša le na dejstva, ne pa na pravne zaključke in pravne kvalifikacije.

14. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve o odločanju sodišča mimo trditvene podlage strank. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno pojasnilo, da je od tožbeno uveljavljanega 11,63 % deleža za obračun stroškov, ki odpadejo na toženko, vzelo 9,42 % delež, ki je tudi ugodnejši od sicer pravilnejšega 9,97 % deleža na posebnih skupnih delih, in sicer zato, ker tožnica v svoji trditveni podlagi ni pojasnila, kakšen delež stroškov odpade na prostore, ki so skupni za solastnike posebnih skupnih delov, kakšen pa na prostore, ki predstavljajo splošne skupne dele (prim. 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Ker toženka v pritožbi ni trdila, da bi (in kje) v postopku pred sodiščem prve stopnje substancirano ugovarjala tudi roku za izpolnitev obveznosti po vtoževanih računih, se višje sodišče do pritožbenih trditev glede zamude s plačilom od dneva dospelosti zavrnjenih računov ni opredeljevalo.

16. Ker je tožeča stranka z zahtevkom uspela do višine 949,56 EUR od vtoževanih 1.191,49 EUR in to predstavlja njen 79,7 % uspeh, je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz 1. točke te obrazložitve, pravilna, pritožbeni očitek o zmotni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP pa neutemeljen.

17. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

18. Toženka je priglasila stroške pritožbenega postopka, ki pa jih krije sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Radovljici N 94/2016 z dne 7. 12. 2020, v nadaljevanju sklep o vzpostavitvi etažne lastnine. 2 Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače.