Jedro

Psihično nasilje predstavljajo ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti ali druge duševne stiske, tudi če je storjena z uporabo informacijske tehnologije.

Ko sodišče ocenjuje pomen izrečenih besed, ki naj bi predstavljale psihično nasilje, mora hkrati upoštevati tudi namen zakona in izrečenih ukrepov. Ta namreč ni v reševanju vsakršnih konfliktnih odnosov, ki nastanejo po razpadu partnerske zveze in h katerim prispevata oba udeleženca, ampak v zagotovitvi varstva žrtvi nasilja. Raven nasilja mora biti taka, da je poseg v zasebnost in ustavne pravice udeleženca v skladu z načelom sorazmernosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljičin predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja (ZPND). Odločilo je, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo predlagateljica, predvsem iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je vplivala na pravilno uporabo materialnega prava. Na zaslišanju je jasno izpovedala, da se je nasprotnega udeleženca bala, saj se je po telefonu odzval z grožnjami, prav tako je te ponavljal njenemu bratu. Sodišče je odločitev napačno oprlo na subjektivno zaznavo njenega obnašanja ob zaslišanju ter njeni izpovedbi ni sledilo. Nasprotni udeleženec grožnje, da bo tekla kri, ni zanikal, navedel je le, da je vzeta iz konteksta. Ker so grožnje torej obstajale, je psihično nasilje izkazano. Predlagateljica se je obrnila na policijo in pristojni CSD, iz narejene varnostne ocene pa izhaja srednja stopnja ogroženosti. V varno hišo se ni umaknila, ker ne želi biti dodatno stigmatizirana, tudi dejstvo, da policije ni klicala, ne pomeni, da je ni bilo strah. Splošno znano je, da se je zaradi epidemije COVID-19 družinsko nasilje povečalo, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. Grožnje je predlagateljica izkazovala s predlogom za zaslišanje A. A., ki je o tem izpovedoval na policiji. Napačen je zaključek, da predlagateljica ni občutila strahu, ponižanja ter občutka ogroženosti in manjvrednosti, zato bi ji sodišče moralo nuditi ustrezno zaščito in dati prednost žrtvi nasilja pred varovanjem (so)pogodbene pravice do najema kmetije.

3. Na vročeno pritožbo nasprotni udeleženec ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPND v 3. členu kot nasilje opredeljuje vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja. Psihično nasilje predstavljajo ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti ali druge duševne stiske, tudi če je storjena z uporabo informacijske tehnologije.

6. Predlagateljica v relevantnem obdobju nasprotnemu udeležencu očita psihično nasilje, ki naj bi ga storil z grožnjami po telefonu, potem ko ga je obvestila, da naj se v skupno bivališče ne vrača, ter z grožnjami, ki jih je posredoval njenemu bratu in v katerih se je skliceval na odvetnika, policijo, postopke pred sodiščem in navedel, da bo tekla kri.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila udeleženca v daljši partnerski zvezi, v kateri je v preteklosti zaradi slabe finančne situacije večkrat prišlo do konfliktov, kjer sta bila nasilna oba. V januarju 2021 se je nasprotni udeleženec izselil iz skupaj najete kmetije ter se kot že večkrat pred tem vrnil k svojim staršem. Razhod je bil miren, brez psihičnega ali fizičnega nasilja, nasprotni udeleženec pa je v skupnem bivališču pustil večino svojih stvari. Po nekaj dneh je v telefonskem stiku prišlo do njegovih groženj, šlo je za enkratni pogovor, saj ga je predlagateljica kasneje blokirala, zato je večkrat klical tudi njenega brata. Ta je policistom potrdil, da je prejel več klicev, v katerih je nasprotni udeleženec res omenjal, da bo tekla kri, a ob koncu vedno tudi, da tega ne bo naredil. Po odselitvi se je nasprotni udeleženec do skupnega bivališča vrnil le dvakrat, pri čemer je želel svoje stvari, enkrat ko predlagateljice ni bilo doma, drugič pa je potrkal na okno, ona mu je odprla in mu zagrozila s policijo, zato se je umaknil in sam poklical za asistenco.

8. Ko sodišče ocenjuje pomen izrečenih besed, ki naj bi predstavljale psihično nasilje, mora hkrati upoštevati tudi namen zakona in izrečenih ukrepov. Ta namreč ni v reševanju vsakršnih konfliktnih odnosov, ki nastanejo po razpadu partnerske zveze in h katerim prispevata oba udeleženca, ampak v zagotovitvi varstva žrtvi nasilja1. Raven nasilja mora biti taka, da je poseg v zasebnost in ustavne pravice udeleženca v skladu z načelom sorazmernosti.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da glede na opisan razvoj dogodkov in ob upoštevanju predhodnega reševanja konfliktov med udeležencema2, predlagateljica ni izkazala takšne ravni psihičnega nasilja, da bi bil izrek ukrepov utemeljen3. Sodišče je ob tem pravilno presojalo posamična ravnanja predlagateljice in tudi njeno obnašanje na naroku, iz katerega ni bilo mogoče razbrati, da bi se počutila ogroženo ali prestrašeno. Pritožbene navedbe, da je v postopku sodelovala pod večjim vplivom tablet (antidepresivov), kot jih uživa sicer, so ostale neizkazane, prav tako njihov vpliv na njeno vedenje na naroku (prekinjanje izpovedi nasprotnega udeleženca, skakanje v besedo), zato na pravilnost dokaznega zaključka ne morejo vplivati.

10. Sodišče prve stopnje ni kršilo načelo kontradiktornosti, saj je ustrezno pojasnilo, zakaj je zavrnilo predlagana dokaza z zaslišanjem prič (22. točka sklepa). Ker je upoštevalo izjavo A. A., ki jo je dal v policijskem postopku, in tam navedena dejstva ocenilo, predlagateljica pa ni navedla, da bi omenjena priča o nasilju vedela povedati še kaj več, njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na oceno ogroženosti, saj jo je CSD izdelal na podlagi subjektivnih navedb predlagateljice, kar pa za izrek ukrepov ne zadošča. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da sta bili individualni oceni ogroženosti po vprašalnikih za oba udeleženca izdelani tudi na policiji, pri obeh pa je bila razvidna nizka stopnja ogroženosti.

11. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP).

12. Odločitev o stroških temelji na določilu 22.a člena ZPND in na dejstvu, da pritožnica s pritožbo ni uspela.

1 Primerjaj odločbe: IV Cp 1109/2018, IV Cp 667/2019, IV Cp 2146/2020, IV Cp 1330/2020. 2 Ugotovljeno je bilo, da sta bila ob izpostavljenih hujših prepirih aktivna oba, tudi predlagateljica, in da se je nasprotni udeleženec ob konfliktih umaknil iz skupnega bivališča. 3 Omenjanje urejanja spora z odvetnikom, policijo in sodiščem ne predstavlja upoštevne grožnje, v tem kontekstu izrečene besede, da bo tekla kri, pa je sodišče pravilno umestilo v celoten življenjski primer.