Jedro

Jasno je, da zgolj nekaj dnevna odsotnost z doma še ne pomeni, da je zasebni tožilec spremenil svoje bivališče, poleg tega pa bi moralo sodišče predhodno upoštevati še določbo 2. odst. 121. čl. ZKP in sodno pisanje pritirditi na sodno desko, nakar bi se šele po 8-ih dnevih štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev. Ker tega ni storilo, niti zasebni tožilec svojega bivališča ni spremenil, se tako ob povedanem izkaže, da zasebnemu tožilcu vabilo za glavno obravnavo ni bilo pravilno vročeno.

Vsakdo, kdor je povabljen za pričo, se je dolžan odzvati vabilu in razen, če v zakonu ni določeno drugače, tudi pričati. Navedena določba je obvezujoča v vseh primerih in ima njena kršitev za posledico prisilne ukrepe in lahko tudi izrek denarne kazni. Priča se torej mora odzvati vabilu sodišča in sama ni upravičena presojati, ali bodo izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo ali ne.

Izrek

Pritožbi zasebnega tožilca se ugodi in izpodbijani sklep o ustavitvi postopka z dne 22.12.2006 r a z v e l j a v i in zadeva vrne v nadaljni postopek.

Pritožbi B.P. in BA.P. zoper sklep z dne 06.01.2006, opr. št. K, se kot neutemeljeni z a v r n e t a.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v A. je z izpodbijanim sklepom z dne 22.12.2006, opr. št. K, ustavilo kazenski postopek zoper obdolženo I.P., ki se je vodil na podlagi zasebne tožbe M.L. z dne 31.05.2004. Na podlagi 2. odst. 93. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dalje sklenilo, da bo sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

S sklepom z dne 06.01.2006, opr. št. K pa je isto sodišče sklenilo, da se B.P. in BA.P. kaznujeta z denarno kaznijo, vsak v znesku 40.000,00 SIT, denarno kazen pa morata plačati v 8-ih dneh po pravnomočnosti sklepa.

Zoper sklep o ustavitvi postopka se pritožuje zasebni tožilec M.L. po svojemu pooblaščencu. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava, sodišču druge stopnje pa predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, obdolženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

Zoper sklep o kaznovanju z dne 06.01.2006 pa se pritožujeta B. in BA.P. Izrecnega pritožbenega razloga ne navajata, ju je pa razumeti, da imata v mislih zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje zato predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca je utemeljena, pritožbi B. in BA.P. pa nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je kazenski postopek ustavilo na podlagi 2. odst. 306. čl. ZKP, ker na glavno obravnavo dne 22.12.2006 zasebni tožilec in njegov pooblaščenec nista pristopila. Pooblaščenec je sicer prosil za preložitev obravnave, vendar njegovi prošnji sodišče ni ugodilo, glede na to, da je pooblaščenec vabilo prejel dovolj zgodaj, da bi lahko uskladil svoje obveznosti oziroma si zagotovil substituta. Glede zasebnega tožilca pa je ugotovilo, da mu vabila za glavno obravnavo ni bilo mogoče vročiti, niti po pošti, niti po sodnemu vročevalcu in je zato v smislu 1. odst. 58. čl. ZKP štelo, da je zasebno tožbo umaknil. Navedena odločitev pa kolikor zadeva zasebnega tožilca, ni utemeljena. Po določbi 1. odst. 58. čl. ZKP se namreč šteje tožba za umaknjeno zato, ker zasebnemu tožilcu vabila ni bilo mogoče vročiti, ker ni sporočil spremembe naslova ali bivališča. O tem, da bi zasebni tožilec spremenil svoje bivališče, ne da bi obvestil sodišča, pa izpodbijani sklep nima nobenih razlogov, pa tudi sicer takšna odločitev, kot pritožba utemeljeno opozarja, ni pravilna. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je sodišče glavno obravnavo razpisalo na dan 22.12.2006, vabilo za zasebnega tožilca pa se je vrnilo nevročeno z oznako, da ga ta ni dvignil (list. št. 161). Zato je sodišče 19.12.2006 zaprosilo Okrajno sodišče v N., da opravi vročitev preko sodnega vročevalca, ki pa tudi ni bila uspešna, saj je sodni vročevalec, kot izhaja iz njegovega uradnega zaznamka (priloga C16) zasebnega tožilca iskal 20.12.2006 na njegovem domu in ker ga ni našel, mu je pustil obvestilo, naj bo dne 21.12.2006 dosegljiv ob določeni uri oziroma, da lahko poštno pošiljko prevzame na sodišču. Nobenega dvoma pa ni, da zasebnega tožilca tedaj res ni bilo doma, saj je bil, kot izhaja iz pritožbenih navedb, v času od 14.12. do 22.12.2006 na obisku pri sorodnikih v S., kar dokazujejo tudi pritožbi priložene vozovnice. Jasno pa je, da zgolj nekaj dnevna odsotnost z doma še ne pomeni, da je zasebni tožilec spremenil svoje bivališče, poleg tega pa bi moralo sodišče predhodno upoštevati še določbo 2. odst. 121. čl. ZKP in sodno pisanje pritirditi na sodno desko, nakar bi se šele po 8-ih dnevih štelo, da je bila opravljena veljavna vročitev. Ker tega ni storilo, niti zasebni tožilec svojega bivališča ni spremenil, se tako ob povedanem izkaže, da zasebnemu tožilcu vabilo za glavno obravnavo ni bilo pravilno vročeno in zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji za ustavitev postopka. Utemeljeni pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljni postopek.

Z drugim sklepom je sodišče prve stopnje kaznovalo B.P. in BA.P. iz razloga, ker sta bila kot priči vabljena na glavno obravnavo 05.12.2005 in nanjo, kljub temu, da sta bila pravilno povabljena, nista pristopila, niti svojega izostanka do začetka naroka nista opravičila. Temu, da na glavno obravnavo nista pristopila, pritožnika ne oporekata, pač pa v vsebinsko enakih pritožbah navajata, da nista pristopila zato, ker sta vedela, da se glavna obravnava ne bo mogla pričeti. Obdolženka, ki je žena oziroma mati pritožnikov, namreč zaradi zdravstvenih težav ni mogla pristopiti na sodišče in je njen zagovornik tudi predložil zdravniško potrdilo, ker pa sta vedela, da se glavna obravnava brez navzočnosti obdolženke ne more pričeti, tudi sama nista pristopila, temveč sta le sodišču poslala pisno opravičilo.

Te navedbe pa niso utemeljene. Po določbi 3. odst. 234. čl. ZKP se je vsakdo, kdor je povabljen za pričo, dolžan odzvati vabilu in razen, če v zakonu ni določeno drugače, tudi pričati. Navedena določba je obvezujoča v vseh primerih in ima njena kršitev za posledico prisilne ukrepe in lahko tudi izrek denarne kazni. Priča se torej mora odzvati vabilu sodišča in sama ni upravičena presojati, ali bodo izpolnjeni pogoji za glavno obravnavo ali ne, kot to navajata pritožnika. Zato njune pritožbene navedbe, češ, da pogoji niso bili izpolnjeni, sploh niso upoštevne. Enako velja za njuno pisno opravičilo, glede katerega je še ugotoviti, da je prispelo na sodišče po tistem, ko je narok že bil zaključen. Iz opravičila izhaja, da priči ne bosta pristopili zato, ker se glavna obravnava ne bo mogla pričeti zaradi nenavzočnosti obdolženke. Razlog za odsotnost torej ni bil na njuni strani temveč zgolj v oceni, da se glavna obravnava ne more pričeti, kar pa, kot rečeno, ni v pristojnosti prič. Zato je ob vsem povedanem sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je priči na podlagi 2. odst. 309. čl. ZKP kaznovalo z izrekom denarne kazni. Kolikor pa BA.P. v dopolnitvi pritožbe z dne 23.01.2007 opozarja na pristranskost sodišča, ko je na enem od kasnejših narokov postopalo drugače, pa je le pojasniti, da te navedbe niso upoštevne, saj je dopolnitev pritožbe vložena prepozno. Ker je torej sklep o kaznovanju prič povsem pravilen in ga pritožbi nista ovrgli, je sodišče druge stopnje pritožbi B.P. in BA.P. na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.