Jedro

Unovčenje garancije je bilo lahko upravičeno le, če je bilo izvedeno za točen namen, za katerega je bila ta dana. Res je sicer, da je bila unovčena bančna garancija dana na prvi poziv, a zgolj to ne pomeni, da ne obstajajo okoliščine, v katerih je njeno unovčenje neupravičeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se ugodi zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 32.740,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2011 do plačila, - v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožeči stranki 2.456,00 pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.797,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 32.749,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 12. 2011 do plačila. Tožeči stranki je tudi naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 1.647,00 EUR v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbenemu sodišču predlaga, da naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo oziroma da sploh ni presojalo, za kakšen namen je bila bančna garancija dana. Namen naj bi izhajal iz samega naslova garancije št. 0 (priloga B5): "Garancija za skrb za odpravo pomanjkljivosti v okviru pogodbene vsebine v času garancijske dobe za objekt, ki so jo dali izvajalci" (v nadaljevanju Garancija za skrb za odpravo pomanjkljivosti). Iz besedila garancije dodatno izhaja, da je izdana zaradi izvedbe nalog, navedenih v 3. členu Pogodbe o izvajanju storitev inženiringa pri gradnji poslovno-logističnega centra A na lokaciji L. (priloga B2, v nadaljevanju Pogodba). Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje in dodatno v pritožbi navedla, da je opravila vsa dela, našteta v 3. členu Pogodbe, razen tistih iz točke 3.8., tj. nadzor odpravljanja pomanjkljivosti iz garancijskih zahtevkov. Garancija bi bila lahko unovčena samo iz navedenih razlogov oziroma če tožeča stranka ne bi pravilno nadzirala odpravljanja napak. Pri tem opozarja, da do odpravljanja napak resnično ni prišlo, da pa je vzrok v oklevanju tožene stranke, tako da sama ne more odgovarjati za nadziranje del, ki jih še ni bilo. Zaključuje, da je bila bančna garancija tako neupravičeno izplačana in jo je tožena stranka dolžna vrniti.

6. Navedbam tožeče stranke gre pritrditi. Materialnopravno pravilno naziranje v predmetnem sporu je namreč, da je bilo unovčenje lahko upravičeno le, če je bilo izvedeno za točen namen, za katerega je bila bančna garancija dana. Res je sicer, da je bila unovčena bančna garancija dana na prvi poziv, a zgolj to ne pomeni, da ne obstajajo okoliščine, v katerih je njeno unovčenje neupravičeno. Nasprotno, neodvisna narava bančne garancije ni določena zato, da lahko upravičenec zahteva unovčenje ne glede na temeljni posel, ampak zato, da lahko upravičenec zahteva unovčenje takoj oziroma še preden je dokazano, da je nasprotna stranka kršila pogodbo. Če upravičenec uveljavlja pravico v primeru, ko je izkazano, da nasprotna stranka temeljni posel pravilno izpolnjuje, je tako unovčenje neupravičeno.(1)

7. Da bi lahko presodili, ali je bila bančna garancija upravičeno unovčena, je najprej potrebno ugotoviti razlog, za katerega je bila dana. Sodišče prve stopnje pa je pri tem v izpodbijani sodbi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da je bila unovčena garancija št. 0 dana za odpravo napak. Nasprotno, že iz naslova bančne garancije izhaja, da je bila dana za skrb za odpravo pomanjkljivosti v okviru pogodbene vsebine v času garancijske dobe za objekt, ki so jo dali izvajalci. Pri tem besedilo bančne garancije izrecno določa, da mora tožeča stranka skrbeti, da bodo izvajalci odpravili ugotovljene napake na objektu v času garancijske dobe (priloga B5). Ni torej res, da je bila garancija dana za odpravo napak, njen domet je ožji, saj je dana zgolj za skrb nadzor za odpravo pomanjkljivosti, kar ustreza obveznosti tožeče stranke iz 5. alineje 3.8. točke Pogodbe. Za odpravljanje napak je bila dana druga bančna garancija, in sicer Garancija za odpravo napak v garancijskem roku (priloga B6). Slednja je sicer označena z isto številko kot Garancija za skrb za odpravo pomanjkljivosti, a je dana za zavarovanje drugačnih obveznosti. V njej je namreč posebej določeno, da se je tožeča stranka v Pogodbi zavezala v garancijskem roku odpravljati vse ugotovljene napake. Ob tem je nesporno, da je bila unovčena prav Garancija za skrb za odpravo pomanjkljivosti. Iz njenega besedila namreč izhaja, da je bila unovčljiva do vključno 4. 12. 2011, medtem ko je bila Garancija za odpravo napak v garancijskem roku unovčljiva le do 4. 6. 2011. Med strankama ni sporno, da je bila sporna garancija unovčena 1. 2. 2011, jasno je torej, da je lahko šlo le za Garancijo za skrb za odpravo pomanjkljivosti.

8. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo napačen namen bančne garancije (tj. odprava napak), je tudi napačno zaključilo, da je bilo unovčenje upravičeno. Med strankama sicer obstoj napak ni bil sporen, prav tako ni bilo sporno, da do dneva unovčenja bančne garancije te še niso bile odpravljene. Sporno med njima pa je bilo, ali je zgolj zaradi tega, ker napake še niso odpravljene, tožena stranka bančno garancijo smela unovčiti. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da je garancijo unovčila prav iz tega razloga. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega namena, za katerega naj bi bila bančna garancija dana, je spregledalo, da dejstvo, da tožeča stranka do trenutka unovčenja bančne garancije ni odpravila napak, ni bistveno za predmetni spor. Relevantno vprašanje je le, ali je kršila tiste obveznosti Pogodbe, ki od nje zahtevajo nadziranje opravljanja pomanjkljivosti garancijskih zahtevkov, kar je kot obligacija tožeče stranke določeno v 5. alineji 3.8. točke Pogodbe. Zgolj za ta namen je bila unovčena bančna garancija namreč dana in zgolj v tem okviru bi sodišče prve stopnje moralo preverjati njeno ravnanje.

9. Sodišče prve stopnje bi zato moralo preveriti navedbe tožeče stranke, ki je ves čas postopka navajala, da se je trudila, da bi do odprave ugotovljenih napak prišlo, in da vzroki, zakaj do odpravljanja napak ni prišlo, izhajajo iz sfere tožene stranke. V primeru, da se to izkaže za resnično, je potrebno ugoditi zahtevku tožeče stranke. Če namreč tožeča stranka obveznosti po osnovni Pogodbi ni mogla uresničiti zaradi razlogov na strani tožene stranke, tožeči stranki pa po drugi strani ni mogoče očitati, da si ni prizadevala opraviti obveznosti, je bilo unovčenje bančne garancije, dano za zavarovanje teh istih obveznosti, neupravičeno.

10. Na podlagi listin v spisu se izkažejo za utemeljene navedbe tožeče stranke, da s toženo stranko kljub prizadevanjem ni mogla skleniti dogovora o tem, kdo naj ugotovljene napake sanira. Iz dopisa tožene stranke z dne 21. 7. 2011 (priloga A7) izhaja, da je v okviru sanacije ugotovljenih napak P., ki je bil sicer izvajalec del, večkrat pozval, naj pripravi plan sanacije. Hkrati pa iz dopisa izhaja tudi, da je tožeča stranka toženo večkrat opozorila, da obstaja verjetnost, da P. ne bo želelo izvesti sanacije in da bo treba v tem primeru najti drugega izvajalca, ki bi dela opravil na račun P. V tem smislu je toženi stranki predlagala, da se pridobita vsaj dve ponudbi drugih izvajalcev, pri čemer so jim ponudili tudi svojo strokovno pomoč. Toženo stranko v dopisu opozarja tudi, da so se udeležili najmanj enajstih sestankov, kjer so skušali urediti sanacijo del. Navedb v zvezi s tem tožena stranka niti ni prerekala.

11. Izkaže se torej, da se je tožeča stranka trudila, da bi do izvedbe sanacije prišlo, ali s P. , pri katerem je vztrajala tožena stranka, ali pa z drugimi izvajalci. Očitno je, da do izvedbe sanacije ni prišlo zato, ker je tožena stranka vztrajala pri prvotnemu izvajalcu, čeprav jo je tožeča opozarjala na to, da se P. s tem ne bo strinjalo. Ker se tožena stranka ni odločila za nadaljnje korake, ki bi omogočili sanacijo, je potrebno zaključiti, da krivda za to, da do sanacije sploh prišlo ni, izhaja iz njene sfere. Tožeča stranka pa je po drugi strani storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se za ustrezno odpravo napak dogovorila s prejšnjim ali novim izvajalcem in tako izpolnila svojo obveznost po osnovni Pogodbi, za katero je bila unovčena bančna garancija dana.

12. Tožeča stranka torej ni kršila obveznosti, ki je v tem primeru obveznost prizadevanja in ne uspeha, za zavarovanje katerih je bila bančna garancija izdana. Ker z njene strani kršitve ni bilo, je tožena stranka bančno garancijo unovčila neupravičeno in je zato dolžna vrniti, kar je prejela z njenim unovčenjem. Višje sodišče je zato spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevku v celoti ugodilo (3. točka 358. člena ZPP).

13. Glede na to, da je višje sodišče spremenilo sodbo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, je moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je z zahtevkom uspela, zato ji gredo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP nagrada za postopek v višini 703,30 EUR (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi – v nadaljevanju ZodvT), nagrada za narok v višini 649,20 EUR (tar. št. 3102 ZodvT), pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZodvT), vse povečano za 20% DDV ter sodno takso v višini 735,00 EUR in kilometrino za narok na relaciji K. – L. – K. (200km x 0,37 EUR) kar vse skupaj znaša 2.456,00 EUR.

14. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato mora v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP tožena stranka tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za postopek (tar. št. 3210 Zodvt) v višini 865,60 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZodvT), vse povečano za DDV, ter sodno takso v višini 735,00 EUR, kar skupaj znaša 1.797,62 EUR. Tožena stranka, ki z odgovorom na pritožbo ni uspela, pa bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (153. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Povzeto po V. Kranjc, Preprečitev zlorab ob unovčitvi neodvisnih bančnih garancij, v: Podjetje in delo 39 (2013) 1, str. 10.