Jedro

Povzeto procesno dogajanje na naroku kaže, da sprememba obtožbe ni bila posledica spoznanja oziroma ocene državne tožilke o spremenjenem dejanskem stanju po izvedbi dokazov med dokaznim postopkom, temveč je šlo za spremembo obtožbe na predobravnavnem naroku, ko se torej dokazni postopek še sploh ni začel. Zagovornik ima prav, da je bila ta sprememba obtožbe v nasprotju s citirano določbo 344. člena ZKP, vendar ta kršitev po presoji višjega sodišča ni pomenila zlorabe pravice državne tožilke na način, ki bi posledično pomenil pritožbeno zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter številnih ustavnih pravic obdolženca, oziroma ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V luči povzetih stališč Ustavnega sodišča, obravnavane spremembe obtožbe na predobravnavnem naroku ni mogoče opredeliti kot zlorabo pravice državne tožilke, saj je obtožbo spremenila oziroma dopolnila zaradi vloženega ugovora obrambe, in je torej sprememba obtožbe posledica predhodnega procesnega ravnanja zagovornika. Zato obdolženec primarno ni mogel biti postavljen v položaj presenečenja, hkrati pa zaradi spremembe obtožbe tudi ni bil prevaran glede priprave in predstavitve svoje obrambe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. I. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse, stroški pritožbenega postopka ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega B. I. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano K. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik navaja, da je sodišče v nasprotju z določili ZKP dovolilo spremembo oziroma razširitev obtožbe. Tožilstvo je spremembo obtožbe podalo na predobravnavnem naroku in sicer tako, da se je v drugi vrstici za besedo „v Mariboru“ dodal še stavek „v katere ni imel pravice vstopiti na podlagi pogodbe, privolitve lastnika ali drugega pravnega naslova“. Sprememba obtožbe je bila podana pred dokaznim postopkom in v nasprotju z določbo 344. člena ZKP, ki ne dopušča spremembe obtožbe pred izvedenim dokaznim postopkom, ampak le med dokaznim postopkom, do katerega pa še sploh ni prišlo. Sodišče zato spremembe ne bi smelo dopustiti, navedeno pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bil obdolženec obsojen po spremenjeni obtožbi, ki vsebuje razširjen opis dejanja.

5. Obtožnica, oziroma v skrajšanem postopku obtožni predlog, je procesni akt tožilstva, s katerim lahko tožilec prosto razpolaga. Funkcija obtožnega akta je dvojna, prvič daje okvir obtožbi, o kateri odloča sodišče in drugič, obdolžencu daje možnost za pripravo obrambe. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Slednje pomeni, da je sprememba obtožnice dopustna le tako, da med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici obstoji istovetnost glede dejanja, kot historičnega dogodka1. 6. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku dne 1. 7. 2020 izhaja, da je zagovornik po tem, ko je sodnica obdolženca opozorila in mu dala zahtevane pravne pouke po določbah ZKP, vložil ugovor pravne narave, katerega drugopis se je takoj vročil državni tožilki. Slednja je nato glede na ugovor pravne narave modificirala obtožni predlog tako, kot je že navedeno v gornjih povzetih pritožbenih navedbah zagovornika. V nadaljevanju je obtožni predlog predstavila, obrazložila svoj predlog za izrek kazenske sankcije v primeru priznanja krivde, nakar je zagovornik obdolženca ugovarjal spremembi obtožnega predloga, z navedbami, da gre za nedopustno razširitev obtožbe v nasprotju z določili ZKP. Sodišče je predobravnavni narok prekinilo in ga nadaljevalo 6. 7. 2020. Po ponovnih pravnih poukih obdolžencu je slednji izjavil, da ponovna predstavitev modificiranega obtožnega predloga ni potrebna, v nadaljevanju je krivdo po obtožbi priznal, sodišče je priznanje krivde sprejelo ter v nadaljevanju, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije obdolžencu izreklo izpodbijano sodbo.

7. Povzeto procesno dogajanje na naroku kaže, da sprememba obtožbe ni bila posledica spoznanja oziroma ocene državne tožilke o spremenjenem dejanskem stanju po izvedbi dokazov med dokaznim postopkom, temveč je šlo za spremembo obtožbe na predobravnavnem naroku, ko se torej dokazni postopek še sploh ni začel. Zagovornik ima prav, da je bila ta sprememba obtožbe v nasprotju s citirano določbo 344. člena ZKP, vendar ta kršitev po presoji višjega sodišča ni pomenila zlorabe pravice državne tožilke na način, ki bi posledično pomenil pritožbeno zatrjevano kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter številnih ustavnih pravic obdolženca, oziroma ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Državna tožilka je namreč obtožbo spremenila oziroma (zgolj) dopolnila na „intervencijo“ zagovornika po vloženem ugovoru pravne narave, in torej ne samoiniciativno, pri čemer je ostalo opisano dejanje kot historični dogodek povsem nespremenjeno. Obdolženec je bil s to spremembo obtožbe seznanjen, in šele potem, po dodatnem posvetovanju z zagovornikom, je krivdo za očitano dejanje priznal. Zato po presoji višjega sodišča ni bil postavljen v neenakopraven položaj z državno tožilko.

8. Že Ustavno sodišče Republike Slovenije2 je poudarilo, da pravica pristojnega tožilca do spremembe obtožbe sama po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku, to je obdolženec, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožbe ne bi prišlo. Glede prvega pogoja je Ustavno sodišče navedlo, da lahko predstavlja zlorabo pravice že okoliščina, da se upravičenje tožilca uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali pa mu otežuje njegov položaj. Glede drugega pogoja pa je Ustavno sodišče navedlo, da sprememba obtožbe ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, kar vključuje zagotovilo, da zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.

9. V luči povzetih stališč Ustavnega sodišča, obravnavane spremembe obtožbe na predobravnavnem naroku ni mogoče opredeliti kot zlorabo pravice državne tožilke, saj je obtožbo spremenila oziroma dopolnila zaradi vloženega ugovora obrambe, in je torej sprememba obtožbe posledica predhodnega procesnega ravnanja zagovornika. Zato obdolženec primarno ni mogel biti postavljen v položaj presenečenja, hkrati pa zaradi spremembe obtožbe tudi ni bil prevaran glede priprave in predstavitve svoje obrambe. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, se je sprememba nanašala izključno na dejanje, ki je že bilo predmet prvotne obtožbe, tožilka pa je glede na ugovor pravne narave obrambe zgolj specificirala neupravičen vstop. ZKP tudi ne zahteva, da bi moralo sodišče v zvezi z (ne)dopustnostjo spremembe obtožbe izdati poseben sklep, temveč o spremenjeni obtožbi odloči s sodbo oziroma končno odločbo. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

10. Glede na potek naroka, kot izhaja iz že povzete vsebine zapisnikov predobravnavnega naroka, pa po presoji višjega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je obdolženec krivdo priznal po spremenjeni in ne prvotno vloženi obtožbi. Na naroku dne 6. 7. 2020 je namreč povedal, da ponovna predstavitev modificiranega obtožnega predloga ni potrebna, da je razumel vsebino obtožnega predloga in podan pravni pouk glede narave in posledic glede priznanja krivde, nato pa po posvetovanju s svojim zagovornikom izjavil, da krivdo po obtožbi priznava, kar je potrdil s svojim podpisom. V nadaljevanju je na poziv sodnice še na kratko opisal potek storitve kaznivega dejanja in druge okoliščine povezane s tem. Šele na tej podlagi in po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP, je sodnica priznanje krivde obdolženca sprejela. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornika, da ni jasno, ali je obdolženec krivdo priznal po prvotnem ali spremenjenem obtožnem predlogu, in da zato priznanje obdolženca ni moglo biti niti jasno niti popolno, temveč v nasprotju z določbo 285.c člena ZKP. Glede na obrazložene ugotovitve višjega sodišča torej zagovorniku ni mogoče pritrditi, oziroma očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

11. Ker je sodišče obdolžencu izreklo sodbo po spremenjeni obtožbi in je ta sodba tudi predmet te pritožbene presoje, so odveč in posledično neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika, da opis dejanja po prvotno vloženi obtožbi ni vseboval vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja obdolžencu. V izreku izpodbijane sodbe opisano dejanje namreč zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1, čemur s pritožbeno navedbo, da je s spremembo obtožbe dne 1. 7. 2020 obtožni predlog vseboval zadostno konkretizacijo, pritrjuje tudi sam zagovornik. Kršitev kazenskega zakona torej ni podana.

12. Zaradi odločbe o kazenski sankciji se zagovornik pritožuje le uvodoma, zato je višje sodišče sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije ter upoštevaje obteževalno in olajševalno okoliščino na strani obdolženca, težo očitanega kaznivega dejanja ter stopnjo krivde, obdolžencu utemeljeno izreklo kazen zapora, v ustrezni višini treh mesecev.

13. Po obrazloženem, in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, v skladu z določbo 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica ugotovljenih premoženjskih razmer obdolženca in temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz podatkov kazenskega spisa tudi izhaja, da je obdolženec upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča v Mariboru, in sicer mu je dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v tej zadevi. Upravičenost do brezplačne pravne pomoči pa je razlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka.

1 Odločbe VSRS I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010, I Ips 45062/2014 z dne 22. 6. 2017 in druge. 2 Odločbi U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 in Up-328/03-21 z dne 12. 5. 2005.