Jedro

Samostojen objekt, ki razmejuje sosednji zemljišči, je tipična mejna pregrada, za katero je treba uporabiti režim iz pravnega pravila par. 854 ODZ o domnevani skupnosti. Izgradnja mejne pregrade, ki po volji obeh mejašev kot soinvestitorjev razmejuje sosednji zemljišči, ima za posledico tako močnejšo pravico, da teče meja po sredini mejne pregrade, in to ne glede na vprašanje ali je bila pregrada zgrajena na prejšnji mejni črti ali z delnim zamikom v eno oziroma drugo stran.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Udeleženci nepravdnega postopka so lastniki dveh sosednjih vrstnih atrijskih hiš v Ljubljani. Hiša obeh predlagateljev stoji na parcelni št. 297/114, hiša nasprotnega udeleženca pa na parcelni št. 297/40, obe k.o... Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku določilo mejo med navedenima parcelama v točkah A, B, C, D, E, F, G in H. Natančne podatke o legi točk in razdaljah med njimi je opredelilo v izreku sklepa s pomočjo skice izmere, ki jo je sestavila izvedenka geodetske stroke in ki je sestavni del sklepa. Ugotovilo je, da površina spornega mejnega sveta znaša 5,51 m2, njegova vrednost pa 100.740,70 SIT. Mejo je določilo na podlagi močnejše pravice. V delu od točk F do G in G do H, to je v delu, ki ga izpodbija zahteva za varstvo zakonitosti, je mejo določilo po sredini 22 cm široke mejne pregrade - opornega zidu z nadgrajeno betonsko ograjo - na podlagi dejanskih ugotovitev o načinu izgradnje te pregrade in o načinu njene uporabe ter na podlagi pravnega pravila paragrafov 854 in 855 bivšega Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ).

Proti sklepu sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili vsi udeleženci. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama le delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je bila določena meja v točkah A, B, C in D skice ter v odločbi o stroških. V ostalem delu je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Tako je bilo pravnomočno odločeno o določitvi meje v točkah D, E, F, G in H. Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija sklep obeh sodišč v delu, v katerem je pravnomočno določena meja med točkami F in G ter G in H. Neizpodbijana je torej pravnomočno določena meja med točkama E in F. Zahteva uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer prvega odstavka 136. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), pravnega pravila paragrafa 854 ODZ, ter zato, ker nista sodišči uporabili prvega odstavka 22. člena in tretjega odstavka 23. člena v zvezi s 33. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Zahteva poudarja, da je obravnavana problematika zanimiva za oblikovanje sodne prakse o vprašanju, katero materialno pravo sodišče, ki ureja mejo na podlagi močnejše pravice, uporabi pri dokazovanju te pravice, torej pravna pravila sosedskega prava iz ODZ ali veljavne določbe ZTLR. Nato povzema trditve udeležencev nepravdnega postopka in na kratko razloge sklepov obeh sodišč. Po mnenju zahteve pravno pravilo iz paragrafa 854 ODZ ne določa načina ureditve meje po močnejši pravici, ampak vsebuje le pravila za uporabo in vzdrževanje razmejitvenih objektov, za katere velja domneva, da so skupni. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da gre v takem primeru za solastnino. Pri mejni pregradi je določena domneva skupnosti, torej take združbe, ki jo povezujejo skupne lastnosti, potrebe in interesi in ki tvori celoto. Skupna lastnina iz tega pravnega pravila po mnenju zahteve ni niti solastnina po 13. členu, niti skupna lastnina po 18. členu ZTLR, ampak gre za pravni institut, ki je najbližje obligaciji in ki izvira oziroma ima svoj pravni naslov v zakonu. Močnejša pravica iz prvega odstavka 136. člena ZNP zato nima enake pravne vsebine, kot so pravice in dolžnosti iz domnevane skupnosti po pravnem pravilu paragrafa 854 ODZ. Njegova uporaba ne pride v poštev. V obravnavani zadevi bi morali sodišči ugotoviti, ali sta predlagatelja kot pravna naslednika Kreslina in kot investitorja opornega zidu po 33. členu ZTLR na tem objektu pridobila lastninsko pravico, pri čemer bi morali upoštevati podatke spisa o načinu gradnje in zato uporabiti prvi odstavek 22. člena ZTLR in tretji odstavek 23. člena istega zakona. Izpodbijana sklepa nimata obrazložitve z vidika take pravilne uporabe materialnega prava. Zato zahteva predlaga razveljavitev izpodbijanega dela obeh sklepov, da bo sodišče prve stopnje te okoliščine podrobneje raziskalo.

Zahteva je bila vročena vsem udeležencem nepravdnega postopka.

Nasprotni udeleženec v odgovoru na zahtevo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev, predlagatelja pa odgovora nista vložila (drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 375. člena ZPP in 37. členom ZNP).

Zahteva ni utemeljena.

Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je leta 1980 kot zvezni zakon v skladu s takratno ustavno razdelitvijo zakonodajne pristojnosti med federacijo in republikami uredil le nekatera temeljna lastninskopravna razmerja. Ureditev drugih razmerij je prepustil republiški zakonodaji. Republika Slovenija v času prejšnje države in tudi po osamosvojitvi (še) ni sprejela lastninskega zakona. Nekatera razmerja je sicer res uredila v ZNP, ki je delno tudi materialnopravni predpis, vendar niti ZTLR niti ZNP nista uredila vprašanj sosedskega prava. Vprašanja v zvezi z mejnimi pregradami so tipična vprašanja sosedskega prava. Ker so ostala neurejena, se na našem območju še naprej uporabljajo pravna pravila bivšega ODZ. O njihovi uporabi v sodni praksi ni bilo dileme. Na to kažejo številne konkretne sodne odločbe, ki se sklicujejo na pravna pravila paragrafov 854 do 856 ODZ, pa tudi načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 21.11.1984. V tem mnenju so se sicer obravnavala vprašanja v zvezi z drevesom na meji, vendar je vrhovno sodišče v razlogih med drugim tudi poudarilo, da so žive meje posebno vprašanje, ker je glede njih potrebna zlasti presoja, ali gre za mejno pregrado, in da v takem primeru pridejo v poštev pravna pravila paragrafov 854 do 856 ODZ. Glede same uporabe teh pravnih pravil tudi v literaturi ni bilo spora. Posamezni pisci so se razlikovali le v stališčih, ali domnevana skupnost mejašev na mejnih pregradah pomeni skupno lastnino ali solastnino teh pregrad. Sodna praksa je štela, da gre za skupno lastnino. To vprašanje, ki ga omenja tudi zahteva, je po presoji vrhovnega sodišča le akademske narave, saj na drugačno določitev meje v tej zadevi ne more vplivati, kot bo še obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

Kaj je močnejša pravica v smislu prvega odstavka 136. člena ZNP, določajo materialnopravni predpisi. To je lahko in v mnogih primerih tudi je lastninska pravica ali domnevna lastninska pravica po določbah ZTLR, ni pa vedno tako. Zahteva gradi svoje stališče na zatrjevani lastninski pravici opornega zidu, ki da pripada obema predlagateljema kot pravnima naslednikoma prejšnjega lastnika njune nepremičnine, ki da je zgradil in tudi investiral gradnjo opornega zidu. Pri tem zahteva prezre dejanske ugotovitve obeh sodišč o načinu gradnje tega zidu, pa tudi dejansko izhodiščno ugotovitev, da gre za samostojen (točneje: od obeh hiš neodvisen) objekt, ki razmejuje obe zemljišči. Gre torej za tipično mejno pregrado in je zato zanjo treba uporabiti režim iz pravnega pravila paragrafa 854 ODZ o domnevani skupnosti. Po navedenem pravnem pravilu se "razori, plotovi, ograde, lesene ograje, zidovi, zasebni potoki, jarki, prazni prostori in druge enake pregraje, ki so med sosednjimi zemljišči", štejejo za skupno lastnino, če grbi, napisi ali drugi znaki in dokazila ne dokazujejo nasprotnega. Zato sta se sodišči prve in druge stopnje pri sodni določitvi meje po taki mejni pregradi oziroma pri odločanju o pritožbah udeležencev utemeljeno sklicevali na navedeno pravno pravilo.

Dejanske ugotovitve obeh sodišč o samem načinu gradnje mejne pregrade, ki jih povzema tudi zahteva, so bile zadostne za sodno določitev meje. Po teh ugotovitvah je najprej leta 1973 ali 1974 nasprotni udeleženec na jugu ob C. ulici zgradil betonski steber (točka H sedaj sodno določene meje), nato je pravni prednik predlagateljev K. v sporazumu z nasprotnim udeležencem zgradil približno 11 m dolg oporni zid, nato pa je nasprotni udeleženec v sporazumu s pravnim prednikom predlagateljev na tem opornem zidu zgradil betonsko ograjo. Nasprotni udeleženec in pravni prednik predlagateljev sta bila ves čas v dobrih sosedskih odnosih. Do spora glede poteka mejne črte je prišlo šele po letu 1995, ko sta K. nepremičnino kupila predlagatelja. Ugotovljeni način gradnje mejne pregrade, sestavljene iz betonskega stebra, opornega zidu in na njem nadgrajene betonske ograje, predstavlja kljub njeni sukcesivnosti skupno gradnjo mejne pregrade dveh mejašev in tudi skupno investiranje te gradnje. S tako gradnjo sta lahko tudi spremenila prej določeno mejo. Izgradnja mejne pregrade, ki po volji obeh mejašev kot soinvestitorjev razmejuje sosednji zemljišči, ima za posledico tako močnejšo pravico, da teče meja po sredini mejne pregrade, in to ne glede na vprašanje, ali je bila pregrada zgrajena točno na prejšnji mejni črti ali z delnim zamikom v eno oziroma drugo stran. Mejna črta po tako zgrajeni mejni pregradi bi sicer lahko potekala tudi drugače, vendar le v primeru, če bi se mejaša in investitorja tako dogovorila. V tem nepravdnem postopku posebnega in drugačnega dogovora obeh investitorjev ni zatrjeval nobeden od udeležencev. Zato je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da domneva iz pravnega pravila paragrafa 854 ODZ o skupni lastnini mejne pregrade ni bila izpodbita.

Doslej navedeni razlogi pa pomenijo tudi, da sodna določitev meje po sredini mejne pregrade ne pomeni hkrati tudi razdelitve do sedaj skupne lastnine na mejni pregradi. Kljub določitvi meje sam oporni zid z nadgrajeno betonsko ograjo še naprej razmejuje sosednji nepremičnini, pomeni torej mejno pregrado, za katero tudi za naprej velja pravni režim iz pravnega pravila paragrafa 854 ODZ. Vrhovno sodišče zato le še dodaja, da je materialnopravno zmotno stališče zahteve, da navedeno pravno pravilo ureja samo vprašanje uporabe in vzdrževanja mejne pregrade. V paragrafu 854 ODZ je določena domneva o skupni lastnini mejne pregrade, primeroma pa je tudi našteto, kaj so lahko skupne pregrade. Vprašanje uporabe takih pregrad in njihovega vzdrževanja je urejeno v pravnih pravilih paragrafov 855 in 856 ODZ.

Po vsem obrazloženem uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 37. členom ZNP zahtevo zavrnilo.