Jedro

Ustavna odločba, ki prepoveduje retroaktivno veljavo zakonov, splošnih aktov in drugih predpisov, ne prepoveduje dogovora o tem, da se pogodbena določila uporabljajo tudi za obdobje pred sklenitvijo pogodbe. V okviru pogodbene svobode strank je mogoče medsebojno razmerje urediti retroaktivno, tako da pogodba o poslovodenju ni nična, ker je v njej določeno, da začne veljati z dnem podpisa, uporablja pa se že za obdobje pred tem.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v 3. tč. pa tako, da je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.953,07 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu (2. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 491,59 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka sodbe ugotovilo, da je določba 16. čl. pogodbe o poslovodenju, ki določa, da: „Pogodba začne veljati z dnem podpisa obeh pogodbenih strank, uporablja pa se od 16. 11. 2001 dalje“, z dne 4. 10. 2002, nična. V 2. tč. izreka sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati znesek glavnice 4.460.337,00 SIT ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 31. 12. 2002 dalje do plačila na njen TR pri S. v roku 15 dni in pod izvršbo. V 3. tč. izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe v znesku 1.294.937,00 SIT oz. 5.403,67 EUR postopek v tem delu ustavi.

Zoper 1. in 3. tč. navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju določb OZ, presoja, kdaj gre za ničen pravni posel. Naš pravni red skuša v načelu vzdržati pravne posle v veljavi. Pomembna je tudi okoliščina, ali je bil pravni posel izvršen. Pri tem je treba ugotavljati, ali bo z ničnostjo vzpostavljeno stanje, ki ga norma želi. Dejansko poslovno razmerje, na podlagi katerega je tožena stranka opravljala delo v hčerinski družbi S. d.o.o. je bilo sklenjeno že 1. 11. 2002, in nikakor ne 4. 10. 2002. Sama retroaktivnot, kot obstaja v konkretnem primeru, po mnenju tožene stranke ne more biti razlog za ničnost. V navedenem primeru gre za ureditev pogodbenega razmerja med strankama, kjer ni omejitev in je v okviru pogodbene svobode oz. avtonomije volje strank in pri sklepanju razmerij mogoče razmerja urediti tudi retroaktivno. Retroaktivnost sama po sebi ne more biti razlog za ničnost. Glede samega zahtevka pa tožena stranka opozarja, da je bila postavitev zahtevka na ugotovitev ničnosti glede na določbo 92. čl. OZ, povsem nepotrebna oz. da v konkretnem primeru sploh ne gre za samostojen zahtevek. Ničnosti ni potrebno ugotavljati s tožbo, saj učinkuje sama po sebi. Če pa je tožeča stranka že postavila ugotovitveni zahtevek na ničnost samostojno (in brez povezave z njenim dajatvenim zahtevkom), bi morala pojasniti in izkazati pravno korist za ugotovitev obstoja kakšne pravice ali razmerja oz. bi morala izkazati korist, ki bi jo imela od vložitve tožbe. Takšno ravnanje zapoveduje tudi 181. čl. ZPP. Navedenega pa ni tožeča stranka tekom postopka ne zatrjevala ne izkazala. Tožeča stranka bi lahko vložila samo zahtevek na vračilo denarja, ki naj bi ga toženec plačal na podlagi ničnega pogodbenega določila. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ugotovitivenem delu zahtevka zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka, saj je zmotno uporabilo določbo 181. čl. ZPP. V posledici je napačno odločilo tudi o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper 2. in 3. tč. navedene sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče nepravilno zaključilo, da nima pravice terjati izplačil nazaj zato, ker naj bi tudi iz izpovedi priče Virantove izhajalo, da se je tožeča stranka zavedala, da plačuje nekaj, kar ni bila dolžna plačati. Iz izpovedbe navedene priče nedvoumno izhaja, da ne gre za dejanski stan iz 191. čl. OZ. Ravnanja tožeče stranke ni mogoče subsumirati pod to zakonsko določbo. Izjava priče je ravno nasprotna od tega, kar 191. čl. OZ določa, da mora biti podano, da se lahko zavrne zahtevek po vrnitvi izplačil. Zavedanje priče, da izplačila niso bila pokrita z ustreznimi pogodbami do 3. 10. 2002, pa ne more nadomestiti tega, kar se zahteva po določbi 191. čl. OZ in tega tudi ni mogoče interpretirati tako, kot da naj bi to potrjevalo, da so izpolnjeni pogoji iz 191. čl. OZ. Tudi vsa navajanja in ravnanja tožeče stranke, ko je izplačila zagovarjala v postopku pred računskim sodiščem kažejo ravno na to, da ni mogoče iz tega razbrati, da naj bi tožeča stranka izplačevala nekaj, za kar naj bi vedela, da ni bila dolžna. Tudi izjave priče, da je bilo delo opravljeno, je možno interpretirati edino tako kot v tej pritožbi navaja tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tako iz ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačen sklep o dejanskem stanju in na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi bistveno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 229. čl. ZPP, saj so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu in izjavami prič. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru predlaga, da se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne. Pri tem pojasnjuje, da tožeča stranka spregleda vsebino celotne izpovedbe priče V., iz katere kot bistveno izhaja prav to, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da tožeča stranka v času izplačil za slednje ni imela ustrezne pravne podlage in je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. Tožeča stranka se je ob vsakem izplačilu mesečne plače toženca za njegovo delo pri družbi S. d.o.o. zavedala, da plačuje dolg, ki ne obstaja. Sicer pa je bila podlaga za razmerje med strankama sklenjena pogodba. Ugotovitve računskega sodišča so za predmetni postopek nepomembne, saj predstavljajo zgolj mnenje navedene inštitucije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje pravilno citira 15. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001), ki določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. V konkretnem primeru je bila pogodba sklenjena dne 23.9.2002 (priloga A2). Obe pogodbeni stranki sta jo podpisali in v postopku pred sodiščem prve stopnje nista navajali napak volje pri sklepanju pogodbe. Vendar pa je za veljavnost samih pogodbenih določil bistveno, kakšno je bilo soglasje volj pravdnih strank, konkretno, kakšen je bil dogovor pogodbenih strank o tem, za katero obdobje veljajo dogovorjena pogodbena določila. Obligacijski zakonik ne prepoveduje dogovora o tem, da pogodbena določila veljajo oz. se uporabljajo tudi za obdobje pred sklenitvijo pogodbe, zato je potrebno iskati materialnopravno podlago za konkretno pogodbeno ureditev v obligacijskem sporazumu pravdnih strank, kot izrazu avtonomnega urejanja obligacijskih razmerij (3. čl. OZ). Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave RS), to pa ne pomeni, da navedeno analogno velja tudi za pogodbeno področje, kjer je avtonomija pogodbenih strank izražena kot eno temeljnih načel klasičnega obligacijskega prava in daje udeležencem obligacijskega razmerja pravico, da svoja razmerja uredijo tudi drugače, kot to določa zakon. Glede na navedeno je potrebno pritrditi toženi stranki, da je v okviru pogodbene svobode strank mogoče medsebojna razmerja urediti tudi retroaktivno, zato 16. čl. pogodbe o poslovodenju ni ničen zgolj iz razloga, ker sta pravdni stranki v njem zapisali, da pogodba začne veljati z dnem podpisa obeh pogodbenih strank, uporablja pa se od 16. 11. 2001 dalje. Tudi sicer je tožeča stranka le pavšalno navajala, da je takšna retroaktivnost v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Tožeča stranka, ki je, kot je to razvidno iz spisa, celo sama pripravila pogodbo, ni navedla, iz katerega razloga bi takšna ureditev v pogodbi nasprotovala ustavi ali moralnim načelom ali v nasprotju s katerim zakonskim določilom bi bila takšna ureditev. Navedenega ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. odst. 358. čl. ZPP ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbenega določila. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pripominja, da je bil v konkretnem primeru kondikcijski zahtevek tožeče stranke odvisen od zahtevka za ugotovitev ničnosti. Tožeča stranka je iz navedenega razloga v skladu z 181. čl. ZPP izkazala pravni interes za samostojen ugotovitveni zahtevek.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožeče stranke uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil toženec na podlagi sklepa nadzornega sveta T.S. d.d. dne 16. 11. 2001 imenovan za člana uprave T.S. d.d. ter za direktorja S. d.o.o. (hčerinske družbe T. d.d.). Vendar toženec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi kot direktor S. d.o.o. že z dnem 16. 11. 2001, temveč je ostal zaposlen v T.S. d.d. do 31. 10. 2002, z dnem 1. 11. 2002 pa se je kot direktor, uradno zaposlil v S. d.o.o. Nobena od pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je podjetje S. d.o.o. tožencu kot direktorju od dne 16. 11. 2001 do 31. 10. 2002 izplačevalo kakšno nadomestilo za poslovodenje, temveč je nasprotno iz postopka razvidno, da je dolžnost plačila takšnega nadomestila namesto S. d.o.o., za obdobje od 16. 11. 2001 do 31. 10. 2002, prevzelo podjetje T.S. d.d.. Navedeno je razvidno tako iz izpovedbe priče D.V. kot tudi iz Sporazuma o poračunu sredstev iz naslova poslovodenja z dne 26. 1. 2006 (priloga A12), v katerem sta se podjetji T.S. d.d. in S. d.o.o. dogovorili, da bo slednje plačalo T. d.d. plačilo iz naslova poslovodenja, ki ga je T. d.d. plačal M.K. v višini 5.755.000 SIT bruto (znesek, ki ga je tožeča stranka pred utesnitvijo zahtevka vtoževala v tem postopku od toženca). Priča D.V., ki je bila v spornem obdobju predsednica nadzornega sveta S. d.o.o. je pojasnila, da toženec ni prejel dvojnega plačila, temveč plačilo za opravljanje dveh funkcij (pri S. d.o.o in T. d.d.), pri čemer je bilo napačno le to, da je bil izplačevalec le eden, morala pa bi biti dva. Ključen problem pa je bil v tem, da so se pogodbe sklenile kasneje, ne pa že novembra 2001, ko je toženec nastopil funkcijo direktorja S. d.o.o. in tudi pričel z delom. Navedeno je razvidno tudi iz zapisnika seje nadzornega sveta S. d.o.o. z dne 3. 10. 2002 (priloga A15), kjer je pod tč. add 5 zapisano, da pogodba o zaposlitvi direktorja na S. d.o.o. velja od dneva imenovanja (to je od 16. 11. 2001), razlog, da je pogodba pripravljena nekaj mesecev po imenovanju pa je v tem, da so bile potrebne uskladitve znotraj Telekoma in potrditve teh uskladitev na nadzornem svetu Telekoma. Tožeča stranka tako dejansko do sklenitve pogodbe o poslovodenju z dne 23. 9. 2002 za izplačilo vtoževanih zneskov ni imela ustrezne podlage v aktih. Takšno podlago je ustvarila šele z navedeno pogodbo, s katero sta pravdni stranki post festum delno uredili razmerja, ki bi jih morali urediti že z dnevom imenovanja toženca za direktorja S. d.o.o. in člana uprave T.. Kot je razvidno iz postopka, bi toženec že 16. 11. 2001 moral podpisati pogodbo o zaposlitvi s S. d.o.o., vendar to očitno ni bilo mogoče zaradi potrebnih uskladitev znotraj T. d.d..

Ker je toženec delo v S. d.o.o. dejansko opravil in ker v tistem času še ni imel podpisane ustrezne pogodbe za poslovodenje z nadzornim svetom T. d.d. in ustrezne pogodbe kot „profesionalni“ direktor S. z nadzornim svetom S. d.o.o, so bila vsa izplačila opravljena s strani T. d.d.. Takšen je bil očitno dogovor vseh udeleženih subjektov, ki se je kasneje tudi oblično izrazil v pogodbi o poslovodenju z dne 23. 9. 2002, pogodbi o zaposlitvi s S. d.o.o. z dne 23. 9. 2002 ter sporazumu o poračunu sredstev z dne 26. 1. 2006. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v celoti pravilno ugotovilo, pri tem pa je to dejansko stanje le nepravilno subsumiralo pod določbe OZ, ki urejajo neupravičeno obogatitev. Toženec ni bil neupravičeno obogaten, saj je delo v S. d.o.o., kot je to izrecno izpovedala priča D.V., opravil (temu tožeča stranka niti ni oporekala, kakor tudi ni zatrjevala, da je za delo, ki ga je toženec opravil v S. d.o.o. s strani S. d.o.o. tudi prejel plačilo). Pravni temelj, na podlagi katerega je toženec v spornem obdobju črpal pravico do navedenih plačil s strani T. d.d. pa je bil v konkretnem primeru (do sklenitve pogodbe o poslovodenju z dne 23. 9. 2002, s katero je toženec tudi oblično, post festum, pridobil pravico do teh izplačil) nenapisan dogovor med vsemi udeleženimi subjekti, o načinu izplačila nadomestil za poslovodenje v obdobju do medsebojne (oblične) pogodbene ureditve razmerij. Takšen dogovor je evidentno razviden tako iz izpovedbe priče D.V., ki jo je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo, kot iz vseh predloženih listin. Takšen dogovor omogoča tudi določba 1. odst. 51. čl. OZ, ki pravi, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa. Pritožbeno sodišče je z zgornjo obrazložitvijo odgovorilo tudi na vse pritožbene navedbe tožeče stranke. Odločitev sodišča prve stopnje je, ne glede na delno nepravilno uporabo materialnega prava, vsebinsko pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče vzdržalo v veljavi. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče še dodatno ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni dosledno upoštevalo Zakona o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006). V izreku sodbe, ki je bila izdana 9. 4. 2008, so namreč posamični vtoževani zneski navedeni v tolarjih, kar je nepravilno. Vsi zneski v sodbi, izdani po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007 (2. čl. ZUE), še posebej pa zneski, navedeni v izreku sodbe, morajo biti navedeni v eurih (in sicer ne glede na to, če je tožbenemu zahtevku ugodeno oziroma, če je tožbeni zahtevek zavrnjen). Po 1. in 4. odst. 13. čl. ZUE se namreč z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, itd. glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišča in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili morajo po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, v postopkih, ki jih vodijo.

Takšna sprememba prvostopenjske sodbe pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, zaradi česar je tožena stranka upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 3285 točk (700 točk za odgovor na tožbo – tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj., 1050 točk za 2 pripravljalna spisa, 175 točk za prvi narok, ki je bil preložen (tar. št. 20/4), 700 točk za zastopanje na prvem naroku – tar. št. 15/3a, 350 točk za zastopanje na drugem in naslednjih narokih, 250 točk za urnino, 60 točk za sporočila sodišču) kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.507,82 EUR. K temu je potrebno prišteti še materialne stroške (2 % + 1 % 13/3 čl. OT) v višini 19,67 EUR, 20 % DDV v višini 305,50 EUR in sodno takso za odgovor na tožbo v višini 120,08 EUR. Celotni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki tako znašajo 1.953,07 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko in končno poročilo stranki, saj je nagrada za ta opravila že zajeta v nagradi za zastopanje. Prav tako je pritožbeno sodišče priznalo le dve pripravljalni vlogi, saj vse nadaljnje vloge v bistvenem ponavljajo navedbe iz predhodnih vlog, zato jih ni mogoče šteti kot potrebne stroške, ki bi jih morala nositi nasprotna stranka, za tri sporočila sodišču pa je priznalo skupaj 60 točk (tar. št. 39). Pritožbeno sodišče je zato v odločitvi o pravdnih stroških izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.953,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 875 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 401,63 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 8,03 EUR materialnih stroškov (čl. 13/3 OT) ter 20 % DDV v višini 81,93 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 491,59 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 491,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).