Jedro

Tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bila v predsodnem postopku, ki je že pravnomočno zaključen, zavrnjena. Pred tem je bila na temelju 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino prav tako pravnomočno zavrnjena prevedba sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker pri tožniku invalidnost I. kategorije ni bila ugotovljena. To pomeni, da je ostala invalidska denarna dajatev trajna obveznost nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz Bosne in Hercegovine, ki je priznal pravico do invalidske pokojnine ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe. Na temelju pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, tako ni več mogoče uspešno uveljaviti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka glede besedila, ki se glasi: „ter priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine“ razveljavi in tožba v tem obsegu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu I. točke in v II. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe št. ... z dne 22. 11. 2013 in sklepa o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine št. ... z dne 11. 6. 2013 ter posledično tudi vtoževano priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine (I. točka izreka). Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta, pravilna in zakonita. Hkrati je izreklo, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Navaja, da mu z odločbo tožene stranke z dne 27. 3. 2009 po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bila priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker mu iz naslova invalidnosti pravica ni bila priznana, je že leta 2011 vložil zahtevo za sorazmerni del starostne pokojnine, ki je bil prav tako zavrnjen. Meni, da sta po Sporazumu med Slovenijo in BIH državi dolžni po uradni dolžnosti sprožiti ponovni preračun pokojnine in predlaga, da pritožbeno sodišče prouči prvostopenjsko sodbo, ki je v nasprotju z zakonom in 6. ter 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v predmetni zadevi pravno odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena ter glede zaključka, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita, pravilno uporabljeno materialno pravo.

Vendar je v pisnem odpravku sodbe prišlo do bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je bistveno le, da je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, v predsodnem postopku, ki je že pravnomočno zaključen(1) , zavrnjena. Pred tem je bila na temelju 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP 10/2008) prav tako pravnomočno zavrnjena prevedba sorazmernega dela invalidske pokojnine(2) , ker pri tožniku invalidnost I. kategorije ni bila ugotovljena. Pomeni, da je ostala invalidska denarna dajatev trajna obveznost nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz BiH, ki je priznal pravico do invalidske pokojnine ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe.

Na temelju pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja torej več ni mogoče uspešno uveljaviti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Takšno materialnopravno stališče je tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije(3) .

6. Z izpodbijano sodbo je tako sicer utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Pritožba zoper ta del I. točke izreka prvostopenjske sodbe, ni utemeljena.

V skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) je namreč tožena stranka med drugim dolžna zahtevo zavreči, če je bila o isti zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Ker je v obravnavanem predsodnem postopku podano takšno dejansko procesno stanje, ni bilo pogojev za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine. Dne 4. 6. 2013 vložena zahteva je zakonito zavržena.

7. Ob takšni procesni rešitvi zahteve v obravnavanem predsodnem postopku seveda ni pogojev za meritorno sojenje o tožbi v delu tožbenega zahtevka na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Med zavrnilnim delom I. točke izreka izpodbijane sobe in obrazložitvijo, da je zavrženje ponovne zahteve za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine zakonito, je podano nasprotje in s tem bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V tem obsegu bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, saj zaradi procesnega zavrženja zahteve v predsodnem postopku, ni pogojev za vsebinsko sojenje o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Na temelju 1. odstavka 351. člena ZPP je zato potrebno besedilo „ter priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine“ v I. točki izreka izpodbijane sodbe, po uradni dolžnosti razveljaviti in tožbo v tem obsegu zavreči. 8. Zoper preostali del sodbe pritožba ni utemeljena. Uveljavljana pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, kot predhodno že obrazloženo, namreč nista podana. V okoliščinah konkretnega primera zato ni mogoče uspešno zatrjevati niti kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pritožbo je potrebno na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti, in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu I. točke ter stroškovno odločbo v II. točki izreka, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9. Ob takšnem pritožbenem izidu, ko ni vsebinskega uspeha v sporu, je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe. Ni podlage za odločanje o stroških postopka v zvezi z Zakonom o brezplačni pravni pomoči. Iz sodnega spisa ne izhaja, da bi bila pritožniku brezplačna pravna pomoč odobrena za uveljavljanje rednega pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodno odločbo.

(1) Z odločbo št. 3808182 z dne 15. 10. 2012

(2) Z odločbo št. 2 4 3808182 z dne 27. 3. 2009

(3) Kot npr. VIII Ips 180/2012, VIII Ips 54/2013 in drugih.