Jedro

Presoja višine vseh prispevkov pravdnih strank pri pridobivanju skupnega premoženja.

Sklep o pravdnih stroških ni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija odločba o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju presodilo, da znaša tožničin delež na nepremičnini parc. št. 162/12 (hiša v izmeri 130 m²), vpisani v vl. št. ... k.o. ..., poleg s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. P 8/1998 z dne 2.9.2004 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. I Cp 1230/2004 z dne 13.6.2006 priznanih 13/100 še 28/100, skupaj torej 41/100, toženčev delež pa 59/100. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da poleg že priznanih 13/100 tožnici pripada še 14/100 nepremičnine, skupaj torej 27/100, tožencu pa 73/100. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zavrne toženčeva pritožba in se potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Navaja, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo pravdni postopek, ker ni ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče, poleg ohlapne navedbe o celoviti presoji odnosov med strankama, nikjer ni navedlo in obrazložilo, kako je prišlo do rezultata, po katerem je občutno znižalo tožničin delež na skupnem premoženju. V nadaljevanju revizije tožnica opozarja na njen prispevek k nastajanju skupnega premoženja in izpodbija odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija v delu zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena.(1) Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Pritožbeno sodišče je povzelo (pritožbeno nesporno) dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, zato ni kršilo 8. člena ZPP.

8. Nižji sodišči sta ugotovili relevantno dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: - toženec je v maju 1985, ko s tožnico še ni živel v zunajzakonski skupnosti, z lastnimi sredstvi kupil staro stanovanjsko hišo; - hišo sta pravdni stranki v času trajanja zunajzakonske skupnosti adaptirali; - vrednost adaptacijskih del znaša 91% vrednosti stanovanjske hiše; - tožničina plača je v obdobju od leta 1986 do 1991 znašala v povprečju 80% toženčeve, tožnica je eno leto opravljala dodatno štiriurno popoldansko delo, toženec pa je z vožnjami v tujino prejemal dnevnice v višini dvakratne ali trikratne plače; - obe pravdni stranki sta k pridobivanju skupnega premoženja prispevali tudi z delom, pri čemer je tožnica v celoti skrbela za gospodinjstvo, toženec pa je opravljal predvsem gradbena in z njimi povezana organizacijska dela; - pomoč sorodnikov in drugih bližnjih oseb je bila namenjena obema pravdnima strankama.

9. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev o višini deležev obeh pravdnih strank kratko, a po presoji revizijskega sodišča v povsem zadostni meri obrazložilo. Navedlo je, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da je nekoliko previsoko ovrednotilo tožničin prispevek k pridobivanju skupnega premoženja, ter pojasnilo, da nekaterih prispevkov k skupnemu premoženju ni mogoče oceniti v denarju. Nato je ob upoštevanju vseh prispevkov obeh pravdnih strank, pri čemer je izpostavilo bistveno večje dohodke toženca, na podlagi meril iz 59. člena ZZZDR ocenilo, da je toženec k pridobivanju skupnega premoženja prispeval v višini 70%, tožnica pa v višini 30% in da znaša tako tožničin delež na nepremičnini (glede na njeno celotno vrednost) 27%, toženčev delež pa 73%.

10. Dohodki so sicer samo eden izmed elementov, ki se upoštevajo pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. člen ZZZDR), vendar pa je v obravnavani zadevi toženec z njimi k pridobivanju skupnega premoženja prispeval kar trikrat do štirikrat več od tožnice, medtem ko sta pravdni stranki s samim delom prispevali približno enako. S takšno celovito oceno vseh prispevkov, denarnih in nedenarnih, kot jo je opravilo pritožbeno sodišče, soglaša tudi revizijsko sodišče. Ob tem velja še poudariti, da se tožnica neutemeljeno zavzema za „nekakšno obračunsko obrazložitev pritožbene sodbe“, ki, glede na raznolikost prispevkov, niti ni mogoča. 11. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče v ostalem delu revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. pravno mnenje VS RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4.