Jedro

Preživninsko breme mora biti porazdeljeno med oba roditelja. Tožnik s tožbo ne zahteva ukinitve plačila preživnine, ki mu je bila naložena s sodbo. Vendar pa je poleg naložene mu preživnine, nosil tudi breme preživljanja v obsegu, ki bi ga bila dolžna nositi toženka. Zakon mu daje pravico, da te stroške od toženke izterja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem in tretjem odstavku 1. točke izreka ter v 2. toči izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba (v prvem odstavku 1. točke izreka) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z odločbo z dne 15.11.2010 je sodišče prve stopnje, - sklenilo, da se sprememba tožbe dovoli; - razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se sodba v imenu ljudstva opr. št. III P 376/97 z dne 29. 9. 1997, razveljavi v 3. točki , in sicer ta točka ne velja več za obdobje od 1. 10. 1997 do 1. 4. 2006 in za obdobje od 24. 6. 2007 dalje (prvi odstavek 1. točke izreka); da je dolžna toženka tožniku povrniti polovico stroškov preživljanja njunega mld. otroka M.P. za obdobje od junija 2007 do novembra 2008 v skupni višini 5.303,50 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 1. točke izreka); da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka (tretji odstavek 1. točke izreka); - odločilo, da je tožnik dolžan toženki plačati pravdne stroške v višini 992,36 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s tožbo zahteval, da mu toženka povrne polovico stroškov, ki jih je imel s preživljanjem njunega skupnega takrat mld. sina M.P., za čas od 24. 6. 2007 do 8. 12. 2008, torej za čas, ko je sin živel pri njem, v njegovi oskrbi, toženka pa zanj ni prispevala ničesar. Kot pravno podlago za odločitev je ponudil določbo 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR, ki nalaga tistemu staršu, pri katerem otrok ne živi, da ga je kljub temu dolžan preživljati, da torej povrne polovico potrebnih stroškov, ki jih je imel tisti od staršev, pri katerem je otrok dejansko živel. Kot drugo pravno podlago je ponudil institut „neupravičene obogatitve“ urejen v 190. členu Obligacijskega zakonika – OZ. Sicer pa je „namigoval“ tudi na oškodovanje, ki ga je utrpel, torej se je smiselno skliceval tudi na določbe 131. in nadaljnjih členov OZ. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je bil oškodovan za znesek, katerega povračilo zahteva, torej je ves čas „namigoval“ tudi na odškodninsko odgovornost toženke. Zato pritožbenih navedb v zvezi z odškodninsko odgovornostjo, ni mogoče šteti za pritožbeno novoto. Določba 133. člena ZZZDR je jasna – tisti, ki je imel s preživljanjem nekoga stroške, ima pravico zahtevati ustrezno povrnitev teh stroškov od osebe, ki je prav tako dolžna preživljati to osebo. Niti v tej določbi niti v katerikoli drugi ne piše, da je ta pravica s čimerkoli omejena ali pogojena. Sodna praksa, na katero se je sodišče sklicevalo, za konkretni primer ni uporabna. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, češ, da je sodna praksa že zavzela stališče, da v primeru, kadar obstaja sodna odločba, verzijski zahtevki niso možni. Takšna praksa se nanaša na drugačne primere kot je konkretni. Nesporno je sin pravdnih strank v vtoževanem obdobju živel s pritožnikom, nesporno je tudi, da mati zanj v vtoževanem obdobju ni prispevala ničesar, na drugi strani pa je izterjevala preživnino za sina tudi za obdobje, ko je bilo nesporno, da je ta že živel pri očetu. Do leta 2007 tožnik ni niti pomislil, da bi zahteval spremembo sodbe iz leta 1997, saj je družina po razpadu ponovno zaživela skupaj. V pravdnem postopku, ki je tekel po njegovi tožbi zaradi predodelitve sina in plačevanja preživnine pod opr. št. P 1620/2007, je po postopkovnih zapletih, na naroku dne 8. 12. 2008, izključno zaradi rešitve zadeve in zaradi tega, ker sina ni mogel niti prijaviti na svojem naslovu (zaradi sodbe iz leta 1997), popustil in sklenil poravnavo, po kateri mu je bil sin z dnem 8.12.2008 zaupan v varstvo in vzgojo, toženka pa je od takrat dalje morala plačevati preživnino po 130,00 EUR mesečno. Že takrat je dejal, da bo za sporno obdobje sprožil verzijski zahtevek, saj se s toženko za nazaj ni dalo dogovoriti nič. Od tega zahtevka pritožnik ni nikoli odstopil. Nikoli ni izjavil, da je s plačevanjem preživnine za sina od 8.12.2008 dalje plačano vse, tudi za nazaj. Poravnava je takšna kot je, vprašanje povračila stroškov je ostalo odprto. Neprimerno je s strani sodišča ugibati, kaj vse bi se lahko vključilo v poravnavo in zakaj se ni. Tožnik je zahteval „spremembo“ sodbe iz leta 1997 zaradi spremenjenih razmer že v postopku P 1620/2007, ponovno pa s to tožbo (čeprav glede na vsebino 133. člena ZZZDR to niti ne bi bilo potrebno). Sodišče zaključuje, da ni mogoče zahtevati razveljavitve pravnomočne odločbe za nazaj in pojasnjuje, da bi moral tožnik potem, ko je družina ostala skupaj, zahtevati spremembo sodbe iz leta 1997. Sodišče pa ne pojasni, kakšno pravno varnost ima pritožnik danes. Sodišče bi pri odločitvi lahko uporabilo tudi določbe OZ o neupravičeni obogatitvi. Tožnik je izkazal obogatitev na strani toženke, saj je bilo nesporno, da je sin v vtoževanem obdobju živel le pri njem in da toženka za njegovo preživljanje v tem obdobju ni prispevala ničesar. Konkretno je izkazal tudi svoje prikrajšanje, saj je navedel in predložil dokazila za stroške, ki jih je v vtoževanem obdobju nosil le on in katerih polovico je zahteval nazaj. V svoje prikrajšanje ni privolil s tem, ko je dne 8. 12. 2008 sklenil sodno poravnavo, kot je bilo že pojasnjeno. Sicer pa je toženka tudi odškodninsko odgovorna. Škoda je nastala, toženkino neprispevanje k preživljanju sina, je nedopustno, vzročna zveza je izkazana, prav tako odgovornost toženke. Tožnik je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, kar naj sodišče prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških upošteva. Sodišče prve stopnje je torej napačno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno je uporabilo tudi materialno pravo, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na delno razveljavitev sodbe opr. št. III P 376/97 z dne 29. 9. 1997, pravilno in zakonito zavrnilo. Pravilno je pojasnilo, da je sodbe mogoče izpodbijati le z zato predvidenimi pravnimi sredstvi in da tožba kot jo je vložil tožnik, ne predstavlja takšnega pravnega sredstva. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v prvem odstavku 1. točke izreka, potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Zakonska zveza je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 376/97 z dne 29. 9. 1997 (priloga B2), s katero je bil sin pravdnih strank M.P., roj. 13. 12. 1991, dodeljen v varstvo in vzgojo materi (sedanji toženki), tožencu (sedanjemu tožniku) pa je bilo naloženo plačevanje mesečne preživnine, ki se je tekom let ustrezno valorizirala. S tožbo z dne 18. 5. 2007 je tožnik zahteval, da se sin predodeli v vzgojo in varstvo njemu in sicer z dnem izdaje sodbe in da je s tem dnem toženka dolžna plačevati mesečno preživnino v višini 180,00 EUR, predlagal pa je tudi določitev stikov toženke s sinom. Dne 29. 5. 2008 je spremenil tožbo v toliko, da je zahteval plačilo preživnine „od tega dne“ torej od dne 29. 5. 2008 dalje, dne 30. 10. 2008 pa tako, da je postavil še zahtevek na delno razveljavitev sodbe opr. št. III P 376/97 z dne 29. 9. 1997. V postopku, ki je tekel po navedeni tožbi pod opr. št. P 1620/2007-IV, sta pravdni stranki dne 8. 12. 2008 sklenili sodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da se skupni sin z dnem 8. 12. 2008 predodeli v varstvo in vzgojo očetu (tožniku), da se stiki določijo po dogovoru, toženka pa se je od 8. 12. 2008 zavezala za preživljanje sina plačevati mesečno preživnino v znesku 130,00 EUR. S sedanjo tožbo, vloženo dne 24. 6. 2009, pa tožnik od toženke zahteva, da mu povrne polovico stroškov preživljanja njunega mld. otroka za obdobje od meseca junija 2007 do meseca novembra 2008, v skupni višini 5.303,50 EUR, v roku 8 dni. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek obravnavalo na podlagi 133. člena ZZZDR, pa tudi na podlagi 190. člena OZ. Zaključilo je, da je na obeh pravnih podlagah tožbeni zahtevek neutemeljen. Za obravnavanje zahtevka na odškodninski podlagi, pa v trditvah tožnika ni imelo podlage. Pritožbene navedbe v tej smeri zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je, med drugim, zaključilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo 5.303,50 EUR neutemeljen tudi iz razloga, ker je tožnik s podpisom sodne poravnave z dne 8.12.2008 pristal na morebitno prikrajšanje iz tega naslova (povrnitev izdatkov za obdobje od 24. 6. 2007 do 8. 12. 2008). Pri tem se je sklicevalo na izpovedbo tožnika, ko je pojasnjeval, da so pred sklenitvijo sodne poravnave med strankama tekla pogajanja tudi glede plačevanja preživnine za nazaj, na kar pa toženka ni pristala, zato je zaradi mirne rešitve spora pristal na to, da toženka preživnino plačuje od sklenitve poravnave dalje. Takšen zaključek pa je le delno utemeljen. Kot rečeno je tožnik s tožbo v pravdni zadevi P 1620/2007-IV (po spremembi) uveljavljal od toženke preživnino za čas od 29. 5. 2008 dalje. S sodno poravnavo je pristal na to, da toženka preživnino plačuje od 8. 12. 2008. Za obdobje od 29. 5. 2008 do 8. 12.2008 se je torej plačilu preživnine odpovedal. V tem obsegu je zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Za to obdobje dolžnik ne more več uveljavljati zahtevka iz naslova preživljanja mld. sina.

Predmet postopka P 1620/2007-IV pa nikoli ni bilo plačilo stroškov zaradi preživljanja mld. sina, za čas od 24. 6. 2007 do 28. 5. 2008 (tožbeni zahtevek na delno razveljavitev sodbe III P 376/97 ne more predstavljati takšnega zahtevka). Zato sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za zaključek, da je tožnik s sklenitvijo sodne poravnave, pristal na prikrajšanje iz tega naslova. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 133. člen ZZZDR, ki pravi, da, kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. In prav to zahteva tožnik – povrnitev na toženko odpadlih stroškov za preživljanje mld. sina za navedeno obdobje, ko je mld. sin pravdnih strank nesporno živel pri tožniku in ko toženka, tudi nesporno, za njegovo preživljanje ni prispevala ničesar. Preživninsko breme pa mora biti porazdeljeno med oba roditelja. Tožnik s tožbo v tem delu (plačilo 5.303,50 EUR) ne zahteva ukinitve plačila preživnine, ki mu je bila naložena s sodbo III P 376/97 in ki jo je bil, tudi po stališču pritožbenega sodišča, dolžan plačevati do 8. 12. 2008 (do sklenitve sodne poravnave). Vendar pa je poleg naložene mu preživnine (za sporno obdobje jo je toženka od tožnika izterjala v izvršilnem postopku I 06/10784), nosil tudi breme preživljanja v obsegu, ki bi ga bila dolžna nositi toženka. Zakon pa mu daje pravico, da te stroške, v višini izdatkov potrebnih za preživljanje, od toženke izterja (133. člen ZZZDR).

Sodna praksa, na katero se je pri svoji odločitvi sklicevalo sodišče prve stopnje, za konkretni primer ni uporabna. Ni mogoče govoriti, da je verzijski zahtevek tožnika izključen, ker je bila preživninska obveznost do mld. otroka pravdnih strank med roditeljema že porazdeljena. Res je bila, pa vendar je bilo v obdobju od 24. 6. 2007 do 28. 5. 2008, celotno breme preživljanja na tožniku. In tako, kot je imela tožnica pravico do izterjave preživnine, ki jo je bil dolžan plačevati tožnik vse do sklenitve sodne poravnave, ima tudi tožnik pravico do izterjave stroškov, ki jih je imel v spornem obdobju s preživljanjem skupnega mld. sina, v višini kot odpadejo na toženko (133. člen ZZZDR). Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da pri preselitvi sina pravdnih strank od toženke k tožniku, tudi ni šlo za kakšno samovoljno dejanje tožnika.

Pripomniti je še, da ni mogoče šteti, da se je tožnik s tem, ko v postopku P 1620/2007-IV ni uveljavljal zahtevka za predodelitev sina in zahtevka, da je toženka dolžna plačevati preživnine, že s 24. 6. 2007, ampak šele s 29. 5. 2008, odpovedal verzijskemu zahtevku. Pravna narava preživninske in verzijske terjatve je namreč različna, različen pa je lahko tudi dejanski obseg terjatve.

V tem obsegu je tako odločitev sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo 5.303,50 EUR, materialnopravno napačna. Zaradi tega je bilo dejansko stanje (predvsem glede višine izdatkov) nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je odločilo, da ne more samo dopolniti postopka (s tem bi tudi kršilo pravico pravdnih strank do pritožbe, saj bi samo prvič ugotavljalo višino potrebnih stroškov). Odločitev tako temelji na določbi 355. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obdobje od 29. 5. 2008 do novembra 2008 je sicer pravilna in zakonita, vendar sodišče prve stopnje v tem obsegu (v drugem odstavku 1. točke izreka) sodbe ni moglo delno potrditi, saj v dosedanjih trditvah ni imelo zadostne podlage za razmejitev stroškov po obeh obdobjih. V tem obsegu je zato pritožbi v celoti ugodilo in drugi odstavek 1. točke izreka sodbe v celoti razveljavilo, v posledici pa tudi odločitev o stroških (tretji odstavek 1. točke izreka, 2. točka izreka).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).