Jedro

S tem ko je pritožbeno sodišče v zvezi z določbo 4. odstavka 302. člena KZ opredelilo, da tudi naloge policije pri nadzoru in urejanju prometa na javnih in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, spadajo v pojem varovanja javne varnosti, ni kršilo kazenskega zakona v zvezi z blanketnim predpisom o določenosti kazenskopravne norme. Pojem javne varnosti je namreč kazenskopravni pojem v ustreznih določbah KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni F.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega F.K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradnim osebam po 1., 2. in 4. odstavku 302. člena v zvezi z 22. členom KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu so bili naloženi v plačilo stroški postopka s povprečnino, odmerjeno na 35.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, in sicer 40.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je 07.07.2000 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Celju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da obtožbo zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrne. Vložnik predlaga še, da sodišče skladno s 423. členom odloži izvršitev izpodbijane odločbe - sodbe do odločitve o zahtevi, in sicer v zvezi z izdajo kazenskega lista ter izterjavo stroškov.

Generalna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da ta ni utemeljena, ker je dejanje, ki je predmet obravnave, kvalificirano pravilno. Prvostopno sodišče je sicer svoj zaključek, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe, oprlo na neveljavni Zakon o notranjih zadevah. Čeprav Zakon o policiji (Uradni list RS št. 49/98) pojma javne varnosti izrecno ne definira, pa je vendarle policija organizacija za zagotavljanje javne varnosti in so zato njene naloge, navedene v 3. členu Zakona o policiji, naloge javne varnosti v smislu 4. odstavka 302. člena KZ. Zlasti to velja za policijske dejavnosti, ki se morajo izvajati na javnih mestih in v splošno-javno korist državljanov, to pa je zagotovo prav javni promet na javnih cestah. Vlagatelj zahteve ponuja drugačno razlago zakona, zato bo odločitev v tej zadevi pomembna za sodno prakso.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona v obeh napadenih sodbah, ker je napačno uporabljen blanketni predpis, in sicer 11. člen Zakona o notranjih zadevah, ki je med nalogami javne varnosti našteval tudi kontrolo prometa na javnih cestah. V 4. odstavku 302. člena je namreč določeno med drugim, da stori to kaznivo dejanje, kdor stori dejanje iz 1. ali 3. odstavka tega člena proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge javne varnosti. Navedeni Zakon o notranjih zadevah ni več veljaven, ker ga le leta 1998 nadomestil Zakon o policiji. Ta zakon, ko definira naloge policije, ne vsebuje opredelitve nalog javne varnosti ne v 3. členu, ne v kakšnem drugem členu. V eni od alinej je opredeljena naloga policije, in sicer kontrola prometa, ki pa je očitno zakonodajalec ne uvršča med naloge javne varnosti ali kakšne druge posebne naloge. Pri tem je pritožbeno sodišče, ki je potrdilo prvostopno sodbo, svoje stališče glede pojma javne varnosti obrazložilo s tem, da so naloge policije, ki so naštete v 3. členu Zakona o policiji, vsebinsko enake kot naloge javne varnosti po Zakonu o notranjih zadevah in da gre zgolj za dejstvo, da Zakon o policiji ne uporablja pojma javne varnosti, vsebina pa je ostala enaka glede na Zakon o notranjih zadevah. S tako razlago se vložnik ne strinja, ker pomeni po njegovem mnenju kršitev načela določenosti v zakonu. Če naloge javne varnosti niso opredeljene v Zakonu o policiji ali kakšnem drugem sedaj veljavnem zakonu, jih pač ni in predstavlja takšna interpretacija nedovoljeno analogijo. Kazenskopravno varstvo policije je zagotovljeno po temeljni obliki tega kaznivega dejanja in kvalificirani obliki po 3. odstavku tega člena. Glede na neusklajenost med 4. odstavkom 302. člena KZ, ki je obdržal formulacijo nalog javne varnosti, ter Zakonom o policiji, ki takšne opredelitve ne pozna, po mnenju vložnika ne gre zgolj za gramatikalno neusklajenost, temveč konceptualno, ko je Zakon o policiji očitno bolj restriktiven glede posebnih dejavnosti, zanesljivo pa kontrole javnega prometa ne uvršča med posebne dejavnosti tudi zavestno, kar naj bi ustrezalo sodobnejšim pogledom na vlogo in pristojnost policije po spremembi političnega sistema. Pri kontroli prometa gre namreč za vsakdanjo in rutinsko dejavnost policije, ki ni primerljiva, na primer s preganjanjem organiziranega kriminala. Med posebne naloge je kontrolo prometa uvrščal Zakon o notranjih zadevah kot blanketni predpis, tega pa Zakon o policiji ni napravil, zato je Zakon o policiji milejši za obsojenca, zato je sodišče z uporabo blanketnega Zakona o notranjih zadevah kršilo kazenski zakon, ko je na tej podlagi uporabilo strožjo kvalifikacijo za obravnavano dejanje, ki bi opredeljeno po 1. in 2. odstavku 302. člena KZ glede na čas storitve kaznivega dejanja 09.01.1994 s potekom 6-letnega absolutnega zastaralnega roka zastaralo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Kazenski zakonik v 4. odstavku 302. člena KZ kot kvalificirano obliko kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi med drugim navaja tudi napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge javne varnosti. Navedena določba je identična z določbo 3. odstavka 223. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS-77). Zakon o policiji niti v 3. členu niti v kakšni drugi določbi ne vsebuje opredelitve pojma javne varnosti, kot je to prej vseboval Zakon o notranjih zadevah, vendar je pojem javne varnosti kazenskopravni pojem v ustreznih določbah KZ. Ko je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbeni ugovor vložnika v tej smeri, ni kršilo kazenskega zakona v zvezi z blanketnim predpisom o določenosti kazenskopravne norme, ko je opredelilo, da tudi naloge policije pri nadzoru in urejanju prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet, spadata v pojem varovanja javne varnosti. Zato je kvalificirana oblika kaznivega dejanja, storjenega na škodo uradnih oseb, ko te opravljajo naloge nadzora in urejanja tudi javnega cestnega prometa kot nalogo javne varnosti, pravilna. S to razlago pritožbeno sodišče ni razlagalo kazenski zakon mimo njegove vsebine. Zaradi povedanega je ugotovljeno dejansko stanje v obeh napadenih sodbah pravilno pravno opredeljeno, zato vložnikov predlog o tem, da izda Vrhovno sodišče zavrnilno sodbo, ker da je ugotovljeno kaznivo dejanje ob pravilni pravni kvalifikaciji absolutno zastaralo (kazenski pregon), brez podlage.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 4. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.