Jedro

Upravni organ nima podlage za spremembo svoje odločbe med upravnim sporom, če s spremembo poseže v pravice drugih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1291/96 z dne 7.10.1998 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1.odstavka 59. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 18.7.1996, s katero je tožena stranka med upravnim sporom spremenila 3. točko izreka svoje odločbe z dne 12.7.1995 tako, da se ta glasi: "Predelovalna klet Š.", kot del zavezanca V.B. - B., ki je predmet lastninjenja, se sestoji iz: "prevzemnice grozdja s tehtnico, prevzemnice korita za grozdje, robkalnikov in grozdnih mlinov, fotoelektrinčnega refraktometra, prostora za vinifikacijo z rototanki, stiskalnice, separatortja, črpalke, pripadajočega dela zgradbe in zemljišča. Zahtevek zavezancev za izločitev dela premoženja se zavrne". V obrazložitvi sodbe navaja, da je z izpodbijano odločbo tožena stranka svojo odločitev uskladila s pozneje sprejeto obvezno razlago. Obvezna razlaga je v 4. točki B razdelka "Vinske kleti", seznama podjetij iz 57. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92 in 7/93) določila, iz katerega premoženja se sestoji "predelovalna klet Š.". Po presoji prvostopnega sodišča je tožena stranka ugotovitev o obsegu premoženja, glede katerega v postopku lastninjenja sodelujejo zadružni upravičenci, pravilno oprla na to obvezno razlago.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da upravno sodišče ne bi smelo odločati na seji, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji, ampak šele po opravljeni glavni obravnavi, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Ne strinja se z stališčem upravnega sodišča, da ima obvezna razlaga zakona enako veljavo kot zakon in da učinkuje za nazaj (ex tunc). Po sprejetju zakona zakonodajalec ni pristojen za razlago zakona in tudi ne za sprejem obvezne razlage, saj s tem posega na področje tretje veje oblasti, to je sodstva. Zato takšna obvezna razlaga ne more biti obvezujoča, še manj pa ima lahko učinek za nazaj.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala med upravnim sporom, ki je že tekel pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1401/95, in ki še ni končan. Izdala jo je na podlagi 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po tej določbi je lahko organ dotlej, dokler ni končan spor, odpravil ali spremenil svojo odločbo iz tistih razlogov, iz katerih bi jo lahko odpravilo sodišče, če ugodi vsem tožbenim zahtevkom, ne da bi s tem kršil pravice stranke v upravnem postopku ali pravice koga drugega. V tem primeru pa pogoji za uporabo te zakonske določbe niso bili izpolnjeni. S tem ko je tožena stranka svojo prvotno odločbo z dne 12.7.1995 spremenila v 3. točki izreka tako, da je z uporabo obvezne razlage v izpodbijani odločbi drugače opredelila premoženje zavezanca (Vina B.), ki se lastnini, ni ugodila zahtevku zavezanca za izločitev dela premoženja, saj ga je zavrnila. S tem pa je tudi posegla v njegove pravice (premoženjske), ne da bi mu dala možnost, da se o teh odločilnih dejstvih izjavi. V tej zadevi gre za stranke z nasprotujočimi se interesi. Zato tožena stranka na tej zakonski določbi ni imela dejanske podlage za spremembo svoje odločbe, zoper katero je bil sprožen upravni spor. S takim postopanjem je kršila pravila postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev.

Upravno sodišče pa zaradi navedenega za svojo odločitev ni imelo podlage v 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in je s tem tudi samo bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovno odločanje.