Jedro

V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, zoper katere so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva, in sicer zaradi izterjave 9.453,80 EUR glavnice s pripadki (zamudne obresti in stroški), skupaj na dan izdaje izpodbijanega sklepa 14.628,57 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa so med drugim navedeni tudi izvršilni naslovi, na katerih temeljijo tožnikove obveznosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal dolgovanih obveznosti, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa navaja tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, prednostno naravo davčnih obveznosti pri poravnavanju, vrstnem redu plačevanja v primeru nezadostnosti pobranega zneska, idr.

2. Drugostopenjski davčni organ je izpodbijani sklep delno spremenil, in sicer tako, da se izvršilni naslov, naveden v tabeli pod zaporedno številko 2 in 3, pravilno glasi: „Odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost št. DT 4251-86/2007-12-07091-07 z dne 12. 2. 2008“. V preostalem je pritožbo zavrnil. Pojasnjuje, da se tožnika terja za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost iz drugega pravnega razmerja. Izpodbijani sklep ima vse sestavine, ki jih določa ZDavP-2 v 151. členu. Ni sporno, da se je nad tožnikom 23. 7. 2014 začel osebni stečaj, ki je bil pravnomočno končan 4. 4. 2018, postopek odpusta obveznosti pa je bil ustavljen in predlog za odpust zavrnjen. Po 382. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) neplačane terjatve upnikov ne prenehajo avtomatično s koncem stečaja, upniki jih lahko v primeru osebnega stečaja uveljavljajo proti dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka. V času izdaje izpodbijanega sklepa so knjigovodske evidence davčnega organa nedvomno izkazovale dolg, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je začel s postopkom davčne izvršbe, saj so bile za to izpolnjene vse procesne predpostavke: izvršljiv izvršilni naslov ter neporavnane obveznosti. Slabo materialno stanje še ni razlog za to, da se zoper tožnika ne bi vodil postopek davčne izvršbe. Je pa socialni položaj tožnika v davčno izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikova denarna sredstva, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izvrševalec izpodbijanega sklepa.

3. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da ga davčni organ z odločbo DT 4251-12-07091-07 z dne 12. 2. 2008 obremenjuje s plačili prispevkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za kar ni podlage. Tožnik kot samozaposlen v obdobju od 19. 3. 2002 do 30. 11. 2007 ni imel dohodkov. To pomeni, da za odločbo z dne 12. 2. 2008 ni podlage ali je ta nedopustna, kar ima za posledico absolutno ničnost, navedeno pa tudi nasprotuje načelu enakosti iz 14. člena Ustave RS. Skladno z 92. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti. V zvezi z navedenim je na delovnem in socialnem sodišču vložena tožba. Tožnik sodišču predlaga, da se odločba št. DT 4251-86/2007-12-07091-07 z dne 12. 2. 2008 izreče za nično, izpodbijani sklep se v točki 4, zaporedna številka 2. in 3. v celoti izreče za ničnega oziroma podredno se odpravi ali razveljavi, toženki pa naj se naloži plačilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe. Zoper tožnika se vodi postopek davčne izvršbe, v skladu z določbami ZDavP-2 pa se ne more izpodbijati izvršilnega naslova. V kolikor je tožnik menil, da davčni organ ni pravilno obračunal prispevkov oziroma jih ni obračunal od pravilne osnove, bi moral uveljavljati pravna sredstva zoper odločbo o odmeri prispevkov. Navedbe glede kršitev pravic so pavšalne, zato nanje ni mogoče odgovoriti. Ne strinja se, da bi šlo v predmetni zadevi za kršitev pravice do enakosti. Ta je prekršena, če bi davčni organ v sklepu odločil napak in drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke iz odgovora na tožbo. Tožnik je predlagal razrešitev predhodnega vprašanja, čemur toženka ni sledila. S tem je bil kršen 14. in 22. člen Ustave RS. Tožnik neobstoječe pravno razmerje uveljavlja zoper ZPIZ, pri tem pa velja, da vse kar izhaja iz takega razmerja nima pravnega učinka in je nično.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. V obravnavanem primeru je seznam izvršilnih naslovov, na katere prvostopenjski organ pri svoji odločitvi opira izpodbijano odločitev, naveden v izreku izpodbijanega sklepa, vključno z datumi izvršljivosti. Tožnik svoje obveznosti po navedenih izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanega sklepa ni izpolnil, kar med strankama ni sporno, saj tožnik temu dejstvu v tožbi ne oporeka.

8. Tožnik s tožbo nasprotuje izvršilnim naslovom, pri čemer se sklicuje na odločbo o odmeri prispevkov za socialno varnost št. DT 4251-86/2007-12-07091-07 z dne 12. 2. 2008. Trdi, da v obdobju od 19. 3. 2002 do 30. 11. 2007 kot samozaposlen ni imel dohodkov, zato ni podlage, da se ga terja za plačilo prispevkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

9. V zvezi z navedenimi tožbenimi ugovori sodišče tožniku pojasnjuje, da se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni (več) mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, zoper katere so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Izvršilni naslov je bil izdan v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano. Tožnik bi tovrstne ugovore lahko podal v postopku izdaje izvršilnih naslovov, zato je s tovrstnimi ugovori v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi prepozen.

10. Sodišče pritrjuje toženki, da gre v predmetni zadevi za izterjavo javnopravne obveznosti. V tem primeru pride v poštev uporaba ZDavP-2, zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na določbe OZ. Sodišče pa se prav tako ne opredeljuje do posplošenih tožbenih navedb o tem, da odločitev toženke ni pravilna, saj je bila kršena Ustava RS, ker so te navedbe povsem nekonkretizirane.

11. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj pravnorelevantno dejansko stanje (da so izvršilni naslovi izvršljivi in da po njih dolgovani zneski niso bili plačani) med strankama ni sporno.

13. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).