Jedro

V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.

Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v krškem je z izpodbijanim sklepom na podlagi 68. člena KZ-1 obdolženemu A. A. izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Družbo B., d. o. o., je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso po tarifni številki 7212 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 180,00 EUR in potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži, da "oblika izreka" izpodbijanega sklepa ne ustreza zakonskim pogojem, saj uporaba besede _"da"_ namesto _"ker" je dne 20. 3. 2019 [...] vzel svojo pridržno pravico_ ne pomeni, da izrek ne vsebuje vseh potrebnih podatkov, kot jih določa drugi odstavek 447. člena ZKP. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da je odločitev (izrek) sodišča prve stopnje zato nerazumljiva, saj se pomanjkljivost, ki jo izpostavlja pritožnik, ne nanaša na pravno odločilno dejstvo, torej na dejanski temelj sklepa. Nerazumljiv je namreč izrek le tedaj, če se ne more zanesljivo sklepati, na kaj in na koga se ta nanaša ter o čem je sodišče v bistvu odločilo,1 za kaj takšnega pa v obravnavani zadevi ne gre.

6. Prvostopenjsko sodišče je v točki 7 izpodbijanega sklepa zavzelo pravilno stališče, da zasebni tožilec v postopku ni podal izjave o umiku zasebne tožbe, kateremu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Dodatno izpostavlja, da je določba drugega odstavka 57. člena ZKP jasna, in sicer zahteva, da se izjava o umiku zasebne tožbe poda sodišču, zato ni dvoma, da izjave v elektronskem sporočilu poslanem obdolženemu, ki je niti ni podal zakoniti zastopnik zasebnega tožilca, ni mogoče šteti kot pravno veljaven umik zasebne tožbe. Le-ta mora namreč predstavljati jasno, izrecno in nedvoumno izraženo voljo o umiku zasebne tožbe, zakoniti zastopnik zasebnega tožilca pa pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi ni podal take izjave. Neutemeljen je zato očitek pritožnika, da sodišče ne bi smelo voditi kazenskega postopka zoper obdolženega oziroma bi moralo izreči zavrnilno sodbo. Je pa sodišče prve stopnje ravnanje zasebnega tožilca, ki ni ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja, upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije.

7. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, le te posamično in v povezavi enega z drugim logično ocenilo, na tej osnovi napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter na tej podlagi s stopnjo gotovosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja in obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. 8. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da v opisu očitanega kaznivega dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. V opisu kaznivega dejanja samovoljnosti morajo biti določno navedeni vsi trije elementi: 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada in 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice.2 Konkretni opis dejanja vsebuje vse tri navedene elemente, zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje neutemeljeno.

9. V zasebni tožbi je ustrezno konkretizirano obdolženčevo prepričanje, da mu pravica, ki si jo je vzel (pridržna pravica), pripada. Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejansko niti ni treba bolj določno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje.3 Zavest obdolženega se presoja na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku in je torej stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja. Samovoljnost pa je konkretizirana z delom opisa, da "redne poti za izterjavo dolga ni ubral".

10. S strani pritožnika izpostavljen zapis _"čeprav je [obdolženi] vedel, da z omenjeno družbo ni bil v upniško-dolžniškem razmerju"_ ne pomeni, da je obdolženi vedel, da mu pravica ne pripada in kot pravilno izpostavlja pooblaščenec zasebnega tožilca v odgovoru na pritožbo, zapis ne negira obstoja očitanega kaznivega dejanja, izkazuje pa psihični odnos storilca do jemanja pravice, naklep. Četudi je obdolženi vedel, da z zasebnim tožilcem kot lastnikom vozila ni v upniško-dolžniškem razmerju, iz opisa dejanja še vedno izhaja, da je bil prepričan, da ima pravico uveljavljati pridržno pravico nad vozilom, kar je zasebni tožilec (dodatno) konkretiziral s tem, da je povzel del vsebine elektronskega sporočila, ki ga je obdolženec dne 20. 3. 2019 poslal zasebnemu tožilcu. Prepričanje obdolženega, da ima pridržno pravico, namreč ni nujno pogojeno s poznavanjem pogojev za priznanje pridržne pravice, kot jih določa 261. člen Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ),4 zato je bil obdolženi lahko prepričan, da ima to pravico, četudi zakonski pogoji za njeno priznanje niso bili izpolnjeni. Pritožnik se na tem mestu sklicuje še na sklep VSL VII Kp 49210/2016 z dne 9. 1. 2018 (sicer z napačno opravilno številko), v katerem je sodišče druge stopnje izpostavilo: _"da je kaznivo dejanje samovoljnosti podano le v primeru, če storilec ve, da mu pravica gre ali misli, da mu ta pravica gre, če pa ve, da mu pravica ne pripada, potem ne gre za to kaznivo dejanje."_, vendar v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi obdolženi vedel, da mu pridržna pravica ne gre.

11. Glede na opis kaznivega dejanja je moč zaključiti, da se obdolžencu očita, da je zmotno menil, da mu pridržna pravica pripada, pri čemer se je zavedal, da ni upravičen pravice vzeti na način, da sam zadrži vozilo, saj z zasebnim tožilcem ni bil v upniško-dolžniškem razmerju, poleg tega njegova terjatev za plačilo popravila tudi še ni zapadla (predračun izdan šele dne 26. 3. 2019). Na tem mestu velja izpostaviti še dejstvo, ki je izpostavljeno v opisu, to je, da obdolženi proti C. C. ni sprožil redne poti za izterjavo dolga. Če bi to storil, bi pod določenimi pogoji (neuspešen izvršilni postopek) proti zasebnemu tožilcu celo lahko uveljavljal obogatitveni zahtevek.5 V obdolženčevem ravnanju je tako podana protipravnost, ker predpisi določajo drugačno pot za urejanje pravice v takem primeru.

12. Ne drži, da čas izdaje predračuna nima nikakršne zveze z vprašanjem samovoljnosti, kot v pritožbi izpostavlja obramba. Pridržanje stvari je namreč v skladu z 261. členom OZ dopustno samo za zavarovanje zapadle terjatve, pri čemer iz opisa izhaja, da si je obdolženi vozilo pridržal še preden je izdal predračun, kar torej pomeni, da njegova terjatev dne 20. 3. 2019 še ni zapadla, posledično pa tudi ni bil izpolnjen eden izmed kriterijev za uveljavljanje pridržne pravice. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da iz opisa ni jasno, od koga bi obdolženi moral izterjati dolg, saj je glede na kontekst celotnega opisa jasno, da bi obdolženi praviloma moral izterjati dolg od C. C., nenazadnje to niti ni bistveno za konkretni očitek. Pritožbeno sodišče, tako kot že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ponovno pojasnjuje kakšno bi bilo pravilno postopanje obdolženca in sicer bi moral takoj po pozivu lastnika vozila temu vozilo vrniti, izdati račun C. C. in ga po zapadlosti in po neplačilu od slednjega tudi izterjati, pa tega nikoli ni storil, čeprav je C. C. po podatkih spisa umrl šele ... 5. 2021, kar je sedem mesec preden je obdolženi vozilo po več kot dveh letih vrnil lastniku.

13. Obdolženemu se očita storitev kaznivega dejanja na dan 20. 3. 2019, zato drži, da obdolženčeva ravnanja po tem datumu ne morejo konkretizirati zakonskih znakov kaznivega dejanja, pa vendar dodatne nebistvene navedbe same po sebi ne pomenijo kršitve določb kazenskega postopka in na sklepčnost opisa ne vplivajo.

14. Zagovornik nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker da izvedeni dokazni postopek ni potrdil očitka, da si je obdolženi dne 20. 3. 2019 vzel pridržno pravico, za katero je mislil, da mu gre, pri čemer naj bi bilo stanje stvari popolnoma neraziskano. Sodišče prve stopnje se je pri presoji obdolženčeve zavesti, da mu pridržna pravica pripada, prvenstveno oprlo na vsebino elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2019 (list. št. 9), v katerem obdolženi odgovarja predstavnici zasebnega tožilca, da je avto mogoče prevzeti takoj po plačilu računa in da cena popravila znaša 4.068,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tako v točki 12 izpodbijanega sklepa ocenilo, da je obdolženčevo pogojevanje vrnitve vozila zasebnemu tožilcu s plačilom računa za popravilo vozila nedvomno razumeti kot uveljavitev pridržne pravice nad vozilom v smislu 261. člena OZ, s čimer se strinja tudi sodišče druge stopnje in v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Obdolženec je nenazadnje vozilo vrnil šele dne 22. 12. 2021 (torej več kot dve leti po prvem pozivu za vračilo vozila), pri čemer je ves ta čas pogojeval vrnitev vozila s plačilom računa, kar izkazuje njegovo prepričanje, da mu pridržna pravica pripada. S pritožnikom se zato ni moč strinjati, da je obdolženi vedel, da mu pridržna pravica ne pripada. Sodišče druge stopnje zato ne dvomi v čas storitve očitanega dejanja.

15. Težišče nadaljnjih pritožbenih navedb je v tem, da obdolženi dne 20. 3. 2019 ni bil seznanjen z lastništvom zasebnega tožilca nad vozilom. Obdolženi je sicer res imel vozilo v posesti že od dne 27. 11. 2018, ko je bilo vozilo po naročilu C. C. pripeljano v popravilo k obdolžencu. Drži, da je zasebni tožilec preko pogodbene sodelavke Č. Č. obdolženca kontaktiral šele 20. 3. 2019, vendar zasebni tožilec kot lizingodajalec do takrat sploh ni bil seznanjen z okvaro vozila in tudi ne z naročilom lizingojemalca C. C. za popravilo vozila in tudi ne, kje se vozilo nahaja, zato je povsem razumljivo, da zasebni tožilec obdolženca ni kontaktiral že prej. Nedvomno pa je obdolženec bil seznanjen, da je lastnik vozila zasebni tožilec (ne C. C.) dne 20. 3. 2019, in sicer tako po telefonu kot po elektronski pošti (list. št. 9). Glede na odziv obdolženega na navedeno elektronsko sporočilo je neutemeljena pritožbena navedba, da obdolženi Č. Č. ni verjel, da ravna po pooblastilu zasebnega tožilca. Če bi temu bilo tako, bi namreč obdolženec zahteval pooblastilo zasebnega tožilca oziroma bi ga osebno kontaktiral, pa tega ni storil. Ja pa Č. Č. na zastavljena vprašanja v zvezi z vozilom (...v skladu z današnjim razgovorom vas še pisno pozivam, da mi posredujete naslednje informacije...kje se nahaja vozilo... zakaj je vozilo pri vas...kdo je odobril … prevoz z avtovleko... kdo vam je odobril servis našega vozila....del na vozilu nismo naročili...kdaj lahko prevzamemo naš avto") odgovoril ("...vozilo je skladiščeno v našem dvorišču...popravilo vozila je naročil C. C.....on je organiziral prevoz do nas...cena popravila znaša 4068,00 EUR...avto je možno prevzeti takoj po plačilu računa"). Izpostavljanje dejstva, da je Č. Č. obdolženemu poslala sporočilo z elektronskega naslova Č.Č@siol.net (ki na prvi pogled ni povezan z zasebnim tožilcem), upoštevaje da sta bila z obdolžencem pred tem že v telefonskem kontaktu, ne more vzbuditi dvoma v presojo, da je obdolženec vedel, da Č. Č. deluje v imenu zasebnega tožilca. Ravno tako ni utemeljen očitek, da zasebni tožilec tudi v postopku ni izkazal pooblastilnega ali pogodbenega razmerja.

16. Glede na odgovor obdolženega na elektronsko sporočilo Č. Č. (list. št. 9), v katerem je pogojeval vrnitev vozila s plačilom popravila, je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da obdolženi ni verjel, da ima zasebni tožilec kakršnokoli upravičenje do vozila. Skrben posameznik bi namreč v primeru dvoma lastništva zahteval kakršnokoli dokazilo lastništva nad vozilom, obdolženi pa tega ni storil, temveč je v bistvu zasebnega tožilca seznanil s potekom popravila in ga celo pozval na plačilo le-tega. Obdolženi je tako zasebnega tožilca obravnaval, kot da ima določena upravičenja do vozila, čeprav po stališču obrambe brez ustrezne listinske dokumentacije tega ne bi smel. Iz vsebine sporočila je namreč mogoče razbrati, da bi obdolženec vozilo izročil zasebnemu tožilcu, če bi ta plačal račun, s tem, da je bil predračun za popravilo vozila izdan C. C. šele čez šest dni, 26.3.2019. Ravno tako obdolženi ni niti z besedo zatrjeval, da bi bil lastnik vozila C. C., zato po prepričanju sodišča druge stopnje obdolženi ni dvomil, da je pravi lastnik vozila prav zasebni tožilec, saj je Č. Č. v navedenem elektronskem sporočilu med drugim izrecno zatrjevala, da je lastnik vozila zasebni tožilec, zato se tudi ni strinjati s pritožnikom, da je bilo njeno pisanje popolnoma pavšalno in neizkazano. Pritožbena navedba, da ne Č. Č. ne zasebni tožilec nista osebi, ki bi ju bilo mogoče že na prvi pogled povezati z lastništvom vozila, ni obrazložena in zato nanjo pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

17. Glede na to, da obdolženec od zasebnega tožilca ni zahteval predložitve listin, je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, zakaj mu le-te niso bile posredovane, pri čemer so bile nedvomno predložene tekom tega postopka. Pritožnik s pavšalnim navajanjem, da so bile določene listine pripravljene šele za potrebe tega postopka, ne vzbudi dvoma v prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje.

18. V zvezi s presojo obdolženčevega ravnanja (v pritožbi zatrjevano previdnostjo) v času očitanega dejanja je neutemeljeno obširno sklicevanje pritožnika na ravnanje zasebnega tožilca, ki je sledilo vložitvi obravnavane zasebne tožbe, saj ni mogoče utemeljevati preteklega ravnanja na podlagi izkušenj, ki jih takrat še ni imel, ne glede na to, kakšno je bilo nadaljnje ravnanje zasebnega tožilca.

19. Napačno je prepričanje obrambe, da obdolženčevega pripisa v sporočilu dne 20. 3. 2019: _"Avto je mogoče prevzeti takoj po plačilu računa."_ ni mogoče šteti za uveljavitev pridržne pravice, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Dalje ne drži, da Č. Č. dne 20. 3. 2019 v elektronskem sporočilu ni zahtevala izročitve vozila zasebnemu tožilcu, Č. Č. je namreč izrecno zapisala: _"Prosila bi tudi, da mi posredujete informacijo, kdaj lahko prevzamemo naš avto."_ Navedenega nikakor ni mogoče razumeti drugače, kot v smislu zahteve za vračilo vozila, pri čemer velja izpostaviti, da obdolženi do tega dne zasebnemu tožilcu še ni izrazil svoje namere po pridržanju vozila, zato je povsem razumljivo, da Č. Č. ni uporabila izrecne besedne formulacije, da "zahteva vračilo oziroma izročitev vozila." Tudi elektronsko sporočilo Č. Č. z dne 21. 3. 2019 (list. št. 9), v katerem je zaprosila za posredovanje specifikacije stroškov, ne negira zahteve zasebnega tožilca za izročitev vozila (podane dan prej), saj je povsem logično, da je zasebni tožilec želel pridobiti vso dokumentacijo v zvezi s popravilom vozila, ki je bilo v njegovi lasti in se tako seznaniti z opravljenim delom na vozilu.

20. Zagovornik povzema točko 9 izpodbijanega sklepa in se neutemeljeno in pavšalno ne strinja, da obdolženi dne 20. 3. 2019 v razmerju do zasebnega tožilca ni mogel ustvariti ne objektivnega ne subjektivnega odnosa, da bi ga bilo mogoče uvrstiti v okvir samega očitka. Dejstvo, da obdolženi z zasebnim tožilcem ni bil v upniško-dolžniškem razmerju, še ne pomeni, da si obdolženi ni mogel vzeti pridržne pravice v razmerju do zasebnega tožilca, saj je bilo v dokaznem postopku izkazano, da je bil obdolženi subjektivno prepričan, da mu pravica pripada in je bil torej v zmoti glede pravnega naslova, slednja pa ne izključuje odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Kot že izpostavljeno zgoraj bi obdolženi pod določenimi pogoji celo lahko nastopal kot upnik v razmerju do zasebnega tožilca, vendar za dosego tega ni izbral pravne poti v sodnem postopku, zato je njegovo ravnanje mogoče opredeliti kot samovoljno.

21. Postopanje D., d. o. o., ki jo je za izterjavo dolga ali prevzem predmeta lizinga pooblastil zasebni tožilec, ne potrjuje pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za nesprejemljiv očitek. Čeprav iz tipiziranega poročila D., d. o. o., o delu z dne 27. 6. 2019 (priloga A19) izhaja, da so bili s stranko (z lizingojemalcem C. C.) večkrat v kontaktu in da so se dogovorili za poplačilo odprtega dolga, slednjega ni mogoče obravnavati ločeno, kot to stori zagovornik, temveč v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Relevantno je predvsem elektronsko sporočilo z dne 19. 3. 2019 (priloga A13), v katerem je bilo zasebnemu tožilcu predlagano, da se vozilo prevzame pri obdolžencu, pojasnjeno pa je bilo tudi slabo premoženjsko stanje lizingojemalca, vsebuje pa tudi navedbo, da je "lastnik delavnice med telefonskim razgovorom povedal, da je vozilo res tam,...da vozila ne bo predal, dokler se ne plača popravilo". To sporočilo tako ovrže pritožbeno navedbo, da je zasebni tožilec v času očitka še vedno dopuščal, da vozilo ostane v posesti C. C. in da se mu omogoči plačilo dolga. Detektiv E. E. je sicer zaslišan izpovedal, da so se s stranko pogovarjali za poplačilo dolga, vendar to ne pomeni, da so se nato tudi dogovorili, še posebej ob upoštevanju predloga v elektronskem sporočilu (priloga A19) poslanem še istega dne po obisku lizingojemalca. Napačno je sklepanje pritožnika, da datum poročila (priloga A19) in ostale listine v spisu potrjujejo, da je vse skupaj trajalo do junija 2019, saj je slednje v nasprotju z opominom pred predlogom za pregon (list. št. 10), ki ga je zasebni tožilec 18.4.2019 poslal obdolženemu, pa tudi z izpovedbo F. F., da je bil 27. 6. 2019 izdan račun, pri čemer so zadevo zaključili že prej. Navedeno torej ne potrjuje pritožbene navedbe, da so zgrešeni zaključki sodišča prve stopnje v točki 12 izpodbijanega sklepa, da je obdolženi pogojeval vrnitev vozila družbi B., d.o.o. s plačilom računa za popravilo vozila.

22. Razlogi izpodbijanega sklepa (točka 12) v zvezi z vprašanjem zapadlosti obdolženčeve terjatve niso brezpredmetni, saj je obstoj zapadle terjatve eden izmed kriterijev za uveljavitev pridržne pravice, na očitek zagovornika, da obdolženi ni vedel, da je zasebni tožilec lastnik vozila, pa je bilo odgovorjeno v predhodnih delih tega sklepa. Takšnega zaključka ne spremeni niti pritožbena navedba, da je bil obdolženi še dne 1. 4. 2019 očitno prepričan, da je C. C. lastnik vozila, saj se tako dopis (ki se v spisu ne nahaja) kot predračun z dne 26. 3. 2019 (list. št. 16) glasita na C. C. kot lastnika vozila. Takšno stališče je napačno, saj je obdolženi sklenil podjemno pogodbo za popravilo vozila z C. C., ki se je kot naročnik popravila le-tega tudi zavezal plačati, na veljavnost takšnega dogovora pa ne more vplivati niti dejstvo, da je bil lastnik vozila dejansko zasebni tožilec. Obdolženec je tako pravilno izstavil predračun na ime C. C. 23. Za presojo konkretnega očitka ni bistveno, ali je obdolženec že pred vzpostavijo kontakta s strani zasebnega tožilca vedel, kdo je dejanski lastnik avtomobila, saj se očitek nanaša na dan 20. 3. 2019, ko je obdolženi nedvomno izvedel, da je lastnik zasebni tožilec. Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je prometno dovoljenje nahajalo v vozilu. Priča G. G., ki je opravil avto vleko, je sicer res izpovedal, da misli, da prometnega dovoljenja ni bilo, saj na delovnem nalogu ni navedena številka šasije in da v takem primeru zapišejo registrsko številko, vendar je na izrecno vprašanje, ali so preverili, ali ima vozilo prometno dovoljenje izpovedal, da se ne spomni. Glede na to, da G. G. ni bil prepričan, ali je sploh preveril, če se prometno dovoljenje nahaja v vozilu in dejstvo, da delovni nalog ne vsebuje kategorije "številka šasije" temveč kategorijo "registrska številka" (priloga B5), izpovedba priče ne more ovreči prepričljive ocene sodišča prve stopnje, da se je prometno dovoljenje nahajalo v vozilu. Sodišče prve stopnje tudi ni verjelo priči H. H., ki je zaposlen pri obdolžencu, vendar glede na to, da je iz njegove izpovedbe mogoče razbrati, da je naklonjen obdolženemu, pritožbeno sodišče ne dvomi v presojo sodišča prve stopnje, ki priči ni verjelo. Je pa utemeljeno verjelo izpovedbi priče I. I., da ko so C. C. spraševali kje je vozilo, je povedal, "da je vozilo v kraju X., da je bila na vozilu okvara in da je prometno dovoljenje v vozilu v kraju X.".

24. Pritrditi gre oceni prvostopenjskega sodišča, da bi bilo neživljenjsko, da bi obdolženec sprejel vozilo v popravilo brez prometnega dovoljenja (ali vsaj kopije tega), še posebej upoštevaje, da je bilo naročilo dogovorjeno po telefonu in z C. C. nikoli niso imeli osebnega stika, pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da je bilo bivališče C. C. v občini Y., ki se nahaja v regiji Z., obdolženčeva delavnica pa se nahaja v občini X. in je med obema krajema več kot 100 kilometrska razdalja, kar je nadvse nenavadno, saj se popravilo avtomobila po navadi ne izvaja tako daleč od bivališča. Zakoniti zastopnik zasebnega tožilca je tudi sicer izpovedal, da jim je C. C. povedal, da je prometno dovoljenje skupaj z vozilom in da misli, da jim je bilo ob vrnitvi vozila s strani obdolženca vrnjeno tudi prometno dovoljenje. Pritožbeno sodišče pri tem ne dvomi, da je bilo prometno dovoljenje s strani zasebnega tožilca izročeno ob predaji vozila, saj mora imeti voznik v skladu s 16. členom Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) pri sebi vedno veljavno prometno dovoljenje, zato je nasprotno pritožbeno zatrjevanje neprepričljivo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodišču prve stopnje ne zdi neživljenjsko, da zasebni tožilec lastništva ni izkazal z nobeno dokumentacijo, vendar je potrebno izpostaviti, da obdolženec takšne dokumentacije ni zahteval, niti ni izrazil kakršnegakoli dvoma v obstoj lastninske pravice zasebnega tožilca, pri čemer niti ni prišlo do dejanske izročitve vozila. Obdolženec kot strokovnjak se tudi ne more razbremeniti očitka s sklicevanjem, da je v realnem poslovanju veliko bolj logično, da vozilo na popravilo pripelje lastnik.

25. V tej zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve pravice do obrambe, ker da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče J. J., ki je opravil prevoz vozila do obdolženega. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo iz razloga, ker izvedba predlaganega dokaza ne bi pripomogla k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Upoštevaje dejstvo, da v konkretnem primeru niti ni bistveno, kako je bilo s prometnim dovoljenjem oziroma katere podatke je obdolženi pridobil s strani C. C. (ne gre za odločilna dejstva), saj je bil obdolženec v času storitve kaznivega dejanja nedvomno seznanjen z lastništvom zasebnega tožilca, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe in s tem ni kršilo določb kazenskega postopka, kot mu očita zagovornik.

26. Pritožnik nasprotuje presoji prvostopenjskega sodišča glede krivde obdolženega, vendar njegov očitek ni konkretiziran, saj zgolj zatrjuje nasprotje med razlogi sklepa in podatki spisa, brez obrazložitve. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je obdolženi imel namen vzeti si pridržno pravico, saj je ta njegov namen jasno razviden iz elektronskega sporočila z dne 20. 3. 2019. Sodišče prve stopnje se sicer v točki 16 izpodbijanega sklepa res sklicuje na dejstvo, da je obdolženi vozilo vrnil šele 22. 12. 2021, torej na ravnanje obdolženca po izvršenem kaznivem dejanju, vendar gre pri tem zgolj za podkrepitev ugotovljenega naklepa zadržanja vozila v času storitve dejanja in ne za odločilno okoliščino, na kateri bi sodišče prve stopnje utemeljevalo psihični odnos obdolženca do jemanja pravice. Enako velja za razloge v zvezi s presojo obstoja drugih subjektivnih zakonskih znakov (točka 17 izpodbijanega sklepa). Glede na vse navedeno se ni moč strinjati s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo samega očitka in s tem kršilo obdolženčevo pravico do poštenega sojenja, ravno tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča neživljenjska in krivična, saj je potrebno spoštovati veljavni pravni red, ki ureja civilnopravna razmerja med posamezniki, četudi obstoji nevarnost, da terjatev ne bo poplačana.

27. Na podlagi zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče sklep preizkusilo še glede uporabe določb o sodnem opominu (386. člen ZKP). Po preizkusu izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je pri izbiri kazenske sankcije opozorilne narave namreč znatno upoštevalo olajševalne okoliščine na strani obdolženega, in sicer nekaznovanost, časovno odmaknjenost kaznivega dejanja, vračilo vozila zasebnemu tožilcu in obljubo predstavnikov zasebnega tožilca, da bo zasebna tožba umaknjena, če bo obdolženi vozilo vrnil (točka 18 izpodbijanega sklepa). Obdolženemu je bila tako izrečena najmilejša kazenska sankcija opozorilne narave, pritožbeno sodišče pa mu v skladu s 385. členom ZKP (pritožba zgolj v obdolženčevo korist) niti ne sme izreči strožje kazenske sankcije.

28. Po obrazloženem sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti prvostopenjskih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, zaradi česar pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu (tretji odstavek 450. člena ZKP).

29. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, v zvezi s tar. št. 7222 ZST-1).

1 Dežman, Z., v Šepec, M. et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2023, str. 904. 2 Odločbi VSL VII Kp 49210/2016 z dne 9. 1. 2018 in VII Kp 38892/2016 z dne 23. 10. 2019. 3 Prim. sklep VII Kp 38892/2016 z dne 23. 10. 2019. 4 Upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, jo ima pravico pridržati, dokler mu ni plačana terjatev. 5 Prim. sodbo VSL I Cpg 710/2016 z dne 19. 4. 2017: _Mogoče je priznati obogatitveni zahtevek "ex alienu contractu", ko zaradi pogodb, ki so jih sklenile tretje osebe - ko torej nekdo prejme korist zaradi dogovora med dvema drugima osebama (pogodbenima strankama), dajalec koristi pa ne prejme plačila iz pogodbe. Gre za posebno situacijo, ko je obogatitveni zahtevek mogoče priznati, čeprav je sicer zahtevek krit z zahtevkom iz pogodbe, sklenjene med dvema osebama. Pogoj za priznanje zahtevka pa je, da pogodbena stranka zahtevka iz pogodbe ne more doseči. To namreč povzroči, da je tretja oseba okoriščena na račun pogodbenega partnerja tuje pogodbe, ki mu sopogodbenik pogodbene obveznosti ni izpolnil._