Jedro

Cesta sama po sebi ne predstavlja nevarno stvar v smislu določbe 173.čl. ZOR. Prva tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ceste na splošno, po svojih lastnostih, namenu in načinu uporabe ni mogoče opredeliti za nevarno stvar, ki bi sama od sebe predstavljala povečano nevarnost za ljudi in premoženje. Nevarnost je v tem primeru nastopila šele zaradi dveh mastnih madežev na njej. Toženi stranki bi lahko pripisali odgovornost po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka s p r e m e n i tako, da se glasi: »Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica d.d. in Cestno podjetje sta solidarno dolžna tožniku B. I. izplačati odškodnino v znesku 350.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.11.1997 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Oba toženca sta dolžna nerazdelno tožniku povrniti njegove pravdne stroške po odmeri sodišča v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonite zamudne obresti za čas zamude, vse pod izvršbo." se z a v r n e.« Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti pravdne stroške prvotoženi stranki v višini 39.126,00 SIT, drugotoženi stranki pa v višini 233.240,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.05.2004 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 50.000,00 SIT s pripadki v I. točki izreka s sklepom delno ustavilo postopek. V II. točki izreka je razsodilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku izplačati odškodnino v višini 350.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.11.1997 dalje do plačila. Nadalje je toženima strankama nerazdelno naložilo povračilo pravdnih stroškov tožniku v višini 201.997,60 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.03.1997 dalje do plačila. Postavilo se je na stališče,da je cesta, ki je zaradi močnega deževja mokra in spolzka, ki poteka v desnem ovinku in na kateri je prišlo do razlitja mastne tekočine (nafte oziroma olja) tako, da sta nastala dva mastna madeža dolžine cca. 75 m oz. 50 m, nevarno vozišče, zaradi česar druga tožena stranka kot upravljalec oziroma vzdrževalec ceste objektivno odgovarja tožniku za škodo, ki jo je utrpel, ko ga je na takem cestišču zaneslo v levo in je trčil v brežino. Pri prvi toženi stranki pa je imela druga tožena stranka zavarovano svojo odgovornost, zato je naložilo plačilo odškodnine obema.

Zoper razsodilni del odločbe se pritožuje prva tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne ter naj se mu naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, vključno s stroški pritožbenega postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, kot tudi pravilno ocenilo, da drugi toženi stranki ni mogoče očitati krivde, saj je izkazano, da je kot upravljalec cesto redno pregledovala. O madežu je bila slednja obveščena šele po nezgodi ter je po prejemu obvestila stanje nemudoma sanirala. Prva tožena stranka ne more sprejeti pravnega naziranja prvostopenjskega sodišča, da predstavlja cesta nevarno stvar, zaradi česar njen upravljalec objektivno odškodninsko odgovarja. Ceste na splošno, po svojih lastnostih, namenu in načinu uporabe ni mogoče opredeliti za nevarno stvar, ki bi sama od sebe predstavljala povečano nevarnost za ljudi in premoženje. Po mnenju prve tožene stranke ne gre prezreti, da bi nedvomno tožnik uspešno lahko uveljavil odškodnino iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila, iz katerega je nafta iztekla, če bi bilo to vozilo znano. Prva tožena stranka nadalje navaja, da je pričujoče stališče nevzdržno tudi z vidika širšega družbenega interesa, saj bi ob upoštevanju splošnega stanja avtomobilov in cest v naši državi lahko privedlo do splošnega naziranja, da za kakršnokoli nezgodo na cestah odškodninsko odgovarja upravljalec, če le ni znan drugi povzročitelj. Iz previdnosti prva tožena stranka opozarja na to, da predstavlja pojav mastnega madeža na cestišču tako okoliščino, ki se ji realno ni mogoče izogniti ali je odvrniti, saj ni življenjsko zahtevati, da bi morali cestni pregledniki vsak trenutek z navzočnostjo pokrivati vsak cestni odsek in vsako oviro še isti hip odstraniti. Četudi bi obveljalo stališče o objektivni odgovornosti druge tožene stranke, je podan ekskulpacijski razlog, saj je tožena stranka uspela dokazati, da je v smislu zagotavljanja ustrezne prevoznosti storila vse, kar je v njeni moči. Druga tožena stranka se po svojem pooblaščencu enako pritožuje le zoper razsodilni del odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožnikov zahtevek zavrne oziroma vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Objektivna odgovornost je v nasprotju z vso zakonodajo in sodno prakso. Odgovornost druge tožene stranke je v konkretnem primeru lahko samo krivdna, vendar je cesto redno pregledovala in po nezgodi stanje takoj sanirala. Svoje storitve ni nehala opravljati, niti je ni opravljala neredno in ji ni moč očitati, da je opustila dolžno nadzorstvo nad stanjem cest. Druga tožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovni del zahtevka, saj se ji zdi pretiran in se ga zaradi nespecificiranosti ne da preizkusiti.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, podanim v obeh pritožbah, da v obravnavanem primeru druga tožena stranka, ki je upravljalec in vzdrževalec cest, ne odgovarja objektivno za škodo, ki je nastala tožniku na osebnem vozilu. Kot je natančno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, sta bila na cestišču, kjer je tožnika med vožnjo zaneslo in je prišlo do prometne nesreče, dva mastna madeža, in sicer na desni strani vozišča v dolžini 75 m in na levi strani vozišča v dolžini 50 m. Pri tem je bilo med pravdnimi strankami nesporno, da mastna madeža nista izvirala iz osebnega vozila tožnika.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da mastni madež na cestišču ob primeru mokre ceste predstavlja nevarnost, ki je tožnik ni mogel predvideti. Posledično pa je napačno sklepalo, da je zaradi tega podana objektivna odgovornost druge tožene stranke kot upravljalca in vzdrževalca cest. Spregledalo je, da cesta sama po sebi ne predstavlja nevarne stvari v smislu določbe 173.čl. ZOR. Prva tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da ceste na splošno, po svojih lastnostih, namenu in načinu uporabe ni mogoče opredeliti za nevarno stvar, ki bi sama od sebe predstavljala povečano nevarnost za ljudi in premoženje. Nevarnost je v tem primeru nastopila šele zaradi dveh mastnih madežev na njej.

Tako bi drugi toženi stranki lahko pripisali odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala, zgolj po načelu krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom (1.odst. 154.čl. ZOR). To bi bilo mogoče, v kolikor bi ta opustila ali neskrbno in neredno opravljala nadzorstvo in vzdrževanje ceste ter skrb za varen promet. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi to vprašanje in ob tem ugotovilo, da drugi toženi stranki ni mogoče očitati krivde. Odločitev o tej podlagi pa ni bila izpodbijana.

Ker torej odškodninska odgovornost druge tožene stranke v tej zadevi ni podana, ni k plačilu odškodnine zavezana niti prvotožena stranka, pri kateri je imela druga tožena zavarovano svojo splošno civilno odgovornost. Ugotovljena napačna uporaba materialnega prava je narekovala ugoditev pritožbama in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (4.točka 358.čl. ZPP).

V skladu z 2.odst. 165.čl. ZPP je bilo potrebno odločiti še o stroških vsega postopka. Ker tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ni uspel, je dolžan toženima strankama povrniti njune pravdne stroške (1.odst. 154.čl. ZPP) in sicer v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila.

Pravdne stroške prve tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 39.126,00 SIT, od česar odpade 6.000,00 SIT na sodno takso za odgovor na tožbo, 26.600,00 SIT na sodno takso za pritožbo, 5.226,00 SIT na pričnino za J. K. in 1.300,00 SIT na materialne stroške.

Za drugo toženo stranko je pritožbeno sodišče pravdne stroške odmerilo na 233.240,00 SIT. Od tega odpade 300 točk po odvetniški tarifi na sestavo odgovora na tožbo, skupno 800 točk na zastopanja na treh glavnih obravnavah ter za trajanje posamezne obravnave nad prve začete pol ure, 20 točk na pregled sodbe in poročilo stranki, 375 točk na sestavo pritožbe ter 25 točk na 2% oz. 1% materialne stroške. Seštevek vseh odvetniških točk se pomnoži z vrednostjo le-te, ki v času izdaje te sodbe znaša 110,00 SIT. Zmnožku se prišteje 20% DDV, tako da vsota znaša 200.640,00 SIT. Poleg tega se med pravdne stroške drugotožene stranke prizna še sodno takso za odgovor na tožbo v višini 6.000,00 SIT ter sodno takso za pritožbo v višini 26.600,00 SIT.