Jedro

V primeru pobotnega ugovora se v izreku sodbe ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke in obstoj terjatve tožene stranke, nato pa se ugotovljeni terjatvi med seboj pobotata in zahtevek tožeče stranke zavrne. To pomeni, da je mogoče o obstoju terjatve tožene stranke, ki je uveljavljana v pobot, odločati le do višine terjatve tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje obstoj navedene terjatve ugotavljalo tudi v presežku, je s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Medsebojni terjatvi strank se pobotata do višine 266.397,00 SIT oziroma 1.111,65 EUR in se tožbeni zahtevek zavrne.".

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 24,87 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 266.397,00 SIT in da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 300.000,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki izplača razliko v znesku 33.603,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1998 dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper 2., 3. in 5. odstavek izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče odločalo o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen. Navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo na plačilo zneska 266.397,00 SIT iz naslova nevrnjenega kredita kot nasprotno tožbo v zadevi I Pd 326/98, toženec je v odgovoru na nasprotno tožbo v pobot terjatvi tožeče stranke uveljavljal neizplačano plačo za september 1998, kar pomeni, da sodišče ni imelo tožbene podlage za odločitev iz 3. odstavka izreka sodbe. Z vlogo z dne 19.6.2006 je svoj zahtevek postavil tudi kot nasprotni zahtevek, vendar šele po poteku petletnega zastaralnega roka. Sodišče ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem priče M.G., z navedenim dokaznim predlogom je dokazovala, da toženec od 3.8.1998 dalje ni več prihajal na delo, zato mu tudi ni moglo naložiti kakšnega dela. Res bi mu lahko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, vendar tega ni storila, ker je bil toženec soustanovitelj tožeče stranke in iniciator njene ustanovitve. Tako mu je delovno razmerje prenehalo konec septembra 1998, za odsotnost v mesecu avgustu mu je pisala izrabo letnega dopusta, v mesecu septembru pa je imel neupravičene izostanke, zato ni upravičen do plače. V pobot ugovarjana terjatev iz naslova plače, je torej brez pravne podlage in s tem neutemeljena. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških. V pravočasni dopolnitvi pritožbe še navaja, da je izrek v 3. odstavku napačen tudi v delu zakonskih zamudnih obresti. Obresti od glavnice 33.603,00 SIT so do 31.12.2001 že presegle glavnico, kar pomeni, da od 1.1.2002 dalje ne tečejo več. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji).

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na v pobot ugovarjano terjatev iz naslova plače. Toženec je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki do 30.9.1998, ko mu je po lastni izjavi prenehalo delovno razmerje. Delavcu v delovnem razmerju pripada plača oziroma nadomestilo plače. Glede na zatrjevanje tožeče stranke, da toženec do plače ni bil upravičen, ker ni delal in ker ni prihajal na delo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela tožeča stranka možnost, da tožencu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja oziroma izda sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov. Tožeča stranka v postopku ni dokazala, da toženec v septembru 1998 ni opravljal dela oziroma, da bi mu po razrešitvi zagotovila delo. Ker tožena stranka ni vodila evidence o prisotnosti na delu toženca, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog na zaslišanje priče M.G., ki naj bi izpovedal, da toženca od 3.8.1998 ni bilo več na delo.

Tožeča stranka pa utemeljeno zatrjuje, da je toženec uveljavljal svojo terjatev le v pobot in ne kot nasprotno tožbo, zato sodišče prve stopnje ni imelo tožbene podlage za odločitev v 3. odstavku izreka sodbe. Po določbi 3. odstavka 324. člena ZPP izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Izrek, kakršnega je oblikovalo sodišče prve stopnje, je posledica pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke in obstoj v pobot uveljavljane terjatve. Na koncu bi moralo obe ugotovljeni terjatvi med seboj pobotati in zahtevek tožeče stranke zavrniti, ker sodišče lahko o obstoju terjatve, ki se uveljavlja v pobot, odloči le do višine zahtevka tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 3. odstavku izreka spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, delna ugoditev pritožbi pa ni vplivala na odločitev o stroških postopka.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo za sestavo pritožbe 250 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke in ob upoštevanju 20 % DDV znaša 137,70 EUR, priznalo ji je tudi stroške za plačilo sodne takse v višini 111,02 EUR. Glede na uspeh s pritožbo (10 %) je toženec dolžan toženi stranki povrniti 24,87 EUR odmerjenih stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Ker gre za zahtevek, ki ne dosega revizijskega minimuma 4.172,93 EUR, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija ne dopusti.