Jedro

Sodišču v obrazložitvi sodbe sicer res ni treba prepisati ali obširno povzeti izvedenskega mnenja, mora pa na podlagi izvedenskega mnenja obrazložiti tista dejstva, ki so za posamezen primer odločilna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega D. U. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Sodišče je oškodovanca na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde oziroma razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se s stališčem vrhovnega državnega tožilca ne strinja.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, zakaj in v katerem delu je izvedensko mnenje izvedenca C. prepričljivo. V tem delu so nejasni tudi razlogi sodišča druge stopnje. Iz točk od 14 do 18 prvostopenjske sodbe ni razviden noben konkreten razlog, kje v izvedenskem mnenju je sodišče našlo tiste razloge, ki dokazujejo obstoj obsojenčeve krivde. Sodišče ni navedlo, kaj je zanj v izvedenskem mnenju prepričljivo obrazloženo. Čeprav naj bi bilo to razvidno iz računalniške simulacije, sodišče tudi tega dejstva ne konkretizira in ne pojasni, kaj je razvidno iz računalniške simulacije. Tako razlogov o odločilnih dejstvih sploh ni, saj iz sodbe ni mogoče ugotoviti, kje je tista vsebina, ki je sodišče pripeljala do ugotovitve obsojenčeve krivde. Prav tako ni mogoče obsojenčeve krivde utemeljiti z dejstvom, da izvedenec C. pri svojem delu uporablja najsodobnejše načine, podprte z računalnikom. Vložnik meni, da sodišču ni treba povzeti izvedenskega mnenja v celoti, vendar pa je posplošeno navajanje, da je izvedenec C. sprejemljivo obrazložil svoje mnenje in da je to razvidno iz računalniške simulacije, premalo, da bi bili iz teh navedb razvidni konkretni razlogi, ki so sodišče prepričali o obsojenčevi krivdi.

6. Če se sodišče ne opredeli in ne pojasni, kako presoja odločilna dejstva, stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba v takem primeru nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilna dejstva so tista pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. V obrazložitvi sodbe mora sodišče navesti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej. Ne zadošča, da sodišče zgolj navede, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna dejstva (ali jih ni ugotovilo), ampak mora navesti konkretne razloge, zakaj določeno odločilno dejstvo šteje za dokazano ali nedokazano (sedmi odstavek 364. člena ZKP). V zvezi z obravnavano zadevo je umestno dodati, da sodišču v obrazložitvi sodbe sicer res ni treba prepisati ali obširno povzeti izvedenskega mnenja, mora pa na podlagi izvedenskega mnenja obrazložiti tista dejstva, ki so za posamezen primer odločilna.

7. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, ker na regionalni cesti od Raven na Koroškem proti Dravogradu, izven naselja Tolsti vrh, ni vozil po desnem smernem vozišču glede na smer njegove vožnje, ampak je na mokrem cestišču z vozilom zapeljal levo na nasprotno smerno vozišče v trenutku, ko je po njem pripeljal voznik osebnega vozila D. J. Na J. voznem pasu je zaradi obsojenčeve vožnje v nasprotju s tretjim odstavkom 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) prišlo do trčenja, v katerem je J. utrpel poškodbe možganov, zaradi česar je teden dni po nesreči umrl. 8. V zvezi z zgornjimi vložnikovimi navedbami je iz sodbe sodišča prve stopnje (stran 5, točke od 14 do 18) razvidno, da je sodišče v celoti sprejelo mnenje izvedenca I. C., da je do nesreče prišlo tako, kot je opisano. Izvedenec je pojasnil, da je do nesreče prišlo na oškodovančevem voznem pasu in to sprejemljivo obrazložil, prav tako je to razvidno iz računalniške simulacije prometne nesreče. Nadalje je izvedenec prepričljivo pojasnil, zakaj je mesto trčenja določil na oškodovančevem voznem pasu, in obrazložil, zakaj mesto trčenja ni tam, kjer so ga locirali policisti in izvedenec H. Izvedenec C. pri delu uporablja najsodobnejše načine, podprte z računalnikom, zato sodišče ni imelo pomislekov v njegove ugotovitve. Prav tako je izvedenec opravil ogled kraja nesreče, upošteval je različne širine voznih pasov in izračunal najmanjši hitrosti obeh vozil. Nadalje je sodišče navedlo, da je izvedenec C. v dopolnitvi mnenja prepričljivo pojasnil veliko odstopanje izračunane kritične hitrosti pri gibanju skozi ovinek, kot je to uveljavljala obramba, ter je prepričljivo obrazložil gibanje obeh vozil po trku glede na razlike v teži posameznega vozila. Zato je sodišče v celoti sprejelo izvedensko mnenje in zaključilo, da je do nesreče prišlo tako, kot je navedeno. Sodišče tudi ne dvomi, da je do nesreče prišlo zaradi obsojenčeve kršitve določbe tretjega odstavka 25. člena ZVCP-1, torej ker ni vozil po desnem smernem vozišču gledano v smeri njegove vožnje, temveč je zapeljal na nasprotni vozni pas, ta njegova kršitev pa je v neposredni vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Končno se po sklepanju sodišča obsojenec ni zavedel, da lahko zaradi opisanega načina vožnje pride do take nesreče s takimi posledicami, pa bi se glede na okoliščine (gost promet v jutranji konici) in glede na njegove osebne okoliščine (splošna razgledanost) tega moral in moral zavedati.

9. Sodišče druge stopnje je take razloge prvostopenjskega sodišča o odločilnih dejstvih ocenilo kot zelo skope, a še zadostne (sodba, stran 3). Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče po obširno izvedenem dokaznem postopku pojasnilo, zakaj v celoti sprejema mnenje izvedenca C. Slednji je na zaslišanju obsežno in povsem razumljivo odgovoril na vsa zastavljena vprašanja in tehtno opravil z vsemi pomisleki obrambe. Okoliščina, da prvostopenjsko sodišče v sodbi ni obširno povzelo (prepisalo) celotnega izvedenskega mnenja z vsemi dopolnitvami, ne pomeni, da je zato sodba nerazumljiva ali celo neobrazložena.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča so zgornje vložnikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljene. Sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi namreč ni konkretizirano obrazložilo, zakaj izvedensko mnenje I. C. sprejema kot prepričljivo. Sodišče ni obrazložilo ugotovitve (odločilnega dejstva), da je bila točka trčenja na J. voznem pasu. Zgolj navedba, da je izvedenec to dejstvo prepričljivo pojasnil, ne ustreza standardu obrazložene sodbe. Prav tako sodišče ni konkretizirano obrazložilo poteka prometne nesreče in ni navedlo razlogov, zakaj je obsojenec zapeljal na nasprotno smerno vozišče (golo dejstvo, da je bilo cestišče mokro, pač ne more imeti za logično posledico, da voznik zapelje na nasprotno smerno vozišče). Iz trditve sodišča, da je tudi iz računalniške simulacije prometne nesreče razvidno, kako je prišlo do nesreče, poteka prometne nesreče ni mogoče ugotoviti. Ob tem je treba dodati, da niti iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 6. 2011 (oziroma prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave) niso razvidne ugotovitve sodišča v zvezi s pregledom nosilca elektronskih podatkov (CD-ja), na katerem je računalniška simulacija prometne nesreče. Tudi podatek o najnižji kritični hitrosti na mokrem cestišču v ovinku, na katerega se sklicujeta sodišči, sam po sebi nima prav nobenega pomena, če v izpodbijani pravnomočni sodbi ni obrazloženo, kakšna je bila hitrost v prometni nesreči udeleženih vozil. Vložnik tudi utemeljeno zatrjuje, da sama metoda oziroma način, na podlagi katerega je izvedenec I. C. napravil izračune, ne more predstavljati razloga za zavrnitev strokovnega mnenja obrambe, ki ga je izdelal izvedenec S. H. Končno je treba pritrditi vložniku tudi v delu, ko zatrjuje, da na tako neobrazloženih odločilnih dejstvih ni mogoče utemeljiti obsojenčeve malomarnosti. Z golim prepisom zakonske definicije malomarnosti iz 18. člena KZ sodišče tudi v tem delu sodbe ni zadostilo standardu konkretizirane obrazložitve sodbe.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Zato je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti in konkretizirano obrazložiti vsa, za obravnavani primer odločilna dejstva, ali pa obrazložiti, da takih dejstev ni ugotovilo.

12. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka in posledične razveljavitve pravnomočne sodbe Vrhovno sodišče ni presojalo še ostalih, v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka.