24. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 804/2000 z dne 11. 4. 2001 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1953/98 z dne 21. 6. 2000, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 46201/067/95 z dne 12. 11. 1998 in z dopolnilno odločbo Upravne enote Jesenice št. 351-527/94 z dne 2. 4. 1998 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 695/2004 z dne 6. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 197/2003 z dne 4. 5. 2004, z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-01-254/2002 z dne 17. 12. 2002 in s sklepom Upravne enote Jesenice št. 351-527/94 z dne 15. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožniku je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo nepremičnin njegovega pravnega prednika. Odločitev je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 804/2000 z dne 11. 4. 2001. Temeljila je na ugotovitvi, da ni podlage za denacionalizacijo nepremičnin, ker so bile nacionalizirane nepremičnine, vzete iz posesti z odločbo Skupščine občine Jesenice, izdano na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76 – v nadaljevanju ZPLPP), ta zakon pa v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. –­ v nadaljevanju ZDen) ni naveden med zakoni, ki so podlaga za denacionalizacijo.

2.Pritožnik je pri upravnemu organu prve stopnje v letu 2002 vložil zahtevo za spremembo pravnomočne odločbe, s katero je organ zavrnil njegov denacionalizacijski zahtevek. Pri tem se je skliceval na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02 in OdlUS XI, 87). Upravni organ je njegov zahtevek zavrgel ter pri tem navedel, da veljavni Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) tega izrednega pravnega sredstva ne pozna več. Navedel je tudi, da v pritožnikovem primeru ni šlo za kršitev materialnega prava, ker je odločitev temeljila na eni od možnih razlag 3. in 4. člena ZDen glede tega, kdaj naj bi do nacionalizacije prišlo, odločba Ustavnega sodišča, ki je dala o tem ustavno pravilno interpretacijo, pa je bila izdana po pravnomočno končanem denacionalizacijskem postopku. Pritožbeni upravni organ in obe sodišči so potrdili pravilnost odločitve. Pritožniku je bilo pojasnjeno, da ZUP v 324. členu predvideva uporabo prej veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ZUP86), ki je vseboval izredno pravno sredstvo razveljavitve in spremembe odločbe le za zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZUP v teku, oziroma glede katerih je bilo ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo.

3.Pritožnik meni, da je šlo pri odločitvah upravnih organov in sodišč, v katerih je bilo odločeno o njegovem denacionalizacijskem zahtevku, za napačno uporabo materialnega prava, zaradi česar naj bi bilo na podlagi 265. člena ZUP86 možno uporabiti izredno pravno sredstvo spremembe odločbe. Da gre v primerih, kot je pritožnikov, za kršitev materialnega prava, naj bi izhajalo tudi iz že navedene odločbe Ustavnega sodišča. Zdi se mu krivično in v nasprotju s pravno državo, da ni upravičenec do denacionalizacije, ker je bil denacionalizacijski postopek končan pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča, ki je dala ustavno skladno razlago določb 3. in 4. člena ZDen. Meni, da bi upravna organa in sodišči zaradi napačne uporabe materialnega prava morali dovoliti uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe odločbe na zahtevo stranke po 265. členu ZUP86, ker je pravico do tega sredstva imel ob vložitvi denacionalizacijskega postopka, ki se je tudi sicer končal v času uporabe tega zakona. Pritožnik trdi, da mu glede na odločitve upravnih organov in sodišč, po postopku, ki ga (za odpravo krivic) določa ZDen, ni mogoče več doseči pravice do vrnitve stvari v naravi ali do odškodnine. Zato naj bi mu bila kršena pravica do povračila škode (26. člen Ustave). Ker nima pravice do izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe odločbe, pa naj bi mu bila kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Pri preizkusu ustavne pritožbe se v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) omeji na vprašanje, ali so bile z izpodbijanimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pogoj za ta preizkus pa je, da je ustavna pritožba vložena pravočasno. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavna pritožba zoper akte, navedene v prvi točki izreka tega sklepa, je bila vložena po poteku tega roka[1]. Razlogi, ki jih pritožnik navaja za zamudo, niso taki, da bi opravičevali obravnavo ustavne pritožbe kljub poteku roka. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu kot prepozno zavrglo (1. točka izreka).

5.Ustavno sodišče je v nadaljevanju preizkusilo ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju zahtevka za spremembo pravnomočne odločbe. Pritožnik upravnima organoma in sodiščema očita kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva in pravice do povračila škode. V zvezi s trditvijo, da je pritožniku kršena pravica iz 25. člena Ustave, ker mu upravna organa in sodišči niso dovolili uporabiti izredno pravno sredstvo, ki ga je imel po ZUP86, je treba povedati dvoje. Ta ustavna pravica posamezniku zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. Pritožnik je pravno sredstvo (pritožbo) imel na razpolago tako zoper odločitev upravnega organa prve stopnje kot zoper odločitev Upravnega sodišča, kar je tudi izkoristil. Več od pravice do pritožbe pa ta ustavna določba ne zagotavlja. Zato pritožniku s tem, ker ni imel (več) na razpolago določenega izrednega pravnega sredstva, ni mogla biti kršena ta ustavna pravica. Pritožniku pa je tudi sicer bilo pojasnjeno, zakaj v njegovem primeru ni mogoče več uporabiti izrednega pravnega sredstva iz ZUP86.

6.Neutemeljen je tudi očitek, da je bila pritožniku kršena pravica do povračila škode (26. člen Ustave). Pri tej ustavni določbi gre za škodo, ki jo s svojim protipravnim ravnanjem povzročijo posamezniku organi oblasti. V postopku, ki ga v tem delu z ustavno pritožbo izpodbija pritožnik, je šlo za vprašanje, ali je uporaba določenega izrednega pravnega sredstva dovoljena ali ne. Odločitev o zavrženju zahtevka za spremembo denacionalizacijske odločbe temelji na razlagi določb ZUP, zlasti prehodne določbe 324. člena, ki določa, v katerih primerih se lahko uporabljajo pravila ZUP86, ki so dopuščala to izredno pravno sredstvo. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal, da ta razlaga temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je nesprejemljivo z vidika 26. člena Ustave, zato je njegov očitek o kršitvi te pravice neutemeljen.

7.Pritožnikovih navedb, da so izpodbijani akti v nasprotju z načelom pravne države, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 2. člena Ustave, Ustavno sodišče ni ocenjevalo. V postopku z ustavno pritožbo presoja Ustavno sodišče le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna načela.

8.Ker z izpodbijanimi akti, navedenimi v drugi točki izreka sklepa, očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba:

[1]Pritožnik sam navaja, da je ustavna pritožba v tem delu prepozna. Da je očitno prepozna, kaže tudi podatek, da je zahtevo za spremembo pravnomočne odločbe o denacionalizaciji (ki je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 11. 4. 2001) vložil v letu 2002, torej mu je bila izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča vročena najmanj pred tremi leti.