Jedro

Ureditev, po kateri se obveznost plačila prispevka za vzpodbujanje invalidov ugotovi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc najkasneje 15. v mesecu za pretekli mesec in objave podatkov ZZZS na spletni strani Sklada, delodajalcu kot zavezancu za plačilo prispevka za zaposlovanje invalidov ne preprečuje dokazovanje drugačnih podatkov, ki vplivajo na izračun kvote. Drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum je možno, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije št. 4932-2-1900486-53 z dne 12. 3. 2019 se odpravi in se vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ odločil, da je tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI), dolžna v sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v skupni višini 600,30 EUR (1. točka izreka), način plačila obveznosti in opozoril na posledice neplačila.

2. Odločitev temelji na pojasnilu, da so na podlagi 62. člena ZZRZI delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu kvota), višina kvote pa je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada Republike Slovenije z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju Uredba). V kvoto se skladno s petim odstavkom 62. člena ZZRZI štejejo invalidi, ki jih je delodajalec prijavil v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (v nadaljevanju Navodilo). Skladno s 63. členom ZZRZI se v kvoto vštevajo vsi invalidi iz 3. člena ZZRZI, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec po določbi 5. člena Uredbe in upoštevaje določbe ZZRZI lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov, s sklenitvijo in obojestransko izpolnitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem oziroma zaposlitvenim centrom pod pogoji, kot izhajajo iz 64. člena ZZRZI ali tako, da plača v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

3. V skladu s 65. členom ZZRZI in 7. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno, do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS, za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Zavezanec, ki obveznosti ne izpolni pravočasno, je skladno z določbami ZZRZI in Uredbe v zamudi z izpolnitvijo obveznosti od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Če zavezanec prispevka ne plača pravočasno, mu sklad po tretjem odstavku 65. člena ZZRZI izda odločbo o obveznosti plačila. Sklad je zavezancu izdal opomin k plačilu neplačanega prispevka št. 4932-1900486-54 z dne 11. 2. 2019, vendar zavezanec svoje obveznosti ni izpolnil, niti z vlogo pred izdajo te odločbe ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kot ključno izpostavlja vprašanje, koliko delavcev je tožeča stranka zaposlovala na dan 30. 11. 2018. Navaja, da je na dan 30. 11. 2018 zaposlovala 19 delavcev in je ugotovitev tožene stranke o 20-ih zaposlenih nepravilna. V postopku pritožbe je na podlagi poziva tožene stranke pritožbo dopolnila z izpiskom ZZZS Maribor, iz katerega izhaja, da je bilo na dan 30. 11. 2018 pri tožeči stranki zaposlenih 19 delavcev, kar pomeni, da ni podlage za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter jo je potrebno odpraviti. Tožeča stranka sodišču predlaga, da po izvedbi ponujenih dokazov razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in pojasnjuje, da je v skladu s pozivom tožene stranke za dopolnitev pritožbe tožeča stranka res posredovala izpisek ZZZS Maribor, iz katerega izhaja, da naj bi zavezanec na dan 30. 11. 2018 zaposloval 19 delavcev. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da je prijava in odjava v zavarovanje ZZZS možna tudi za nazaj, zato navedeni izpis ne dokazuje stanja podatkov, ki jih je Sklad prejel iz uradnih evidenc, Sklad pa uradnih evidenc za nazaj ne more spreminjati. Sklad namreč s strani ZZZS prejema podatke iz uradne evidence 5., 15. in 25. v mesecu za pretekli mesec. Da bi torej lahko upošteval spremenjena dejstva za mesec november 2018, bi moral navedene podatke prejeti najpozneje do petnajstega dne v mesecu decembru za pretekli mesec, kot to določa 6. člen Uredbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami zavezanca je organ druge stopnje vpogledal tudi v podatke ZZZS - vpogled popravkov, ki jih je Sklad prejel dne 15. 12. 2018 in 25. 12. 2018. Iz popravka p2 z dne 15. 12. 2018 je razvidno, da je zavezanec zaposloval 20 delavcev, od tega nobenega zaposlenega invalida, iz popravka p3 z dne 25. 12. 2018 pa je razvidno, da se je število zaposlenih znižalo na 19. Iz navedenega torej izhaja, da je zavezanec število zaposlenih zmanjšal šele v času po 15. 12. 2018 in pred 25. 12. 2018 in je bilo novo stanje tako zavedeno šele v izpisu z dne 25. 12. 2018. Da pa bi Sklad lahko novo spremembo upošteval že za mesec november, bi moral navedene podatke prejeti najpozneje do petnajstega decembra. Sicer pa po izdaji opomina, določenega v tretjem odstavku 65. člena ZZRZI, dokazovanje napak v uradni evidenci za nazaj ni več mogoče. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe mora delodajalec svojo obveznost za plačilo prispevka spremljati na spletnem mestu za elektronsko izmenjavo podatkov Sklada. V zvezi s tem tožena stranka vztraja pri dejstvih, ki jih je navedla in obrazložila že v prvostopenjski in tudi drugostopenjski odločbi.

7. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zoper odločbo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS št. 4932-2-1900486-53 z dne 12. 3. 2019 kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo prereka in navaja, da je toženi stranki poslala izpisek iz uradnih evidenc (izpisek ZZZS), ki dokazuje, da je v konkretnem primeru na presečni dan, to je 30. 11. 2018, tožeča stranka zaposlovala samo 19 delavcev. Drži, da je možna odjava tudi za nazaj. Odjavo za nazaj ureja Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) v 2. točki prvega odstavka 45. člena, zato so nesprejemljive navedbe tožene stranke, da izpisek ZZZS ne dokazuje stanja, ki ga je prejel Sklad iz uradnih evidenc, zaradi možnosti odjave za nazaj. Tožena stranka je pavšalno zavzela stališče, da naj bi tožeča stranka zmanjšala število zaposlenih po 15. 12. 2018 in pred 25. 12. 2018, in sicer na 19 zaposlenih. Takšna ugotovitev tudi odstopa od ugotovitev 2. stopenjskega organa, zato je bilo kršeno načelo materialne resnice in nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

9. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v mesecu novembru zaposlovala 20 delavcev, pa je potrebno poudariti, da tožena stranka v ugotovitvenem postopku ne ugotavlja dejstva, koliko dni v mesecu novembru 2018 naj bi tožeča stranka zaposlovala 20 delavcev. V kolikor bi tožeča stranka zaposlovala v mesecu novembru 20 delavcev, in sicer manj kot celi mesec, bi morala biti tudi obveznost plačila tožeče stranke nižja.

10. Glede na navedeno je očitno, da je odločba tožene stranke nezakonita in jo je potrebno odpraviti.

11. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo ponovno pojasnjuje, da je prijava in odjava v zavarovanje ZZZS možna tudi za nazaj, zato navedeni izpis ne dokazuje stanja podatkov, ki jih je Sklad prejel iz uradnih evidenc in jih upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe in jih torej za nazaj ne more spreminjati. Vztraja, da obstaja časovni okvir, znotraj katerega je zakonsko določeno obdobje za vpogled v podatke ZZZS - vpogled podatkov, ki jih je Sklad prejel dne 5., 15. in 25. 12. 2018. Iz popravka p2 (drugi popravek) z dne 15. 12. 2018 je razvidno, da je zavezanec zaposloval 20 delavcev, od tega nobenega zaposlenega invalida, iz popravka p3 (tretji popravek) z dne 25. 12. 2018 pa je razvidno, da se je število zaposlenih znižalo na 19. Iz navedenega torej izhaja, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, da je zavezanec število zaposlenih zmanjšal šele v času po 15. 12. 2018 in pred 25. 12. 2018 in je bilo spremenjeno stanje tako razvidno šele iz izpisa z dne 25. 12. 2018. Sicer pa bi lahko tožeča stranka kot dokazilo za svoje navedbe predložila obrazec M-3 (obrazec za spremembo prijave v zavarovanju), iz katerega bi bil razviden točen datum spremembe zavarovanja v uradni evidenci ZZZS, česar pa ni storila.

12. Tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi izpostavlja, da se podatki v uradnih evidencah ne morejo voditi v škodo tožeče stranke. Zaradi nepravilno izvedenega ugotovitvenega postopka je bila izdana odločba v dvomu o številu zaposlenih v nasprotju z tretjim odstavkom 139. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

**Odločitev sodišča na seji**

13. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi pisnih vlog strank in njunih pisnih dokazih (prvi odstavek 279.a člena ZPP).

**K I. točki izreka:**

14. Tožba je utemeljena.

15. V obravnavani zadevi sodišče kot sporno izpostavlja vprašanje, ali je imel upravni organ pravno podlago za uporabo 65. člena ZZRZI in določbe Uredbe, na podlagi katerih je tožeči stranki za mesec november 2018 zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov (ali nadomestne izpolnitve) naložil plačilo prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z zamudnimi obrestmi v skupni višini 600,30 EUR.

16. Sodišče zaradi jasnosti odločitve in obrazložitve povzema med strankama sicer nesporno pravno podlago za odločitev. Slednja temelji na določbah ZZRZI in Uredbe ter pravilih ZUP glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po pravilih davčnega postopka. Tako so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvota), višina kvote pa je določena v Uredbi tako, da ne sme biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev pri delodajalcu, v kateri je določen tudi način zaokroževanje izračunane kvote, ki ne doseže celega števila. Pomembno je tudi določilo, da se v kvoto (peti odstavek 62. člena ZZRZI) štejejo invalidi, ki jih je delodajalec prijavil v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom. Skladno s 63. členom ZZRZI se v kvoto vštevajo vsi invalidi iz 3. člena ZZRZI, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec po določbi 5. člena Uredbe in upoštevaje določbe ZZRZI lahko svojo obveznost glede kvote izpolni tako, da ima zaposleno predpisano število invalidov, s sklenitvijo in obojestransko izpolnitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem oziroma zaposlitvenim centrom pod pogoji, kot izhajajo iz 64. člena ZZRZI, ali tako, da plača v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov.

17. V skladu s 65. členom ZZRZI in 7. členom Uredbe je delodajalec, ki kvote ne izpolni z zaposlenimi invalidi niti z nadomestno izpolnitvijo, dolžan mesečno, do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, obračunati in plačati v sklad prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 70 % vsakokrat veljavne minimalne plače, objavljene v Uradnem listu RS, za vsakega invalida, ki bi ga bil dolžan zaposliti za izpolnitev predpisane kvote. Zavezanec, ki obveznosti ne izpolni pravočasno, je skladno z določbami ZZRZI in Uredbe v zamudi z izpolnitvijo obveznosti od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Če zavezanec prispevka ne plača pravočasno, mu sklad po tretjem odstavku 65. člena ZZRZI izda odločbo o obveznosti plačila.

18. Kot je sodišče že pojasnilo, v obravnavani zadevi pravne podlage za obveznosti delodajalca, ki izvirajo iz obračuna in plačati prispevka v sklad niso sporne, niti ni sporna nadaljnja ugotovitev, ki izhaja (tudi) iz odločbe drugostopenjskega organa, da ZZRZI v 87. členu določa, da Sklad na podlagi zakona vodi tudi evidenco delodajalcev, ki so po tem zakonu dolžni zaposlovati invalide in evidenco delodajalcev, ki zaradi neizpolnjevanja kvote plačujejo v Sklad prispevek. Slednja obveznost temelji na podatkih uradne evidence, ki jih Skladu mesečno pošilja ZZZS (podatke o prijavi in odjavi zaposlenih in zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih) na podlagi 66. člena ZZRZI.

19. V obravnavani zadevi pa je med strankama upravnega spora sporno, ali bi moral drugostopenjski organ upoštevati podatek o številu zaposlenih na dan 30. 11. 2018 in s tem tudi podatek (poziv št. 493-DOP-6539173000-48/2019 z dne 5. 4. 2019), da je tožeča stranka na dan 30.11. 2018 zaposlovala 19 delavcev, podatek, ki ga je tožeča stranka izkazovala z uradnim izpisom (potrdilom) ZZZS o številu zavarovanih oseb na dan 30. 11. 2018. 20. Sodišče pojasnjuje, da je v 65. členu ZZRZI urejeno vprašanje plačila zaradi neizpolnjevanja kvote. Če Sklad ugotovi, da delodajalec prispevka ni plačal pravočasno, ga s pisnim opominom pozove, naj plača prispevek v roku 15 dni od prejema poziva Sklada skupaj z zamudnimi obrestmi (tretji odstavek) ali da v tem roku dokaže nadomestno izpolnitev kvote (četrti odstavek). Če delodajalec, zavezanec h kvoti, v postavljenem roku ne izpolni obveznosti iz drugega odstavka tega člena, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo skladno s četrtim odstavkom tega člena, mu Sklad izda odločbo o obveznosti plačila (peti odstavek).

21. Med strankama ni sporno, da se v kvoto po petem odstavku 62. člena ZZRZI štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom. Organ se namreč pri nadzoru izpolnjevanja kvote po zakonu opira na uradne podatke ZZZS o zaposlenih delavcih pri posameznih delodajalcih ter o prijavi in odjavi zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih (66. člen ZZRZI). Sklad s strani ZZZS prejema podatke iz uradne evidence 5., 15. in 25. v mesecu za pretekli mesec, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da mora morebitne spremembe v podatkih prejeti do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, kot to določa 6. člen Uredbe, v obravnavani zadevi torej do 15. 12. 2018. 22. Sodišče ob upoštevanju navedenega ugotavlja, da je bilo stanje sporne obveznosti za november 2018 ugotovljeno na podlagi uradnih evidenc, posredovanih Skladu, in podatkov, objavljenih na spletnem mestu Sklada za elektronsko izmenjavo podatkov, torej podatkov iz uradnih evidenc ZZZS, ki je izkazovalo 20 delavcev.

23. Vendar sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da zgoraj opisana ureditev (seznanitev s podatki iz uradnih evidenc najkasneje 15. v mesecu za pretekli mesec in objava podatkov ZZZS na spletni strani Sklada) delodajalcu, zavezancu za plačilo prispevka za zaposlovanje invalidov, ne onemogoča dokazovanja drugačnih podatkov, ki vplivajo na izračun kvote.

24. Kot je sodišče že navedlo, je tožeča stranka podatek o številu zaposlenih na presečni datum dokazovala s potrdilom ZZZS in s tem podatkom (19 zaposlenih na dan 30. 11. 2018) dokazovala tudi, da sporne obveznosti ni dolžna plačati. Sodišče na tem mestu opozarja, da gre za potrdilo v smislu 179. člena ZUP.

25. Temu podatku tožena stranka ne oporeka, kar je razvidno iz obrazložitve njene odločitve o pritožbi, odgovora na tožbo in pripravljalni vlogi. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je vpogledala v podatke ZZZS - vpogled popravkov, ki jih je Sklad prejel dne 15. 12. 2018 in 25. 12. 2018 in ugotovila, da je bilo iz popravka p2 z dne 15. 12. 2018 razvidno, da je zavezanec zaposloval 20 delavcev, od tega nobenega zaposlenega invalida, iz popravka p3 z dne 25. 12. 2018 pa že izhaja, da se je število zaposlenih znižalo na 19. 26. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev sodišče v nadaljevanju, ob upoštevanju datuma izdaje odločbe o obveznosti plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (12. 3. 2019), ugotavlja, da je stališče tožene stranke, da jo v celoti zavezuje časovni okvir prejemanja podatkov ZZZS iz uradne evidence 5., 15. in 25. v mesecu za pretekli mesec, torej prejem podatkov najkasneje do petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, kot to določa 6. člen Uredbe, v obravnavanem primeru nepravilno oziroma preuranjeno.

27. Mnenje tožene stranke, na katerem temelji njena odločitev, da jo zavezuje prej navedeni časovni okvir prejemanja podatkov iz uradnih evidenc ZZZS, je namreč v nasprotju (tudi) s pozivom št. 493-DOP-6539173000-048/2019 z dne 5. 4. 2019 za predložitev podatkov (dokazil) o številu zaposlenih na dan 30. 11. 2018 in v nasprotju z navedbami tožene stranke v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke, da pa bi lahko tožeča stranka kot dokazilo za svoje navedbe predložila obrazec M-3 (obrazec za spremembo prijave v zavarovanju), iz katerega bi bil razviden točen datum spremembe zavarovanja v uradni evidenci ZZZS. Sodišče namreč slednjo navedbo, ob obstoju potrdila iz uradne evidence in upoštevanju določb ZUP razume tako, da je sicer drugačno dokazovanje stanja zaposlenih na presečni datum možno, vendar z dokazili, na katerih temelji uradna evidenca ZZZS.

28. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni bilo ugotovljeno v skladu z načelom materialne resnice iz prvega odstavka 8. člena ZUP1, zato je tožba iz navedenega razloga utemeljena. Sodišče je zato tožbi, na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

**K II. točki izreka**

29. Tožeča stranka je v zadevi zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je sodišče tožeči stranki prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša skupaj 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, odvetniška družba.

30. Prisojeni znesek stroškov mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 V postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.