Jedro

Odločba o prenehanju državljanstva na podlagi izjave o odreku je javna listina in ni mogoče dokazovati, da ni resnično, kar je v izreku odločeno. Odločba velja vse dotlej, dokler ni na zakonit način odpravljena ali razveljavljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Občinskega sekretariata za notranje zadeve občine Celje, št. 20100-846/92-7 z dne 5.7.1993, s katero je ugotovljeno, da se je L.K. štel za državljana FLRJ in LRS od 28.8.1945 do 3.2.1950, ko mu je državljanstvo prenehalo zaradi odreka. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da se je L.K. - po nacionalni pripadnosti Žid, odselil v Izrael in pridobil izraelsko državljanstvo. Državljanstvo FLRJ mu je prenehalo na podlagi njegove izjave o odreku državljanstva v letu 1949 z dnem dane izjave. Dne 3.2.1950 je bila izdana odločba, s katero je bila potrjena izjava o odreku. Glede na enotnost zveznega in republiškega državljanstva je z izgubo zveznega državljanstva L.K. prenehalo tudi državljanstvo Republike Slovenije. Navedena odločba je javna listina, ki jo je v mejah zakonskega pooblastila izdal pristojni organ, zato velja za resnično, kar je v njej potrjeno (164. člen ZUP).

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Izpodbijano odločbo je tožena stranka oprla na odločbo Ministrstva FLRJ št. 6197, izvirnik katere je bil shranjen v arhivu bivšega Zveznega sekretariata za notranje zadeve SFRJ, ohranjena odločba pa je bila vložena v arhiv k vpisu v državljansko knjigo v Celju pod št. 6051, kar naj bi bil dokaz, da je pokojnemu L.K. prenehalo državljanstvo na podlagi izjave o odreku. Odrek državljanstva mora biti izkazan z avtentično listino in to je lahko le pisna izjava o odreku, ki bi morala biti dana tedanjemu organu za notranje zadeve v Celju. Takšne listine nimata ne organ prve stopnje in ne tožena stranka. Odločba Ministrstva za notranje zadeve FLRJ je tako v bistvu posreden dokaz, v kateri niti ni naveden datum podane izjave o odreku. Poleg tega je v njej navedeno, da je L.K. rojen na Poljskem, kar ne drži, saj je bil rojen v kraju Naddvorna v Ukrajini. To kaže, da je Ministrstvo za notranje zadeve FLRJ "v letu 1948" obravnavalo dve osebi z enakimi osebnimi podatki. Navedena odločba tako izpolnjuje samo formalne pogoje javne listine, zaradi naštetih nepravilnosti pa ima takšne pomanjkljivosti, da je podan dejanski stan po 3. odstavku 164. člena ZUP. Tožeča stranka je prepričana, da je v obravnavani zadevi šlo za prirejeno obliko protipravnega odvzema državljanstva, pri čemer je gotovo bila uporabljena sila, grožnja ali zvijača, kar se po 44. letih ne da dokazati. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Dodatno pa navaja, da je podatek o kraju rojstva Leo Kudiša povzela iz odločbe, vendar meni, da iz ostalih osebnih podatkov, ki so navedeni v izreku odločbe in podatkov v državljanski knjigi v Celju nedvomno izhaja, da gre za isto osebo. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je L.K. prenehalo državljanstvo FLRJ na podlagi odreka, kot to izhaja iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 3.2.1950. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je navedena odločba javna listina, ki jo je izdalo pristojno ministrstvo na podlagi 2. odstavka 22. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46). Po citirani določbi je državljan FLRJ imel pravico odreči se državljanstvu FLRJ, če po narodnosti ni pripadal nobenemu izmed narodov FLRJ in se je izselil iz FLRJ, če je dokazal, da je pridobil tuje državljanstvo in če so bili izpolnjeni pogoji iz 2. in 3. točke 19. člena zakona (to je, da je ob vložitvi prošnje že dopolnil 19 let in izpolnil obveznosti do države). Po pravni naravi gre torej za ugotovitveno odločbo, v izreku katere je ugotovljeno, da je L.K. prenehalo državljanstvo na podlagi izjave o odreku. Navedena odločba je bila tudi izvršena z vpisom v državljansko knjigo v Celju pod zap. št. 6051. Točno je sicer, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena in da je sama nepravilno sestavljena (3. odstavek 164. člena ZUP), vendar ni mogoče dokazovati, da ni resnično, o čemer je odločeno v javni listini, kar velja tudi za upravno odločbo. V obravnavani zadevi je v izreku odločbe ugotovljeno, da je L.K. prenehalo državljanstvo FLRJ. Pravnomočen postane izrek odločbe in le-ta ima pravne učinke vse dotlej, dokler ni na zakonit način odločba odpravljena ali razveljavljena (208. čl. ZUP). Tožnica ne zatrjuje, da bi navedena odločba Ministrstva za notranje zadeve FLRJ, št. 6197 bila odpravljena ali razveljavljena in zato sta jo oba organa pravilno upoštevala v postopku ugotovitve državljanstva Lea Kudiša. Tožnica sicer izraža dvom, da se navedena odločba nanaša na L.K. rojenega v kraju Naddvorna v Ukrajini, ker je v njej kot kraj rojstva navedena Poljska. Toda zgolj ta okoliščina ne more biti odločujoča glede na to, da je bil L.K. rojen konec prejšnjega stoletja, ko so bile geografske vzhodne meje Poljske in zapadne meje Ukrajine drugačne kot v času izdaje sporne odločbe, drugih ugovorov v zvezi z identiteto L.K. pa tožnica ne navaja. Zmotno je tudi tožničino stališče, da bi izjava o odreku državljanstva morala biti podana pri organu za notranje zadeve v Celju. Po izrecni določbi 3. odstavka 22. člena takrat veljavnega zakona o državljanstvu FLRJ so se te izjave morale predložiti predstavništvom FLRJ v inozemstvu ali Ministrstvu za notranje zadeve FLRJ, zato seveda z njo ne razpolagata ne organ prve stopnje, niti organ druge stopnje. V ostale tožbene ugovore, ki se nanašajo na samo izjavo o odreku pa se sodišče ni moglo spuščati dokler velja navedena odločba Ministrstva za notranje zadeve FLRJ.

Uveljavljana tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUS in ZUP je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.