Jedro

Sodišče prve stopnje je (pravilno) zaključilo, da je tožena stranka tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede znižanja premijske stopnje na podlagi škodnega rezultata in da tega ni zmogla. Za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu bi namreč morala na podlagi konkretnega izračuna pojasniti, kako bi bilo treba znižati premijsko stopnjo na podlagi škodnega rezultata glede na določbe Posebnih pogojev o določanju zavarovalne premije na podlagi škodnega rezultata (2. člen). Ker tožena stranka zgolj s trditvami o neupravičenih postavkah na škodni kartici navedenega ni pojasnila, te niso bile pomembne za odločitev, zato se sodišče prve stopnje o njih ni bilo dolžno izreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, v znesku 7,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.999,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 4. 2021 (I. točka izreka) ter v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 265,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter tožeči stranki v vsakem primeru naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka s pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano: - pravdni stranki sta 19. 1. 2016 podpisali Polico za zavarovanje prevozniške odgovornosti v cestnem prometu (v nadaljevanju: Polica) z veljavnostjo od 1. 1. 2016 dalje, z zapadlostjo premije vsako leto 31. 12.; - tožena stranka je s podpisom Police potrdila, da je ob sklenitvi zavarovanja prejela tudi Posebne pogoje za zavarovanje prevozniške odgovornosti za prevoz tovora v cestnem prometu po realizaciji (v nadaljevanju: Posebni pogoji), ki so sestavni del zavarovalne pogodbe; - v 1. členu Posebnih pogojev je določena osnova za izračun premije, ki predstavlja čiste prihodke od prodaje, ki jih je dosegel zavarovanec s svojim poslovanjem v zavarovalnem letu, pri čemer Polica določa, da mora zavarovanec navedene podatke zavarovalnici pisno sporočiti do 15. januarja zavarovalnega leta; - tožeča stranka je z vtoževanim računom zahtevala plačilo zavarovalne premije za leto 2019; način zaračunavanja premije je bil tak, da je tožeča stranka najprej izdala akontacijski račun, kjer je bila premija odmerjena glede na podatke o prometu, ki jih je tožena stranka sporočila na začetku leta, potem pa je na koncu leta, za nazaj, obračunala dejansko višino premije; ker je bila za leto 2019 dejanska premija višja od odmerjene akontacije, je za razliko izdala vtoževani račun v višini 3.797,43 EUR; - tožeča stranka je skladno z določili Posebnih pogojev na osnovi škodnega rezultata tožene stranke (razvidnega iz predložene škodne kartice; priloga spisa A16) po poteku treh let korigirala premijsko stopnjo 0,48 odstotkov, ki se je v skladu s Polico upoštevala najmanj do 31. 12. 2017, na dvojno osnovno premijsko stopnjo 0,96 odstotkov, ker je bilo razmerje med skupnimi izplačanimi odškodninami in skupno obračunano premijo več kot 100 odstotkov (3. točka drugega odstavka 2. člena Posebni pogojev).

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da je bilo trditveno in dokazno breme glede znižanja premijske stopnje na podlagi škodnega rezultata na toženi stranki, ki pa tega ni zmogla. Trditve, da ji ni bilo pojasnjeno, katera premijska stopnja je bila upoštevana pri izračunu, in da ji podatki o škodnem rezultatu niso dostopni, namreč niso bile zadostne.

8. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je znašala višina premije 0,96 odstotkov, saj tožeča stranka tega ni uspela izkazati, da bi moralo kritično presojati navedbe tožeče stranke, kaj je bilo dogovorjeno, saj listinski dokazi ne obstajajo, tožeča stranka pa naj bi v različnih pravdnih postopkih, ki se nanašajo na isto pravno podlago, podajala različne navedbe, pri čemer je tožena stranka sodišče na to opozorila že tekom postopka na prvi stopnji, izpodbija dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Tudi, če tožena stranka z navedenimi pritožbenimi navedbami meri na nepravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, tovrstni očitki predstavljajo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (kršitev 8. člena ZPP), kar prav tako ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

9. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožena stranka nosi trditveno in dokazno breme in da tožeča stranka ni uspela dokazati, na kakšni podlagi zatrjuje višino vtoževane terjatve, zato naj bi sodišče samovoljno dopolnilo trditveno podlago tožena stranka sodišču prve stopnje očita napačno uporabo 212. člena ZPP1 in kršitev razpravnega načela (7. člena ZPP2). Ker tudi ti dve očitani kršitvi nista absolutni bistveni kršitvi pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, so navedeni pritožbeni razlogi nedopustni.

10. Nedopustne so tudi pritožbene navedbe o nepravilnem upoštevanju prekluzij s strani sodišča prve stopnje (glede na 451. in 452. člen ZPP), saj tudi z njimi pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka. V nadaljevanju navaja, da se sodišče prve stopnje o navedbah o prekluziji sploh ni izreklo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in s tem smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena. Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge, je očitno štelo, da so bile te pravočasne. Zgolj dejstvo, da se o tem v sodbi ni izrecno izreklo pa ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, zato kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni izreklo do navedb tožene stranke, da škodna kartica ne izkazuje dejansko nastalih škodnih dogodkov, pri čemer je konkretno zatrjevala, da je v škodni kartici naveden celo odškodninski zahtevek, ki ga tožeča stranka v drugi pravdi prereka in ga zato ni plačala, kar pomeni, da ni izkazan domnevni odstotek razmerja, pritožbeno sodišče pojasnjuje sledeče. Sodišče prve stopnje je (pravilno) zaključilo, da je tožena stranka tista, ki nosi trditveno in dokazno breme glede znižanja premijske stopnje na podlagi škodnega rezultata in da tega ni zmogla. Za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu bi namreč morala na podlagi konkretnega izračuna pojasniti, kako bi bilo treba znižati premijsko stopnjo na podlagi škodnega rezultata glede na določbe Posebnih pogojev o določanju zavarovalne premije na podlagi škodnega rezultata (2. člen). Ker tožena stranka zgolj s trditvami o neupravičenih postavkah na škodni kartici navedenega ni pojasnila, te niso bile pomembne za odločitev, zato se sodišče prve stopnje o njih ni bilo dolžno izreči. 12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zaključek sodišča, da je premijska stopnja znašala 0,96 odstotka protispisen, neutemeljen, nelogičen in neobrazložen. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 11 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, kako je skladno z določili Posebnih pogojev prišlo do povišanja premije na 0,96 odstotkov in zakaj tožena stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu o nižji premiji ni zadostila. V nasprotju s katerimi listinami, zapisniki o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih posnetkov naj bi bile navedene ugotovitve, pa pritožba ne pojasni, zato očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,3 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.4

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Tožeča stranka je priglasila 5,08 EUR stroškov za poštnino priporočeno s povratnico in 3,51 EUR za fotokopije (27 x 0,13 EUR) ter navedla, da so stroški obračunani skladno z javno objavljenim cenikom Pošte Slovenije. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki skladno s cenikom poštnih storitev v notranjem prometu priznalo 3,27 EUR za priporočeno pismo s storitvijo nad 100 g do 250 g (iz nalepke Pošte Slovenije na ovojnici, v kateri je bil sodišču posredovan odgovor tožeče stranke na pritožbo, je razvidno, da je bilo pismo težko 139 g) in 1,38 EUR za storitev povratnice ter skladno z javno objavljenim cenikom ostalih storitev 3,12 EUR za fotokopije (0,13 EUR za A4-stran dvostransko fotokopijo, 24 strani (2x odgovor na pritožbo s prilogami)), skupno torej 7,77 EUR. Odmerjene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ta določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. 2 Ta določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (razpravno načelo). 3 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 4 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).