Jedro

Pogodbeni stranki sta izrecno omejili pravico uporabe kupca le na uporabo objekta, ne pa zemljišča, ker obseg uporabe zemljišča še ni bil določen z geodetskimi izmerami. Tako se pokaže, da sama pogodba z dne 04. 09. 1980 kljub določilu 1. odstavka 7. člena ZPN sploh ni mogla biti podlaga za vpis pravice uporabe kupca na zemljišču parc. št. 445/1, k.o. T.. Zato je nepravilno nadaljnje sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožena s tem, ko je na podlagi ZLNDL dosegla vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini, na kateri je že imela vknjiženo pravico uporabe v svojo korist, ravnala protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka tožeči stranki plačala 750.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je "vse pritožbene razloge" in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo uveljavlja zoper toženo stranko odškodnino, ker je tožeča stranka nepremičnino parc. št. 445/1 k.o. T., ki jo je najprej prodala tožeči stranki s pogodbo z dne 04. 09. 1980, ponovno dne 29. 10. 2002 oziroma 05. 11. 2002 prodala novemu kupcu RR S. d.o.o. L., ki se je na navedeni nepremičnini v letu 2002 kot lastnik tudi vknjižil v zemljiško knjigo.

Pritožnik s pritožbo ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in sicer: - da je bila dne 04. 09. 1980 sklenjena med Z. p. T. (kot prodajalcem) in S. t. T., TOZD t. s. T. (kot kupcem) pogodba o prenosu pravice uporabe na celotnem objektu skladišča na V. c. v T., v kateri sta se stranki posebej dogovorili, da bo funkcionalno zemljišče, potrebno za normalno rabo objekta, preneseno na kupca s posebno pogodbo takoj, ko bodo izvršena potrebna dela, - da je bila z navedeno pogodbo dogovorjena kupnina za prenos pravice uporabe v znesku 2.789.137,50 DIN, ki predstavlja zapisniško ugotovljeno vrednost skladišča po izdelani cenitvi, načrt skladišča pa je sestavni del pogodbe, - da je tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 04. 09. 1980 pridobila pravico uporabe na zgradbi, ki je predmet pogodbe in da je tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik) dejansko prevzela posest celotnega objekta, slednjega pa še vedno uporablja, - da je tožena stranka na podlagi javne prodaje s pisnim zbiranjem ponudb, v kateri je posebej navedeno, da je zemljišče parc. št. 445/1 v izmeri 1041 m2 k.o. T. obremenjeno z lastnikom objekta, kupec pa je dolžan prevzeti vse pravice in obveznosti obstoječega razmerja, prodala družbi RR S. d.o.o. L., - da v zemljiški knjigi na nepremičnini parc. št. 445/1, k.o. T. stavba ni bila posebej vpisana.

Na podlagi tako ugotovljenega pravno relevantnega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče iz ugotovljenega dejstva, da je pravni prednik tožeče stranke s pogodbo z dne 04. 09. 1980 pridobil pravico uporabe na objektu - skladišču, zmotno sklepalo, da je s tem pridobil tudi pravico uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo, pri tem pa zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 7. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da sta pogodbeni stranki s pogodbo z dne 04. 09. 1980 izrecno predvideli za prenos pravice uporabe na zemljišču sklenitev posebne pogodbe, ko bo odmerjeno funkcionalno zemljišče, do sklenitve le-te pa ni prišlo. Pogodbeni stranki sta torej izrecno omejili pravico uporabe kupca le na uporabo objekta, ne pa zemljišča, ker obseg uporabe zemljišča še ni bil določen z geodetskimi izmerami. Tako se pokaže, da sama pogodba z dne 04. 09. 1980, kljub določilu 1. odstavka 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami sploh ni mogla biti podlaga za vpis pravice uporabe kupca na zemljišču parc. št. 445/1, k.o. T.. Zato je nepravilno nadaljnje sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožena s tem, ko je na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZLNDL) dosegla vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini, na kateri je že imela vknjiženo pravico uporabe v svojo korist, ravnala protipravno.

Da je bila v sistemu družbene lastnine možna situacija, ko je na objektu imela pravico uporabe ena pravna oseba, na zemljišču pa druga pravna oseba in da zgolj z ZLNDL pa tudi ne z Zakonom o prometu z nepremičninami stvarnopravna upravičenja med njimi niso bila urejena, je predvidel tudi Stvarnopravni zakonik, ki je začel veljati 01. 01. 2003. Ni namreč sporno, da je lastninsko pravico na zemljišču imela tožena stranka, lastninsko pravico na objektu pa tožeča stranka, obe na podlagi ZLNDL. Lastninsko pravico na objektu je nenazadnje tožeči stranki priznavala tudi tožena stranka, saj je z obstojem njene pravice seznanila vse eventualne kupce nepremičnine. SPZ je navedeno razmerje med obema lastnikoma uredil v 2. odstavku 271. člena, po katerem postane zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico. Lastninske pravice na objektu, ki jo je pridobila tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 4.9.1980 in ZLNDL, torej tožeča stranka s prodajo zemljišča ni izgubila (primerjaj še 256. in 257. člen ter 2. in 4. odstavek 271. člena SPZ). Tako se pokaže, da tožeči stranki zaradi toženkine prodaje zemljišča družbi RR S. d.o.o. L. škoda ni nastala, prav tako ni mogoče govoriti o protipravnosti toženkinega ravnanja v zvezi s to prodajo. Že iz navedenega materialnopravnega razloga njen tožbeni zahtevek na povračilo škode ni utemeljen, zato je odveč presoja (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi njegovega zastaranja.

Neutemeljeno pritožbo je iz zgoraj navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.