Jedro

Carinska oprostitev ni možna za aparat, ki nima neposrednega vpliva na varstvo okolja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice, s katero je bil zavrnjen zahtevek za oprostitev plačila carine za en uvoženi aparat za kemične analize plina ali dima po uvozni carinski deklaraciji. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji 14. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona za oprostitev plačila carine, saj uvoženo blago služi le nastavljanju in optimiranju izgorevanja iz peči, s tem pa kot indikator nima neposrednega vpliva na varstvo človekovega življenjskega okolja.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je predložila vsa potrebna dokazila o upravičenosti za brezcarinski uvoz, kot jih predpisuje zakon, vključno s potrdilom Ministrstva za varstvo okolja, kar pa kljub vsemu toženi stranki ne zadošča. Meni, da je analiza dimnih plinov proces, ki je neposredno povezan z optimiranjem izgorevanja in je lahko konstantna ali občasna. Sama beseda optimiranje izgorevanja pove, da le-to vpliva najbolj neposredno na varstvo človekovega okolja, saj v minisekundah spremeni oziroma zmanjša izmet negativnih emisij in s tem varuje človekovo okolje. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka tudi ni pristojna za to, da bi odločala o verodostojnosti mnenja Ministrstva za okolje, ki je po zakonu zadolženo, da daje mnenja o tem, kdo je oziroma kdo ni upravičen za brezcarinski uvoz. Zato smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 14. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90, p.b. - CZ) so oproščena plačila carine podjetja za opremo, ki se ne izdeluje pri nas in je namenjena za neposredno varstvo človekovega življenjskega in delovnega okolja. To pomeni, da je bistven element, ki lahko vpliva na oprostitev carine, neposreden vpliv na varstvo okolja. Pri presoji značaja tega elementa, pa se sodišče v celoti strinja s toženo stranko. Analizator dimnih plinov, ki je bil uvožen, ni takšen del opreme, ki je namenjena neposrednemu varstvu človekovega okolja. Aparat je namenjen merjenju in analizi dimnih plinov, na podlagi katere se nato optimira izgorevanje. Šele optimiranje izgorevanja pa ima nato neposreden vpliv na varstvo okolja, ne pa le tudi analiza, ki je sicer na proces tudi vplivala, vendar ne neposredno.

Sodišče tudi ne more sprejeti tožbene navedbe, da bi tožena stranka morala odločati v skladu z mnenjem Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora. Tožena stranka mora namreč sama ugotoviti, katera dejstva je šteti za dokazana in ob upoštevanju vseh drugih okoliščin v postopku, ki ga vodi, ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine glede na določbo 14. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77).

Sodišče je določbe navedenih novih predpisov uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).