Jedro

Ob tožnikovi navedbi, da mu je v času imobilizacije pomagala pri oblačenju in umivanju žena - ki ji zaradi te nege ni bil odprt bolniški stalež, je to pomoč presojati v okviru medsebojne pomoči med zakonci (13. člen ZZZDR) in ne kot pomoč tuje osebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka z deležem 40 % odgovorna tožniku za škodo, nastalo dne 7.10.1992, ko mu je ob prihodu na delo na oljnem madežu na manipulativni površini - ki jo je uporabil za pot od vratarnice proti garderobi - spodrsnilo tako, da je padel. Ob padcu si je poškodoval desni komolec in tretji prst levice, kar je šteti za lažjo telesno poškodbo. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo s tem, da tožena stranka ni storila vsega za preprečitev hoje delavcem po manipulativni površini. Tožnik pa je do 60 % sam prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj je uporabil pot, po kateri je bila hoja izrecno prepovedana. Ker je bila tožniku v mesecu maju 1993 z zneskom 128.000,00 SIT izplačana odškodnina za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar glede na sokrivdo in težo poškodbenih posledic predstavlja pravično odškodnino v smislu 200. člena ZOR, je tožbeni zahtevek za te oblike negmotne škode zavrnilo. Ugodilo pa je tožnikovemu zahtevku na plačilo materialne odškodnine za stroške tuje pomoči, ki jo je v sorazmerju s sokrivdnim deležem odmerilo na 11.200,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je na pritožbi obeh strank ugodilo le toženi stranki in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sicer spremenilo sokrivdni delež tožene stranke tako, da je ocenilo njeno soodgovornost za nastalo škodo s 75 % deležem (tožnikov 25 %), vendar je kljub taki razmejitvi odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je bila tožniku s strani toženkine zavarovalnice z izplačilom zneska 128.000,00 SIT priznana pravična odškodnina iz vseh naslovov utrpljene nepremoženjske škode. Nastanek materialne oškodovanosti iz naslova povrnitve stroškov za pomoč in postrežbo zaradi oviranosti v času zdravljenja po poškodbi pa tožnik ni izkazal in dokazal. Zato njegov zahtevek za to obliko škode po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije zatrjuje, da je za nastalo škodo podana izključna odgovornost tožene stranke, saj je dopuščala hojo po bližnjici, na kateri se je poškodoval tožnik. Do njegove poškodbe tudi ne bi prišlo, če bi tožena stranka oljni madež pravočasno odstranila. Zato je presoja tožnikove soodgovornosti materialnopravno zmotna in tudi posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču očita, da preizkus odmerjene višine odškodnine, ki jo je tožnik prejel, ni mogoč, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ob zavrnitvi zahtevka na povrnitev stroškov za tujo pomoč ni pravilno uporabilo določb 219. člena ZPP( Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju: ZPP). Tožena stranka temu delu zahtevka ni ugovarjala, niti ga prerekala, zato bi moralo sodišče to dejstvo v skladu z določbo 221. člena ZPP šteti za priznano. V reviziji tožnik tudi opozarja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede obrestnega zahtevka, nepravilen pa je tudi njegov stroškovni izrek. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi obe sodbi nižjih sodišč.

Na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP pred izdajo izpodbijane sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti. Tudi smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni bila ugotovljena.

Dejanske ugotovitve povzete v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na vzrok nastanka škodnega dogodka (uporaba prepovedane poti po manipulativnem območju, spolzkost zaradi oljnega madeža) in oceno zdravniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, so izčrpno obrazložene in jim zatrjevanih pomanjkljivosti ni mogoče očitati.

Ob preizkusu materialnopravne odločitve je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz teh dejstev izhaja, da se je tožnik dne 7.10.1992 ob prihodu na delo poškodoval na poti, po kateri je bil "prehod prepovedan" in sicer v trenutku, ko mu je spodrsnilo na oljnem madežu. Tožnik je torej za prehod uporabljal manipulativno površino, kjer je veljala izrecna prepoved prehoda. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato so odveč ponavljajoče se trditve tožnika o tem, da tožena stranka prehoda čez manipulativni prostor ni ustrezneje zavarovala oziroma oljnega madeža pravočasno odstranila.

Zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo prispevek tožnika k nastanku škode in s tem delež njegove odgovornosti. Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odstavek 177. člena ZOR). Prav to je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, namreč, da je tožnik za prihod na delo uporabil pot, ki je bila prepovedana. S tem, da ni hodil po (sicer za 200 metrov daljši) poti, ki jo je tožena stranka uredila za hojo, je opustil ustrezni ukrep za svojo varnost in prispeval k nastanku nesreče. Stališče pritožbenega sodišča, da je tožnikov delež odgovornosti 25 %, je zato tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno.

Tožnik očita sodišču druge stopnje tudi zmotno uporabo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR) in trdi, da z zneskom 128.000,00 SIT, ki ga je dne 31.5.1993 zavarovalnica tožene stranke plačala tožniku, ni v celoti pokrita nastala mu škoda. Izhodišče preizkusa pravilne uporabe 200. člena ZOR je ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik, rojen leta 1955, je ob padcu utrpel obtolčenino in odrgnine desnega komolca ter obtolčenino tretjega prsta levice, brez vidnih poškodb skeleta. Hude bolečine naj bi trpel le en dan, srednje - 14 dni in lažje - prav tako 14 dni. Oskrbljen je bil ambulantno. Sedem dni je nosil mavčno longeto, nato elastični povoj, v bolniškem staležu se je nahajal 40 dni. Poškodbe so tožniku pustile le minimalne posledice, ki se kažejo v večji občutljivosti desnega komolca na pritisk, večje fizične obremenitve in vremenske spremembe in vidno - v obliki brazgotin ter zadebelitve osnovnega členka poškodovanega prsta, gibljivost komolca in prsta pa nista prizadeta.

Okvir za odločanje o pravno priznani nepremoženjski škodi je v 2. odstavku 200. člena ZOR. Pri odmeri odškodnine sodišče upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija), ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvire (medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa). Upoštevaje ta merila revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila odškodnina za tožnikove telesne bolečine (80.000,00 SIT), strah (20.000,00 SIT) in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (60.000,00 SIT) po kriterijih na dan plačila (31.5.1993) primerna in ustrezna pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

Pravilna je tudi presoja sodišča druge stopnje, da tožniku ne gre odškodnina za pomoč in postrežbo zaradi oviranosti v času zdravljenja po poškodbi. Vendar ne iz procesnih razlogov, na katere se je pri zavrnitvi oprlo sodišče druge stopnje, pač pa materialnopravnega izhodišča. Ob tožnikovi navedbi, da mu je v času imobilizacije pomagala pri oblačenju in umivanju žena - ki ji zaradi te nege ni bil odprt bolniški stalež, je to pomoč presojati v okviru medsebojne pomoči med zakonci (13. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 14/89, RS št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR) in ne kot pomoč tuje osebe. Tega dejstva tožena stranka ni priznala kot zmotno zatrjuje tožnik, zato ga ni upoštevati za podlago sodni odločbi.

Ker je bilo v obravnavani zadevi pravilno razsojeno, stroški postopka pa niso predmet revizijske presoje (400. člen ZPP) je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).