Jedro

ZJU nikjer ne določa, da se za opravljanje del in nalog na delovnem mestu sekretar v nazivu sekretar zahteva zaključen doktorski študij. Zato je pravilen zaključek, da je tožničina zahteva, da se jo imenuje v uradniški naziv sekretarke nima pravne podlage.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo Ministrstva za pravosodje z dne 24. 4. 2015 je odločeno, da se tožnica imenuje v uradniški naziv prvega kariernega razreda – naziv tretje stopnje: podsekretarka (1. točka izreka). Datum pridobitve naziva je 1. 5. 2015 oziroma z dnem premestitve na zahtevnejše delovno mesto (2. točka izreka). Z dnem imenovanja v naziv podsekretarka, javni uslužbenki – tožnici ugasne naziv višja svetovalka II, na podlagi odločbe 100-7/2015/42 z dne 15. 4. 2015 (3. točka izreka). Obrazložitev navedene odločbe se sklicuje na določbe Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) člena: 90, 84 ter 7. člen Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive (v nadaljevanju Uredba). V skladu z Aktom o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v Ministrstvu za pravosodje z dne 17. 6. 2013, s spremembami in dopolnitvami, je v Ministrstvu za pravosodje nezasedeno delovno mesto pod zaporedno šifro 841 – podsekretar, na katerem se naloge opravljajo v nazivih podsekretar in sekretar. Tožnica je bila z odločbo z dne 15. 4. 2015 imenovana v naziv drugega kariernega razreda – naziv pete stopnje: višja svetovalka II. Zaradi premestitve javne uslužbenke na zahtevnejše delovno mesto, na katerem se lahko naloge opravljajo le v višjem nazivu, se javno uslužbenko v skladu z 7. členom Uredbe imenuje v višji naziv in in sicer v naziv prvega kariernega razreda - naziv tretje stopnje: podsekretarka, za katerega v celoti izpolnjuje pogoje. Iz tretjega odstavka 12. člena Uredbe izhaja, da v primeru napredovanja, iz razloga premestitve na zahtevnejše delovno mesto, pripadajo uradniku pravice, ki izhajajo iz višjega naziva, z dnem premestitve na zahtevnejše delovno mesto.

2. Tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnila Komisija Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) s sklepom z dne 24. 6. 2015. Z navedenim sklepom je z 2. točko izreka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo o imenovanju tožnice v uradniški naziv podsekretar z dne 24. 4. 2015. Hkrati so bile z navedenim sklepom (po združitvi pritožbenih postopkov v en postopek – I. točka izreka) zavrnjene še druge tožničine pritožbe (točki 3 in 4 izreka), ki jih tožnica v skladu s pravnim poukom na navedenem sklepu lahko izpodbija pred pristojnim sodiščem za delovne spore. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je bila tožnica leta 2008 razporejena na delovno mesto svetovalec v Ministrstvu za pravosodje, Direktorat za mednarodno sodelovanje, Sektor za mednarodno pravno pomoč. Kot študentka podiplomskega doktorskega študija Univerze Humboldt v Berlinu, ki ga je vpisala v mesecu juniju 2008, je 25. 8. 2008 sklenila pogodbo o izobraževanju v interesu delodajalca, s katero se je delodajalec med drugim obvezal, da bo tožnico po končanem izobraževanju razporedil na delo, ki ustreza pridobljeni izobrazbi. Tožnica je podiplomski študij zaključila marca 2014. O končanem postopku verifikacije dokazila o zaključenem doktorskem študiju je obvestila 20. 10. 2014 delodajalca. Delodajalec je 24. 4. 2015 izdal odločbo, s katero je tožnico imenoval v naziv podsekretarka. V podpis je tožnici ponudil tudi aneks z dne 24. 4. 2015 k pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 6. 2008, katerega predmet je bila razporeditev tožnice na delovno mesto pod šifro 841 – podsekretar v Ministrstvu za pravosodje, Služba za mednarodno pomoč in pravo EU.

3. Glede tožničine razporeditve na delovno mesto pod zaporedno šifro 841–podsekretar v uradniškem nazivu podsekretarka, senat Komisije za pritožbe ugotavlja, da s pogodbo o izobraževanju z dne 25. 8. 2008 ni bilo izrecno določeno niti delovno mesto, na katerega bo tožnica razporejena po končanem študiju, niti naziv, v katerem bo opravljala svoja dela in naloge, ampak zgolj in samo, da bo razporejena na delo, ki ustreza pridobljeni izobrazbi. Sklicuje se na prvi odstavek 87. člena ZJU, ki določa, da je predpisana izobrazba za nazive prvega kariernega razreda univerzitetna izobrazba ali visoka strokovna izobrazba s specializacijo oziroma magisterijem ali izobrazba po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo. Med drugim še navaja, da delodajalec samostojno organizira delovni proces, zaradi česar delavec ne more postavljati pogojev, kaj bo delal in česa ne bo delal. Razporejanje zaposlenih na delovna mesta je naloga delodajalca, naloga drugostopenjskega organa pa je, da preveri, ali so bili ob tem upoštevani veljavni predpisi.

4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zoper 2. točko sklepa Komisije za pritožbe, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo o imenovanju tožnice v uradniški naziv podsekretarka. V tožbi navaja, da je pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 4. 6. 2008 dalje, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2008. S toženo stranko je 25. 8. 2008 sklenila pogodbo o izobraževanju v interesu delodajalca. Tožnica je uspešno zaključila podiplomski – doktorski študij na Pravni fakulteti Univerze Humboldt v Berlinu z zagovorom doktorske disertacije 18. 3. 2014 in pridobila naziv doktorja znanosti. O tem je obvestila toženo stranko in jo pozvala, naj jo razporedi na delo, ki ustreza pridobljeni izobrazbi. Tožnica je na zahtevo tožene stranke pridobila tudi mnenje o vrednotenju izobraževanja z dne 15. 10. 2014 in ga posredovala toženi stranki. Tožena stranka je tožnico z odločbo 24. 4. 2015 imenovala v uradniški naziv podsekretarke.

5. V zvezi z navedbo tožene stranke, da v Pogodbi o izobraževanju ni bilo izrecno določeno niti delovno mesto, niti naziv, v katerem bi tožnica morala opravljati dela po zaključenem izobraževanju, se tožnica sklicuje na 83. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nejasne ali pomanjkljive določbe je treba razlagati v korist tožnice kot šibkejše pogodbene stranke. Meni, da je glede na namen izobraževanja jasno, da mora biti tožnica razporejena na delovno mesto in v naziv, ki ustreza stopnji izobrazbe. Če je možnih nazivov za isto delovno mesto več, pa na višji naziv, glede na to, da je tožnica dosegla višjo stopnjo izobrazbe, kot je za določeno mesto predvidena. Tožena stranka je v času tožničinega študija imela dovolj časa, da bi sistematizirala tako delovno mesto, ki bi ustrezalo tožničini izobrazbi, to pa je mesto sekretarja. Tožnica nadalje navaja, da je tožena stranka tako delovno mesto imela sistemizirano in ga je hranila, to je delovno mesto 761 – sekretar, za B.B., ki naj bi s 1. 7. 2013 prišla iz Ministrstva za notranje zadeve. Omenjena pa na Ministrstvo za pravosodje ni prišla. Tožnica še navaja, da je v času po zaključenem izobraževanju bilo prosto še eno sekretarsko mesto in sicer mesto, ki ga je do upokojitve zasedal A.A. in se je sprostilo konec junija 2014. Na to je tožnica toženo stranko tudi opozorila, vendar je bila zavrnjena z argumentom, da je na drugem Direktoratu za pravosodno upravo in da ni denarja. Tožnica se s tem ne strinja, saj je v navedenem času tožena stranka v kabinetu ministra za pravosodje sistematizirala novo delovno mesto sekretarja. Nedvomno je, da je za osebo z doktoratom ustrezno delovno mesto delovno mesto sekretarja.

6. Ker se delovno mesto pod šifro 841 lahko opravlja v nazivu podsekretarja ali sekretarja, bi bila ustrezna razporeditev za tožnico, ki ima višjo izobrazbo od večine sekretarjev na Ministrstvu za pravosodje, na sekretarsko mesto. Tožnica se pri tem sklicuje na smisel pridobitve višje izobrazbe. Upoštevati je treba tudi, da je pri opravljanju visoko zahtevnih delovnih nalog primerno ustrezno plačilo. Diskriminatorno bi bilo, da bi tožnica opravljala od sodelavcev zahtevnejše delovne naloge, zaradi nižjega naziva pa bi bila nižje plačana. Ravnanje tožene stranke, ki hrani prosto sekretarsko mesto 761, pa bi lahko imelo tudi znake koruptivnega ravnanja. Tožnica predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da predloži podatke o prostih in sistemiziranih delovnih mestih sekretar na Ministrstvu za pravosodje od 18. 3. 2014 do 28. 5. 2015. Tožena stranka naj predloži tudi podatke, kakšno izobrazbo so imele osebe, ki so bile v času od 18. 3. 2014 dalje razporejene na delovna mesta sekretarjev na omenjenem ministrstvu. Trditve tožene stranke o podrejenosti tožnice vsekakor držijo, vendar pa morajo biti razlogi, ki jih za določeno razporeditev navaja tožena stranka taki, ki jih je mogoče preveriti. Veljavne predpise je treba brati tako, da se išče tudi smisel samega predpisa. Tožnica drugostopenjskemu organu očita, da ni opravil ustrezne presoje. Od imenovanja v ustrezni naziv je odvisna tudi višina plače, glede katere je tožnica na podlagi izpodbijane odločitve prikrajšana. Zato predlaga, da naj tožena stranka predloži podatke o višini osnovne plače delavca, razporejenega na delovno mesto pod šifro 841 v nazivu podsekretar in v nazivu sekretar. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožničine očitke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Čeprav tožnica formalno izpodbija sklep drugostopenjskega organa o zavrnitvi tožničine pritožbe zoper tožničino imenovanje v naziv, je sodišče glede na vsebino tožbe kot izpodbijani akt smiselno štelo odločbo prvostopenjskega organa z dne 24. 4. 2015. S slednjo je bilo namreč odločeno o tožničinem imenovanju v uradniški naziv. Zato navedena odločba predstavlja akt, ki se v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbija v upravnem sporu.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi navedene odločitve strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

11. V obravnavani zadevi je sporno tožničino imenovanje v uradniški naziv prvega kariernega razreda – naziv tretje stopnje: podsekretarka, ki ga je tožnica z izpodbijano odločitvijo pridobila 1. 5. 2015. Tožnica namreč meni, da bi morala biti imenovana v uradniški naziv prvega kariernega razreda – naziv druge stopnje: sekretarka. Pri tem se sklicuje na pogodbo o izobraževanju z dne 25. 8. 2008, ki jo je sklenila z delodajalcem in iz katere izhaja tožničina pravica, da je po končanem izobraževanju razporejena na delo, ki ustreza pridobljeni izobrazbi. Glede na to, da je tožničina pridobljena izobrazba doktorat, tožnica meni, da bi morala biti imenovana v uradniški naziv sekretarke.

12. Po 84. členu ZJU uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, ki se med drugim pridobi s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto ali z napredovanjem v višji naziv. Za uradniška delovna mesta se kot pogoj za opravljanje dela poleg splošnih pogojev s področja delovnega prava, določi med drugim tudi naziv (prvi odstavek 79. člena ZJU). Dela na posameznih uradniških delovnih mestih in položajih se praviloma lahko opravlja v treh nazivih. Imenovanje v naziv je pogoj za izvrševanje javne naloge oziroma za zasedbo delovnega mesta (84. člen v povezavi z 79. členom ZJU). Ker gre pri imenovanju v naziv za upravno odločbo, je zoper navedeno odločbo dovoljena pritožba v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače; zoper dokončno odločbo je dovoljen upravni spor (šesti odstavek 24. člena ZJU). V predmetnem upravnem sporu se tako presoja zakonitost izpodbijane odločitve o imenovanju tožnice v uradniški naziv podsekretarka.

13. Tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev ni nezakonita. Sodišče pritrjuje sklicevanju drugostopenjskega organa na 87. člen ZJU, ki določa, da je predpisana izobrazba za nazive prvega kariernega razreda univerzitetna izobrazba ali visoka strokovna izobrazba s specializacijo oziroma magisterijem ali izobrazba po študijskem programu druge stopnje v skladu z zakonom, ki ureja visoko šolstvo. Res je, da ZJU nikjer ne določa, da se za opravljanje del in nalog na delovnem mestu sekretar v nazivu sekretar zahteva zaključen doktorski študij. Zato je pravilen zaključek drugostopenjskega organa, da je tožničina zahteva, da se jo imenuje v uradniški naziv sekretarke nima pravne podlage. Sodišče se prav tako strinja z navedbo drugostopenjskega organa, da s pogodbo o izobraževanju, ki jo je sklenila tožnica z delodajalcem, ni bilo izrecno določeno niti delovno mesto, na katerega bo tožnica razporejena po končanem študiju niti naziv, v katerem bo opravljal svoja dela in naloge. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da izpodbijana odločitev ni zakonita in da bi tožnica zaradi pridobljene izobrazbe morala biti imenovana v uradniški naziv sekretarka. Navedeno iz zakona ne izhaja. Zato na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne vpliva tožničino sklicevanje na smisel pridobitve višje izobrazbe ter sklicevanje na določbe OZ. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da delodajalec samostojno organizira delovni proces. Izpodbijana odločitev zato po presoji sodišča ni nezakonita. Odločanje o tožničinih pravicah oziroma obveznostih iz delovnega razmerja pa sodi v pristojnost sodišča za delovne spore.

14. Na podlagi vsega povedanega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj v zadevi po presoji sodišča niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki so ugotovljene v postopku, ampak se tožnica ne strinja s sklepanjem tožene stranke o pomenu teh dejstev in okoliščin.