Jedro

Sodišče je opravilo celovito presojo in upoštevaje tudi naravo in namen sosednje nepremičnine (stanovanjska stavba) pojasnilo, da primerjava stroškov, ki bi jih predlagateljica imela, da bi si uredila ustrezen dostop do stanovanja z javne ceste, z obremenitvijo tuje nepremičnine, pokaže, da nujne poti ni mogoče ustanoviti. To stališče je tudi skladno s sodno prakso, ki izhaja iz namena instituta določitve nujne poti, ki po vsebini ustreza stvarni služnosti na tujem zemljišču in predstavlja prisilen poseg v lastninsko pravico, zato je treba pogoje restriktivno razlagati in je tudi sodna praksa enotna, da načeloma nujnih poti ni mogoče ustanavljati preko zagrajenih dvorišč in vrtov, toliko bolj to velja za konkretno situacijo, ko naj bi se ustanavljala prek sosednje zgradbe in bi potekala po stanovanjskih prostorih lastnikov sosednje nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog predlagateljice za ustanovitev nujne poti zavrnilo in ji naložilo, da četrti nasprotni udeleženki povrne stroške nepravdnega postopka v višini 520,96 EUR, v 15-ih dneh od pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. V razlogih sklepa je pojasnilo, da je predlagateljica lastnica parcele št. 1850 k.o. S., sosednja parcela s parcelno št. 1849 pa je v solasti nasprotnih udeležencev in je predlagateljica tudi lastnica parcele št. 1529/4 k.o. S., na kateri je dostop za vozila in možnost parkiranja. Vstop v hišo oz. stanovanje predlagateljice je možen s ceste na hodnik, ki pripada objektom nasprotnih udeležencev, prek katerega vodijo vrata v sobo in v kopalnico predlagateljice, prav tako je v nadstropju s hodnika nasprotnih udeležencev vhod v sobo predlagateljice. Z dvorišča na parceli 1529/4 so z južne strani spet prek zemljišča nasprotnih udeležencev vrata na isti hodnik nasprotnih udeležencev v pritličju. Drugih dostopov trenutno ni. Parcela predlagateljice se sicer nahaja ob cesti, neposredno torej meji na vzhodni strani na javno dobro, mogoči so dostopi z javne ceste na nepremičnine predlagateljice oziroma do njenih stanovanjskih prostorov, vendar pa z določenimi gradbenimi posegi, ki zahtevajo tudi denarna sredstva. Zaključilo je, da so izpolnjeni pogoji za določitev nujne poti iz 88. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), saj nepremičnina predlagateljice nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto, vsaj ne že obstoječe povezave, oziroma bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški, saj je vrednost nepremičnine, objekta predlagateljice, 21.906,00 EUR, ureditev samostojnega dostopa pa bi stala med 9.000,00 in 13.500,00 EUR. Vendar pa ni podan nadaljnji pogoj iz 89. člena SPZ, to je, da se z ustanovitvijo nujne poti ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala, s čimer zakon ščiti interese lastnika služeče stvari. Na gospodujoči nepremičnini mora nastati večja korist kot bi znašala škoda, ki lahko zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini in je ta primer podan, saj predlagana nujna pot predstavlja v naravi hodnik, ki je last nasprotnih udeležencev. Predlagateljica bi ga uporabljala ne le za vstop z javne poti, pač pa tudi za dostop iz kuhinje v kopalnico. Predlog je zato zavrnilo.

2. Predlagateljica se je zoper sklep pritožila. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče po eni strani zaključuje, da nepremičnino uporabljajo le najemniki predlagateljice, kar naj bi bila dodatna ovira za ustanovitev nujne poti ter je to razlogovanje materialnopravno napačno, saj se nujna pot ustanavlja za potrebe gospodujoče nepremičnine v breme služeče nepremičnine in je pomembno zgolj vprašanje ali obstoji neposredna zveza z javno potjo, oziroma če ustanovitev take poti predstavlja nesorazmerne stroške, slednje pa je ugotovljeno. Tudi ni podan večji interes nasprotnih udeležencev od interesa predlagateljice, da dostopa prek hodnika, saj v njem hranijo predvsem staro kramo. Ekonomsko je neupravičeno, da bi predlagateljica spreminjala funkcionalnost nepremičnine predlagateljice samo zato, da ne bi ob plačilu denarnega nadomestila posegla v sicer manj pomemben interes nasprotnih udeležencev, ki hodnika praktično ne uporabljajo in tudi ne vodi do njihovih stanovanjskih prostorov. Predlagateljica pa ta hodnik že vrsto let uporablja in celo izvedenec P. je v izvedenskem mnenju na strani 4 jasno navedel, da sedanje stanje rabe obravnavanega hodnika ne izkazuje bistvenega onemogočanja rabe za nasprotne udeležence. Razlogi prvostopenjskega sklepa so tudi medsebojno nasprotni, ko najprej sodišče v točki 9 ugotavlja, da bi bila izdelava samostojnega vhoda tako po varianti 1 kot 2 povezana z nesorazmerno visokimi stroški, zatem pa v točki 11 zaključi, da stroški izdelave samostojnega dostopa ne bi bili nesorazmerno visoki. Še sam izvedenec je ugotovil, da nepremičnina predlagateljice nima neposrednega dostopa z javne ceste in da bi bila ureditev samostojnega dostopa povezana z nesorazmernimi stroški.

3. Nasprotna udeleženka N.P. je odgovorila na pritožbo. Izvedenec je pojasnil, kako si lahko predlagateljica uredi dostop in kakšne stroške bi imela in tudi povedal, da je uporaba hodnikov, ki so last nasprotne udeleženke, nenavadna in tako stanje ni sodobno in tudi ne trajno ter nakazuje, da bi bilo vendarle potrebno poiskati drugo rešitev trajnega značaja. Predlagateljica ima, oziroma njena nepremičnina, možnost dostopa tako neposredno z javne poti kot tudi z lastne parcele št. 1529/4. Ni zakonskih pogojev za dovolitev nujne poti, tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4621/2008 z dne 13.5.2009. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 88. člena SPZ sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Vendar pa mora, glede na 89. člen SPZ, paziti, da se z nujno potjo ne bi onemogočala ali znatno ovirala uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvi pogoj podan, saj bi bila izdelava dodatnih vhodov oziroma ureditev tako, da bi predlagateljica imela neposreden dostop do svojih stanovanjskih prostorov oz. svojih nepremičnin z javne poti, povezana z nesorazmernimi stroški, primerjalno glede na vrednost njene nepremičnine (9.000,00 do 13.500,00 EUR stroškov ureditve proti vrednosti nepremičnine 21.906,00 EUR), ni pa izpolnjen drugi pogoj, pogoj iz 89. člena SPZ, saj bi se z nujno potjo, ki bi poteka prek hodnika sosednje nepremičnine, s tem znatno ovirala uporaba sosednje nepremičnine. To je obrazloženo v sklepu tudi v točkah 9 do 11 in v razlogih ni nasprotij, očitek procesne kršitve tako ni podan.

6. Vprašanje kdo konkretno sedaj uporablja nepremičnino (najemniki predlagateljice) gotovo ne more imeti glavne teže pri odločitvi in tudi iz razlogov sklepa izhaja, da je bil to le dodaten argument, bistveno je, da je sodišče tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabilo (pravilna uporaba materialnega prava je v domeni sodišča in ne izvedenca), ko je glede na dane ugotovitve opravilo celovito presojo in upoštevaje tudi naravo in namen sosednje nepremičnine (stanovanjska stavba) pojasnilo, da primerjava stroškov, ki bi jih predlagateljica imela, da bi si uredila ustrezen dostop do stanovanja z javne ceste, z obremenitvijo tuje nepremičnine, pokaže, da nujne poti ni mogoče ustanoviti. To stališče je tudi skladno s sodno prakso, ki izhaja iz namena instituta določitve nujne poti, ki po vsebini ustreza stvarni služnosti na tujem zemljišču in predstavlja prisilen poseg v lastninsko pravico, zato je treba pogoje restriktivno razlagati in je tudi sodna praksa enotna, da načeloma nujnih poti ni mogoče ustanavljati preko zagrajenih dvorišč in vrtov, toliko bolj to velja za konkretno situacijo, ko naj bi se ustanavljala prek sosednje zgradbe in bi potekala po stanovanjskih prostorih lastnikov sosednje nepremičnine. Ta prepoved ustanovitve nujne poti skozi ograjena dvorišča ali po hodnikih sosednjih stavb ni absolutna, saj je potrebno v vsakem primeru posebej ob upoštevanju načela sorazmernosti tehtati interese lastnika zemljišča, ki nujno pot potrebuje, in lastnika potencialnega služečega zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala. V danem primeru, ko bi nujna pot potekala po hodniku stanovanjske hiše nasprotnih udeležencev, je rezultat tehtanja interesov ob upoštevanju siceršnje možnosti drugih povezav med javno cesto in nepremičnino predlagateljice v prid nasprotnim udeležencem, kar je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče. 7. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom ZNP).