Jedro

Plačevanje preživnine je zakonita dolžnost očeta in se zato ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da brezplačno dela na kmetiji svojega očeta oziroma nima lastnih dohodkov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ki sta jo sklenila dne 27.5.1989 pred matičnim uradom. Mladoletna otroka pravdnih strank in, je dodelilo v vzgojo in oskrbo materi, tožencu pa je naložilo plačevanje mesečne preživnine po 13.000,00 SIT za vsakega otroka in sicer od 1.7.1998 dalje, pri čemer je toženec dolžan do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajče obroke pa do vsakega petega dne v mesecu naprej, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo in sicer zoper odločitev o plačevanju preživnine se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec. Navaja, da je preživnina, ki jo je določilo sodišče glede na njegovo premoženjsko stanje in vire dohodkov previsoka. Toženec nima svojih lastnih dohodkov, ker dela na kmetiji ki je v lasti očeta in od tega nima nobenih dohodkov vsaj v zameno za delo na kmetiji živi pri starših in dobiva hrano. To je razvidno tudi iz priloženega obvestila iz katerega izhaja, da mleko dejansko prodaja oče, ki pa tudi nima svojih virov dohodkov, saj mu za dodatno zavarovanje odtegujejo od prodaje mleka. Sicer pa bi, če bi od dohodkov na kmetiji na toženca odpadlo toliko kot ugotavlja sodišče prve stopnje, bi to komaj zadostovalo za kritje njegovih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ti znašajo 21.678,00 SIT mesečno.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na določitev preživninske obveznosti tako spremeni, da se preživninska obveznost ustrezno zniža ter stroške pritožbe naloži toženi stranki.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Toženčeva zakonita dolžnost je preživljati svoje otroke kot to določa 103. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Za izpolnitev te svoje dolžnosti je dolžan storiti vse kar je v njegovi moči, da si zagotovi toliko in taka sredstva, da bo lahko to svojo zakonito dolžnost izpolnjeval. Če toženec dela na kmetiji svojega očeta in lastnih dohodkov nima je to sicer njegova stvar, vendar samo toliko časa, dokler zaradi takega njegovega ravnanja niso prizadete pravice otrok, katere je dolžan po zakonu preživljati. Toženec prikazuje dohodke od kmetije in pravi, da tisti del, ki odpade nanj krije komaj prispevke za zadravstveno in pokojninsko zavarovanje, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da dohodek le ne more biti tako majhen, saj je toženec ko je bil zaslišan kot stranka izpovedal, da je lastnik osebnega avtomobila Opel record, ki je bil kupljen iz dohodka kmetije. Očitno je torej, da kmetija prinaša nekaj več kot trdi toženec, vendar pa, četudi temu ni tako bo moral toženec storiti vse, da bo lahko plačeval preživnino, ki jo je določilo sodišče prve stopnje in ki je tako minimalna, da pritožbeno sodišče ne ve kako bi ugodilo pritožbenemu predlogu, da bi se preživninska obveznost ustrzeno znižala. Prisojena preživnina namreč pomeni nekaj več kot 400,00 SIT na dan za enega otroka, kar predstavlja res minimum tistega, kar je toženec dolžan v okviru svoje zakonite dolžnosti plačevati za otroke.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podan uveljavljani pritožbeni razlog in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kake bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in ker je tudi materialno pravo pravilno uporabilo.