Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sklep I U 1956/2010

ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1956.2010 Upravni oddelek

varstvo ustavnih pravic subsidiarni upravni spor posredovanje osebnih podatkov pokojnih oseb zavrženje tožbe
Upravno sodišče
2. februar 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V obravnavanem primeru ima tožnica, ki zatrjuje kršitev osebnih podatkov umrle osebe iz 23. člena ZVOP-1, zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZVOP-1, saj to izhaja iz določb 34. člena ZVOP-1. To pa pomeni, da ima tožnica v tej zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer samostojno sodno varstvo v upravnem sporu, zato sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu ni potrebno.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi 66. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zaradi ugotovitve, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v njeno človekovo pravico, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstva osebnih podatkov, zaradi prepovedi nadaljevanja dejanja in ukrepih za vzpostavitev zakonitega stanja. V tožbi navaja, da ji je dne ... 5. 2008 umrla mati A.A., nazadnje stanujoča v Ljubljani,... Zato je z vlogo z dne 2. 10. 2009 od tožene stranke želela pridobiti podatke o datumu, kraju in načinu pokopa svoje pokojne matere. Ker tožena stranka ni odgovorila na njeno zahtevo, jo je dne 14. 1. 2010 pozvala k posredovanju zahtevanih podatkov v dodatnem 15-dnevnem roku. Tožena stranka je na njeno zahtevo z dne 14. 1. 2010 odgovorila z dopisom dne 19. 1. 2010, zgolj s pavšalno obrazložitvijo oziroma ignorantskim ravnanjem, da dne 2. 10. 2009 od nje ni prejela nobene zahteve ter da je odgovorila na neke dopise v letu 2008. Bistvenega pomena je dejstvo, da tožena stranka s tem odgovorom ni podala zahtevanih podatkov, do katerih je tožnica upravičena. Tožena stranka je s svojim ravnanjem kršila tožničino pravico do pietete, ki sodi v okvir njene pravice do duševne integritete, človeška duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti. Tožeča stranka zato meni, da ji je bila kršena pravica, določena s 35. členom Ustave RS, ki določa varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, kot tudi pravica iz 38. člena Ustave RS, varstvo osebnih podatkov. Pravica do pietete predstavlja človekovo pravico in bi jo tožena stranka morala upoštevati že na podlagi ustavne, kot tudi mednarodne pravne ureditve. Tožeča stranka poudarja, da je hči pokojnice, torej gre za dedinjo prvega dednega reda. Zaradi postopanja tožene stranke tožnici še vedno nastaja škoda, predvsem na duševnem področju, saj še vedno ne ve, kje je pokopana njena mati, kdaj je bila pokopana in na kak način. Tožena stranka je s svojim ravnanjem tožnici povzročila škodo in se s tem na ustavno nedopusten način vmešala v njeno izvrševanje pravice do zasebnosti, iz tega pa izhaja vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodo, ki jo je utrpela in jo še vedno trpi tožnica. V 2. odstavku 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP) je določeno, kdaj je možen poseg javne oblasti v posameznikovo izvrševanje pravice do zasebnosti. Izpolnjena morata biti dva pogoja, ki ju tožnica tudi opredeljuje, vendar meni, da v konkretnem primeru ni izpolnjen nobeden od obeh kumulativno določenih pogojev. Kršena je bila tudi določba 17. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah posameznikov (v nadaljevanju Pakt). Tožena stranka je po navedbah tožbe s svojim ravnanjem neposredno kršila Ustavo RS, in sicer 15., 35. in 38. člen ter EKČP in tudi Pakt. Tožnica sodišču predlaga, da ugotovi, da je tožena stranka s svojim ravnanjem posegla v človekovo pravico, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstva osebnih podatkov ter naj toženi stranki prepove nadaljnja ravnanja, s katerimi je bilo poseženo v človekovo pravico, varstvo pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic ter varstva osebnih podatkov in naj ji naloži odpravo posledic tako ugotovljenega dejanja; hkrati še predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da tožnici posreduje podatke o tem, kje je pokopana njena pokojna mati, kdaj je bil opravljen pogreb ter način pokopa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je na podlagi 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 86/04 in nadaljnji) zavrnila posredovanje osebnih podatkov pokojne tožničine matere, ker je ugotovila, da je sicer izpolnjen sorodstveni pogoj, saj je tožnica hči pokojne, vendar pa samo obstoj sorodstvenega razmerja za posredovanje navedenih podatkov ne zadostuje, saj morata biti po 3. odstavku 23. člena ZVOP-1 kumulativno izpolnjena oba pogoja, to je sorodstveno razmerje in izkazan pravni interes, ki pa ga tožnica ni v ničemer izkazala. Poleg tega je tožničin oče in soprog pokojne, B.B., toženi stranki pisno z izjavo z dne 21. 5. 2008 prepovedal, da podaja kakršnekoli informacije o njegovi pokojni ženi. Zato tožena stranka zahtevi tožnice ne more ugoditi tudi na podlagi 4. odstavka 23. člena ZVOP, saj je tožničin mož, to je oseba, ki je po zakonu, ki ureja dedovanje, zakoniti dedič prvega ali drugega dednega reda, pisno prepovedala posredovanje podatkov o pokojni. Glede na navedeno tožena stranka vztraja, da je tožba neutemeljena. Tožena stranka dalje navaja, da po njenem prepričanju ni bila kršena nobena od ustavno ali konvencijsko varovanih pravic tožnice oziroma, nobeno iz nje izvirajoče upravičenje. Nezakonito razkritje zahtevanih podatkov pa bi lahko predstavljalo nedopusten poseg v enako pravico gospoda B.B., kot tudi upravičenja pokojnice, ki jih uživa posmrtno, saj sta sodna praksa kot tudi pravna teorija soglasni, da pietetno varstvo uživa oseba tudi po svoji smrti. Dejstvo je, da tožnica očitno ne razpolaga s podatki, s katerimi osebe, ki sobivajo v socialnih skupnostih širše ali ožje družine, neogibno razpolagajo. Dejstvo je tudi, da tožnica teh podatkov ne more pridobiti od kogar koli, ki je pokojnico poznal. Dejstvo je tudi, da tega podatka ne more pridobiti niti od gospoda B.B., to je moža pokojne. Pravica tožnice, da izve za zahtevane podatke, ne more pretehtati nad pravico pokojnice, da njeni podatki ostanejo nerazkriti ter pravico pokojničinega moža, da se ti podatki ne razkrijejo. Prav tako ni podana kršitev 35. člena Ustave RS in 8. člena EKČP, saj so izjeme, ki jih ZVPO-1 predpisuje, v skladu z omejitvijo iz točke e 2. odstavka 8. člena EKČP. Tožena stranka sodišču tudi predlaga, da položaj stranke prizna B.B., Ljubljana, to je kot dediču prvega dednega reda, ki ima v skladu z določilom 23. člena ZVOP-1 konkurirajočo pravico, da odloči o (ne)razkritju podatkov o pokojnici.

Stranka z interesom, B.B., odgovora na tožbo ni podal. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah z dne 1. 4. 2010, 10. 5. 2010 in 2. 6. 2010 navaja, da je vprašanje pravnega interesa opredelila že s samo naracijo tožbe, zato kot bistveno ponavlja: je hči pokojne matere, dedinja 1. dednega reda, kar je hkrati izkaz pravnega interesa v predmetni zadevi. V zadevi, kot je predmetna, bi se pravni interes, ob upoštevanju določil zakona, ki ureja dedovanje, moral predvidevati, saj želi tožnica zgolj uveljaviti svojo pravico do pietete. Argumentacijo tožene stranke v zvezi s prepovedjo g. B.B. označuje kot nepravilno in pravno nedopustno, saj tožena stranka ne pove, v katere njegove pravice bi se z razkritjem zahtevanih informacij poseglo. Pokojnica ni prepovedala posredovanja navedenih podatkov, zato ne gre za odraz njene volje. Tožnica nasprotuje tudi predlogu tožene stranke za pritegnitev g. B.B. v postopek, saj meni, da njegova prepoved dajanja podatkov ne more in ne sme biti absolutna.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 26. 4. 2010 in 24. 5. 2010 navaja, da vztraja pri stališču, da pravni interes tožeče stranke ni izkazan in da za obstoj pravnega interesa ne zadostuje zgolj ugotovoljeno sorodstveno razmerje, saj morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja po 2. odstavku 23. člena ZVOP-1. Poleg tega poudarja, da je pokojničin mož pisno prepovedal posredovanje podatkov o pokojnici. Navaja še, da podatek, ki ga želi tožnica, tudi ni del njenega kataloga osebnih podatkov, ki ga tožena stranka obdeluje v skladu z ZVOP-1. Vztraja pri zaslišanju B.B. in še navaja, da kraj in način pokopa ni oseben podatek po ZVOP-1 ter da pokojna niti ni bila pokopana na pokopališčih v upravljanju tožene stranke.

Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. I U 163/10 z dne 18.8.2010 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. I Up 276/10 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V svoji obrazložitvi je navedlo, da mora sodišče prve stopnje v mejah tožbenega zahtevka najprej presoditi ali so podane predpostavke za meritorno odločanje o vloženi tožbi in šele nato v zadevi odločiti.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov : V obravnavanem primeru je tožnica vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev posega v njene človekove pravice, torej tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena v zvezi s 3. odstavkom 30. člena in 1. odstavkom 66. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavljala je sodno varstvo zaradi posega v ustavne pravice iz 35., 38. in 15. člena Ustave RS in varstvo človekovih pravic, zajamčenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in s Paktom o državljanskih in političnih pravicah posameznikov. Vložila je torej tožbo po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa sodišče meni, da ima tožnica, ki zatrjuje kršitev osebnih podatkov umrle osebe iz 23. člena ZVOP-1, zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZVOP-1, saj to izhaja iz določb 34. člena ZVOP-1. To pa pomeni, da ima tožnica v tej zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in sicer samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Kadar pa je zoper nek akt ali dejanje, za katero se zahteva subsidiarno sodno varstvo, zagotovljeno drugo sodno varstvo, sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po določbi 1. odstavka 66. člena v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1, ni potrebno.

Ker je v obravnavanem primeru tožnici po izčrpanju pravnih sredstev v smislu 23. člena ZVOP-1 torej zagotovljeno redno sodno varstvo v upravnem sporu v smislu 2. člena ZUS-1, je bilo potrebno ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 4. členom ZUS-1, tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia