Jedro

Iz predložene dokumentacije ni razvidna povezava med pogodbo, naročilnicami in računi. Naročilnice se namreč na sklenjeno pogodbo ne sklicujejo, prav tako se računi ne sklicujejo na naročilnice, ki jih je tožnik predložil skupaj s prejetimi računi. Količina opravljenih storitev ni navedena v nobenem od predloženih dokumentov (računih, naročilnicah ali v pogodbi). Ugotovitve količine opravljenih storitev pa po presoji sodišča tudi ne omogoča cena 8 EUR na uro, ki izhaja iz treh od petih naročilnic. Ta namreč omogoča le preračun zaračunanega zneska v število ur, torej izračun števila zaračunanih ur, ne pa preveritve obsega storitev, ki so bile dejansko opravljene. Tožnik namreč ni predložil pogodbeno dogovorjenega obračuna del po dejansko opravljenih količinah, kot podlage za potrditev in plačilo prejetih računov. To pa pomeni, da tožnik, na katerem je breme dokazovanja, obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV, ni dokazal, kar hkrati pomeni, da predložena dokumentacija ne omogoča zunanje kontrole utemeljenosti odbitka vstopnega DDV na podlagi obravnavanih računov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni urad Ljubljana je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od 1. 10. 2007 do 1. 10. 2008 z izpodbijano odločbo št. DT 0610-494/2009-07-0803-24 z dne 29. 5. 2009 tožniku za navedeno davčno obdobje dodatno odmeril in naložil v plačilo DDV v znesku 27.185,20 EUR in pripadajoče obresti za čas od poteka roka za plačilo do dneva izdaje te odločbe, v znesku 808,25 EUR.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-16-279/2009-2 z dne 26. 9. 2012 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Naslovno sodišče je v zadevi prvič odločilo s sodbo I U 1654/2012-6 z dne 27. 8. 2013 in drugič s sodbo I U 2072/2014-22 z dne 14. 4. 2015, s katero je, enako kot v prvem sojenju, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 197/2015 reviziji tožnika (ponovno) ugodilo in sodbo naslovnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. V razlogih sklepa ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji pogojev za odbitek DDV ni sledilo materialnopravnim stališčem Vrhovnega sodišča glede ustreznosti računov in je zato v zadevi prišlo do zmotne uporabe materialnega prava (6. točke prvega odstavka 82. člena Zakon o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju ZDDV-1). Sodišče je namreč napačno presodilo, da so računi neustrezni, ker iz njih ni razviden obseg opravljenih storitev, ne da bi upoštevalo stališče, da se davčnemu zavezancu ne more zanikati pravice do odbitka DDV, tudi če ima račun formalne pomanjkljivosti, če ima davčni organ sicer vse podatke za to, da preveri, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji v zvezi s to pravico in ne da bi na podlagi tega stališča v konkretnem primeru to tudi preverilo.

5. Tožnik s pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku izpostavlja ključna dejstva, ki so bila ugotovljena v dosedanjem postopku in opozarja, da je z izpodbijano odločbo naložena davčna obveznost delno že zastarala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja (ZDDV-1) in pravo EU. Tako sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

8. V obravnavani zadevi ostaja sporen drugi pogoj oziroma vprašanje ustreznosti računov družbe A. d.o.o., na podlagi katerih je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Račun je ustrezen le, če vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev (6. točka 82. člena ZDDV-1).

9. V zadevi ni spora o tem, da je tožnik kot naročnik dne 1. 9. 2007 z družbo A. d.o.o. kot izvajalcem sklenil Pogodbo o poslovnem sodelovanju, katere predmet je izvajanje pomožnih vrtnarskih in gradbenih del v drevesnici, na vrtnariji ali po objektih (vrtovih, parkih, itd.) po Sloveniji. S to pogodbo se je tožnik dogovoril za kontinuirano izvajanje storitev ter posledično za zaporedno izdajanje računov. Količina dogovorjenih storitev s pogodbo ni določena. Skladno s 3. členom Pogodbe se obračun del izvrši po dejansko opravljenih količinah oziroma drugače, če je tako določeno pri naročilu del. Obračuni del v postopku nesporno niso bili predloženi. Pogodbo je tožnik kot naročnik sklenil z družbo A. d.o.o. kot izvajalcem, pri čemer podpisani B.B. ni bil registriran kot uradni zastopnik družbe A. d.o.o. in v njej tudi ni bil zaposlen. Po izjavi direktorja je v zvezi s predmetnimi storitvami tožnik sodeloval z C.C., ki po ugotovitvah davčnega organa prav tako ni bil zaposlen v navedeni družbi. Sporno tudi ni, da je tožnik od družbe A. d.o.o. prejel pet računov, na podlagi katerih je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Račune je prejemal po pošti, dela pa naj bi po navedbah tožnika opravljali delavci, za katere tožnik ni vedel ali so zaposleni pri družbi A. d.o.o., ali ne. Davčni organ je na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku DIN pri družbi A. d.o.o. ugotovil, da gre za „neplačujoči gospodarski subjekt“ (družbo tipa „missing trader“) v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004. 10. Nesporna in skladna s podatki upravnih spisov je tudi v izpodbijani odločbi navedena vsebina računov ter spremljajoče dokumentacije - naročilnic in pogodbe. Račun 28/2007 z dne 31. 10. 2007 (v znesku 19.180,00 EUR, 20% DDV 3.836,00 EUR, skupaj za plačilo 23.016,00 EUR) vsebuje opis „Zaračunavamo vam sajenje repro sadik v njivske nasade za mesec oktober 2007“, datum opravljene storitve je enak datumu izstavitve računa, v priloženi naročilnici št. 04/2007-MB z dne 28. 9. 2007 je navedena cena 8 EUR na uro, v ceni ni zajet DDV. Količina ur v računu in naročilnici ni navedena. Račun 46/2007 z dne 30. 11. 2007 (v znesku 18.670,00 EUR, 20% DDV 3.734,00 EUR, skupaj za plačilo 22.404,00 EUR) vsebuje opis „Zaračunamo vam pripravo terena, finiširanje, planiranje, gnojenje, frezanje in setev trave za proizvodnjo travnih zvitkov“, datum opravljene storitve je enak datumu izstavitve računa, v priloženi naročilnici št. 05/2007-MB z dne 3. 11. 2007 je navedena cena 8 EUR na uro, DDV v ceni ni zajet. Količina ur v računu in naročilnici ni navedena. Račun 56/2007 z dne 28. 12. 2007 (v znesku 44.780,00 EUR, 20% DDV 8.956,00 EUR, skupaj za plačilo 53.736,00 EUR) vsebuje opis „Zaračunavamo vam zaščito rastlin pred zmrzaljo, obnovitev zasipa in popravilo drevja, čiščenje in vzdrževanje strojev“, datum opravljene storitve je enak datumu izstavitve računa, v priloženi naročilnici je navedena cena 8 EUR na uro, v ceni ni zajet DDV. Količina ur v računu in naročilnici ni navedena. Račun 41/2008 z dne 29. 4. 2008 (v znesku 28.760,00 EUR, 20% DDV 5.752,00 EUR, skupaj za plačilo 34.512,00 EUR) vsebuje opis „Zaračunavamo vam sajenje enoletnic in vrtnic v kontejnerje, vzpostavitev drevesnice iz zimskega stanja, raztros sekancev v drevesnici in ureditev poti“, datum opravljene storitve je enak datumu izstavitve računa, v priloženi naročilnici št. 01-2008/MB z dne 2. 4. 2008 cena storitve ni navedena. Količina ur v računu in naročilnici ni navedena. Račun 62/2008 z dne 31. 5. 2008 (v znesku 24.536,00 EUR, DDV 4.907,20 EUUR, skupaj za plačilo 29.443,20 EUR) vsebuje opis „Zaračunavamo vam dela v nasadih - čiščenje jarkov v nasadih, vzpostavitev drenaže po zasajenih površinah in prodajnem prostoru, odstranitev starih mrež in mrežnikov ter montaža novih mrež, pomoč pri „gositvenih“ delih“, datum opravljene storitve je enak datumu izstavitve računa, v priloženi naročilnici št. 02/2008-MB z dne 28. 4. 2008 cena storitve ni navedena. Količina ur v računu in naročilnici ni navedena.

11. Sodišče je ponovno opravilo presojo ustreznosti spornih računov in pri tem, v skladu s stališči in napotki sklepa Vrhovnega sodišča, poleg vsebine računov, upoštevalo vsebino računom priloženih listin (naročilnic) in vsebino Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pri tem ugotavlja, da iz predložene dokumentacije ni razvidna povezava med pogodbo, naročilnicami in računi. Naročilnice se namreč na sklenjeno pogodbo ne sklicujejo, prav tako se računi ne sklicujejo na naročilnice, ki jih je tožnik predložil skupaj s prejetimi računi. Količina opravljenih storitev ni navedena v nobenem od predloženih dokumentov (računih, naročilnicah ali v pogodbi). Ugotovitve količine opravljenih storitev pa po presoji sodišča tudi ne omogoča cena 8 EUR na uro, ki izhaja iz treh od petih naročilnic. Ta namreč omogoča le preračun zaračunanega zneska v število ur, torej izračun števila zaračunanih ur, ne pa preveritve obsega storitev, ki so bile dejansko opravljene. Tožnik namreč ni predložil pogodbeno dogovorjenega obračuna del po dejansko opravljenih količinah, kot podlage za potrditev in plačilo prejetih računov. To pa pomeni, da tožnik, na katerem je breme dokazovanja, obsega storitev in s tem izpolnitve vsebinskih pogojev za odbitek vstopnega DDV, ni dokazal, kar hkrati pomeni, da predložena dokumentacija ne omogoča zunanje kontrole utemeljenosti odbitka vstopnega DDV na podlagi obravnavanih računov.

12. Ker je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti že, če ni izpolnjen eden od predpisanih pogojev, med drugim zaradi neustreznega računa, sodišče izpolnjevanja drugih pogojev za odbitek vstopnega DDV ni (ponovno) presojalo.

13. Na podlagi navedenega je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker je ugotovilo, da so bili v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in pravilno presojeni vsi dokazi, ki so pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).