Jedro

Določbo 404. čl. ZPIZ/99 je potrebno razlagati v povezavi z določbo 154. čl. ZPIZ/99, zato pomenijo določbe 404. člena o postopnem spreminjanju (višanju) starostne in pokojninske dobe le postopen prehod iz stanja pred uveljavitvijo ZPIZ/99 (ko za upokojevanje po posebnih predpisih dotlej veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni omejeval starostne meje ter pokojninske dobe) na omejitve, določene v 2. odst. 154. člena ZPIZ/99. V 1. odst. 404. čl. ZPIZ/99 je bil med posebnimi predpisi sicer naštet tudi Zakon o vojnih veteranih (Ur. l. RS, št. 63/95), v katerem niso določeni pogoji za upokojitev. Ker ta zakon ne določa primerov in načinov za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ne omogoča upokojevanja pod drugačnimi pogoji od tistih, določenih v ZPIZ/99 za ostale kategorije zavarovancev (v 36. čl.) in je bil le pomotoma vključen med zakone, naštete v 1. odst. 404. čl. ZPIZ/99 (in je bil z novelo ZPIZ - Ur. l. RS, št. 109/2001 iz 1. odst. 404. čl. črtan).

Če kateri od posebnih zakonov, naštetih v 1. odst. 404. čl., določa nižjo starost ali pa nižjo pokojninsko dobo za pridobitev pravice do pokojnine od tiste, predpisane v 404. čl., je to mogoče le, če zavarovanec izpolni starost in pokojninsko dobo, določeno v 404. čl. ZPIZ/99. Zato je pravilna razlaga, da 404. čl. ZPIZ/99 zaostruje v posebnih predpisih, sprejetih pred ZPIZ/99, določene ugodnejše upokojitvene pogoje, ne omogoča pa upokojevanja novim kategorijam zavarovancev, za katere v 404. čl. ZPIZ/99 našteti posebni predpisi sploh niso določili posebnih pogojev, oz. niso omogočili pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi stroške za pritožbo sam.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca z dne 12.3.2001 in z dne 24.9.2001 ter da se mu prizna pravica do pokojnine po določbi 404. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odločilo je tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama tudi ni sporno, pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodbo je obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo prvostopenjsko sodišče, enako pa pred njim toženec v svojem postopku, je v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 - 124/2000; nadalje ZPIZ/99) kot je veljal v času toženčevega postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 24.9.2001. ZPIZ/99 v 4. delu ureja pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (154. čl. - omejitev znižanja upokojitvenih pogojev po posebnih predpisih in 155. čl. - zagotavljanje sredstev za pokojnine, uveljavljene pod ugodnejšimi pogoji). Ta pravni institut ni novota, saj so že pred ZPIZ/99 veljavni zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju omogočali pridobitev in uveljavitev pravice pokojnine pod ugodnejšimi pogoji v primerih in na način, določen s posebnimi zakoni. Z ZPIZ/99 se je torej še naprej ohranila možnost, da se lahko za posamezne kategorije zavarovancev s posebnimi zakoni določijo primeri in način za pridobitev ter uveljavitev pravice pod ugodnejšimi pogoji od pogojev, določenih z ZPIZ/99. Kot novost, ki je v dotlej veljavnih zakonih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni bilo, pa je ZPIZ/99 uvedel omejitev najnižje starostne meje in najnižje pokojninske dobe (2. odst. 154. čl.), potrebne za pridobitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji po posebnih zakonih (najmanj 55 let starosti in 35 let pokojninske dobe za moške oz. najmanj 53 let starosti in 30 let pokojninske dobe za ženske). Ker so, kot že rečeno, že zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki so veljali pred ZPIZ/99, omogočali pridobitev in uveljavitev pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji v primerih in na način, določen s posebnimi zakoni, je ZPIZ/99 v 14. delu - v prehodnih in končnih določbah - s 404. čl. omogočil postopno spreminjanje pogojev, določenih v 2.odst. 154. člena, za pridobitev pravice do pokojnine po posebnih predpisih, torej po zakonih, uveljavljanih pred uveljavitvijo ZPIZ/99. V primerjavi s citiranimi določbami 2. odst. 154. čl. bo torej starostna meja za moškega 55 let ter pokojninska doba 35 let uveljavljena šele leta 2015. V letu 2001, kar se nanaša na konreten primer, pa je bila starostna meja za moškega 49 let ter najmanj 29 let pokojninske dobe.

Določbe 404. čl. zakona je zaradi vsega navedenega potrebno uporabljati in razlagati v povezavi z določbami 154. čl.. Tako se izkaže, da pomenijo določbe 404. čl. zakona o postopnem spreminjanju (višanju) starostne in pokojninske dobe le ureditev nemotenega in postopnega prehoda iz starega v nov sistem, oz. za konkretno zadevo, postopen prehod iz stanja pred uveljavitvijo ZPIZ/99, ko za upokojevanje po posebnih predpisih dotlej veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni omejeval starostne meje ter pokojninske dobe, na stanje oz. omejitve, določene v 2. odst. 154. čl.. V 1. odst. 404. čl. ZPIZ/99, kot je veljal v času toženčevega postopka, je bil med posebnimi predpisi sicer naštet tudi Zakon o vojnih veteranih (Ur. l. RS, št. 63/95), v katerem pa (enako velja za njegove spremembe in dopolnitve, Ur. l. RS, št. 108/99) sploh niso določeni nobeni in seveda tudi ne posebni pogoji za upokojitev. Navedeni zakon torej ne določa pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, pač pa le pravice, naštete v 5. čl., ki jih je v obrazložitvi sodbe povzelo že prvostopenjsko sodišče. Ker torej navedeni zakon, ki predstavlja v smislu 154. čl. ZPIZ/99 poseben zakon, ne določa primerov in načinov za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, zaradi česar ne omogoča upokojevanja pod drugačnimi pogoji od tistih, določenih v ZPIZ/99 za ostale kategorije zavarovancev (v 36. čl.), je glede na vse že obrazloženo moč zaključiti samo, da je bil le pomotoma vključen med zakone, naštete v 1. odst. 404. čl. ZPIZ/99. Tak zaključek potrjuje tudi dejstvo, da je bil z novelo ZPIZ (Ur. l. RS, št. 109/2001) tudi ta zakon iz 1. odst. 404. čl. črtan.

Vse obrazloženo tudi pomeni, da pri 404. čl. ZPIZ/99 ne gre za "lex specialis" v primerjavi z 154. čl. zakona, kot to meni pritožba; da ni pravilno pritožbeno stališče, po katerem naj bi 1. odst. 404. čl. ZPIZ/99 izrecno izključil uporabo Zakona o vojnih veteranih in posledično da ZPIZ/99 v 404. čl. ni uzakonil predčasnega upokojevanja vojnih veteranov, kot to zmotno meni pritožba.

Glede na vse obrazloženo je pravilna razlaga določb 404. čl. ZPIZ/99 ta, da je v primeru, če bi kateri od posebnih zakonov, naštetih v 1. odst. 404. čl. določal nižjo starost ali pa nižjo pokojninsko dobo za pridobitev pravice do pokojnine od tiste, predpisane v 404. čl., le to možno pridobiti samo v primeru, če zavarovanec izpolni starost in pokojninsko dobo, določeno v 404. čl. ZPIZ/99. Zato in ker pred tem veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za pridobitev pravice do pokojnine po posebnih predpisih (za t.i. upokojevanje pod ugodnejšimi pogoji) ni določal oz. omejeval starosti ter pokojninske dobe, je pravilna razlaga toženca v dokončni odločbi, da 404. čl. ZPIZ/99 zaostruje v posebnih predpisih, sprejetih pred ZPIZ/99, določene ugodnejše upokojitvene pogoje, ne omogoča pa upokojevanja novim kategorijam zavarovancev, za katere v 404. čl. ZPIZ/99 našteti posebni predpisi sploh niso določili posebnih pogojev, oz. niso omogočili pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijano sodbo.

O tožnikovih pritožbenih stroških je glede na določbo 1. odst. 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) in ker ne gre za stanje iz 3. odst. 36. čl. odločilo, da jih nosi tožnik sam.