20. 11. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Goran Markovič, Jesenice na Dolenjskem, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji 20. novembra 2023

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VlII DoR 115/2022 z dne 13. 9. 2022 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah, št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 se sprejme v obravnavo.

OBRAZLOŽITEV

1.Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju zavrnilo zahtevek pritožnika za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu v znesku 13.223,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sklenilo, da mora pritožnik toženki povrniti stroške postopka. Presodilo je, da tožena stranka kot pritožnikov formalni delodajalec ni organizirala dela na gradbišču, ni imela neposrednega nadzora nad pritožnikovim delom in ni bila tista, ki bi morala dati pritožniku navodila za varno delo na tem delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela. Zato po presoji sodišča ni odgovorna za škodo, ki je pritožniku nastala v posledici nezgode pri delu. Sodišče druge stopnje je pritožbi pritožnika delno ugodilo in znižalo prisojene stroške postopka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23., 25., 50. in 66. člena Ustave. Nasprotuje stališču sodišč, da formalni delodajalec kljub neizpolnjevanju obveznosti iz naslova varstva pri delu ne odgovarja za škodo, ki jo je pritožnik utrpel pri delu na delovišču v tujini, kamor je bil napoten v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ker ta ni bil dejanski delodajalec na delovišču. Sodišča naj bi pritožniku, ki se je poškodoval v tujini na zanj popolnoma tujem delovišču, kjer ni poznal nikogar in ni bil seznanjen z relacijami med ostalimi deležniki oziroma izvajalci na gradbišču, absurdno naložila iskanje krivca za njegovo poškodbo pri delu. Po prepričanju pritožnika je takšna presoja sodišč skregana z vsako normalno logiko in v popolnem nasprotju z namenom delovnopravne in odškodninske zakonodaje, ki naj bi ščitila delavca in mu zagotavljala varno in ustrezno delovno okolje, za katerega mora poskrbeti delodajalec, ne nazadnje tudi z varovanjem njegove pravice do duševne in telesne integritete kot odvisne in šibkejše stranke v razmerju. Šlo naj bi za jasna določila Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19 in 15/22 – ZDR-1) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11 – ZVZD-1) ter tudi ustavna določila, ki naj jih sodišča ne bi upoštevala. Takšno stališče sodišč naj bi delavce na tujem gradbišču, na katerem ni prisoten njihov formalni delodajalec, postavljalo v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci, ki se poškodujejo na tujem gradbišču, kjer njihov formalni delodajalec je prisoten.

3.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

4.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (2. točka izreka).

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar

Predsednica senata

18. 4. 2024

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Gorana Markoviča, Jesenice na Dolenjskem, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji 18. aprila 2024

odločilo:

Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Brežicah, št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 se razveljavi in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Zunanjemu oddelku v Brežicah, v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju zavrnilo zahtevek pritožnika za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu v znesku 13.223,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sklenilo, da mora pritožnik toženki povrniti stroške postopka. Presodilo je, da tožena stranka kot pritožnikov formalni delodajalec ni organizirala dela na gradbišču, ni imela neposrednega nadzora nad pritožnikovim delom in ni bila tista, ki bi morala dati pritožniku navodila za varno delo na tem delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela. Zato po presoji sodišča ni odgovorna za škodo, ki je pritožniku nastala zaradi nezgode pri delu. Sodišče druge stopnje je pritožbi pritožnika delno ugodilo in znižalo prisojene stroške postopka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23., 25., 50. in 66. člena Ustave. Nasprotuje stališču sodišč, da formalni delodajalec kljub neizpolnjevanju obveznosti iz naslova varstva pri delu ne odgovarja za škodo, ki jo je pritožnik utrpel pri delu na delovišču v tujini, kamor je bil napoten v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ker formalni delodajalec ni bil dejanski delodajalec na delovišču. Sodišča naj bi pritožniku, ki se je poškodoval v tujini na zanj popolnoma tujem delovišču, kjer ni poznal nikogar in ni bil seznanjen z relacijami med ostalimi deležniki oziroma izvajalci na gradbišču, absurdno naložila iskanje krivca za njegovo poškodbo pri delu. Po prepričanju pritožnika je takšna presoja sodišč skregana z vsako normalno logiko in v popolnem nasprotju z namenom delovnopravne in odškodninske zakonodaje, ki naj bi ščitila delavca ter mu zagotavljala varno in ustrezno delovno okolje, za katero mora poskrbeti delodajalec, ne nazadnje tudi z varovanjem njegove pravice do duševne in telesne integritete kot odvisne in šibkejše stranke v razmerju. Šlo naj bi za jasna določila Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 52/16, 81/19, 15/22 in 114/23 – v nadaljevanju ZDR-1) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 43/11 – v nadaljevanju ZVZD-1) ter tudi ustavna določila, ki naj jih sodišča ne bi upoštevala. Takšno stališče sodišč naj bi delavce na tujem gradbišču, na katerem ni prisoten njihov formalni delodajalec, postavljalo v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci, ki se poškodujejo na tujem gradbišču, kjer njihov formalni delodajalec je prisoten.

3.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1514/22 z dne 20. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje delovno in socialno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor toženi stranki iz delovnega spora kot nasprotni udeleženki.

4.Nasprotna udeleženka v odgovoru navaja, da je družba Stekloplan, d. o. o., od nje le najela dva delavca za montažo na delovišču v Turčiji (golo storitev). Družba Stekloplan naj ne bi bila podizvajalec nasprotne udeleženke, temveč naj bi bila podizvajalka izvajalca Woltz, GmbH, iz Nemčije, s katerim naj bi bila tudi lastniško povezana. Nasprotna udeleženka poudarja, da je družba Stekloplan na gradbišču v Turčiji izvajala, vodila in organizirala delo, dajala dnevna navodila za delo najetima delavcema nasprotne udeleženke in jima zagotavljala sredstva za delo. Nasprotna udeleženka naj ne bi imela v razmerju do njiju nobenih pooblastil. Skrb za varnost pri delu naj bi bila v celoti v domeni družb Stekloplan in Woltz. Pritožniku naj bi z neodgovornim ravnanjem in nepooblaščeno uporabo viličarja škodo povzročil direktor družbe Stekloplan Marjan Kelbič, ker naj ne bi bil usposobljen za upravljanje viličarja. Zato po mnenju nasprotne udeleženke vzročne zveze med ravnanjem Marjana Kelbiča in pritožnikovo poškodbo prsta ni mogoče povezati z njenim ravnanjem, saj je na gradbišču ni bilo. Prav tako naj ji ne bi bilo mogoče očitati protipravnega ravnanja in odgovornosti za nastalo škodo. Nasprotna udeleženka opozarja, da je pritožnik na podlagi istega škodnega dogodka vložil dve tožbi, in sicer poleg obravnavane z izpodbijanimi sodnimi odločitvami iz delovnega spora tudi tožbo v pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Krškem, ki se vodi pod opr. št. P 81/2014 in o kateri še ni bilo odločeno. Meni, da je logično, da je kot formalna delodajalka pritožniku izplačevala plačo, saj je bil pritožnik pri njej pravno formalno prijavljen v zavarovanje. Nasprotna udeleženka meni tudi, da pritožniku ni bila kršena pravica do socialne varnosti (50. člen Ustave), saj iz naslova nastale škode ni pridobil nobene pravice iz invalidskega zavarovanja in je kljub stisnjenju kazalca leve roke še vedno sam polno sposoben poskrbeti za svojo socialno varnost.

5.Ustavno sodišče je odgovor nasprotne udeleženke vročilo pritožniku, ki v odgovoru vztraja pri navedbah v ustavni pritožbi in navaja, da poskuša nasprotna udeleženka v pretežnem delu odgovora s svojo interpretacijo dejanskega stanja odvrniti odgovornost za pritožnikovo poškodbo na druge deležnike delovišča v Turčiji, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo, v katerem se presojajo očitki o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic. Poudarja, da mora delodajalec, ki ni poskrbel za varno delovno okolje, prevzeti odgovornost za škodo, ki je nastala delavcu, in da se lahko delavec v primeru nastale mu škode obrne na vse odgovorne deležnike na delovišču, pri čemer pa je v prvi vrsti odgovoren formalni delodajalec. Pritožnik poudarja, da se v postopkih pred rednimi sodišči kljub dolgotrajnosti sojenja in izvedbi številnih dokazov ni dokazalo, da bi nasprotna udeleženka poskrbela za varno delovno okolje pritožnika in kakšne so bile povezave, relacije oziroma odnosi med različnimi (tujimi) izvajalci oziroma podizvajalci na delovišču v Turčiji, kar je bila tudi nasprotna udeleženka. Pritožnik naj bi zgolj iz previdnosti vložil odškodninsko tožbo na Okrajnem sodišču v Krškem tudi proti dvema subjektoma slovenskega porekla, za katera naj bi po naključju izvedel, da sta bila v času nesreče poleg nemških, turških in drugih izvajalcev prisotna na delovišču v Turčiji. Navaja, da je bil ta pravdni postopek, ki se vodi pod opr. št. P 81/2014, ves čas do sedaj prekinjen.

B.

6.Pritožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 10. 8. do 9. 10. 2011 kot pomožni ključavničar I in je opravljal monterska dela. Iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je delo opravljalo v poslovnih prostorih na sedežu in izven sedeža delodajalca v Republiki Sloveniji, zaradi potreb delovnega procesa pa občasno tudi zunaj teh prostorov na deloviščih v tujini. Pritožnik se je v Turčiji, kamor ga je tožena stranka napotila na delo, 13. 9. 2011 v nezgodi poškodoval; jeklena konstrukcija komore, ki jo je hotel podložiti z leseno letvijo, mu je zaradi prehitrega spusta strojnika, ki je upravljal viličarja, na katerem je bila konstrukcija, padla na roko in mu huje stisnila prst, ker mu roke ni uspelo pravočasno umakniti. Zaradi poškodbe nobene stvari več ne more normalno delati, ker je prst trd, ni gibljiv in ga vseskozi boli. V zvezi s škodnim dogodkom je uveljavljal odškodnino po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR), ki je veljal v času škodnega dogodka, enako določbo pa vsebuje 179. člen ZDR-1.

7.Glavni očitek pritožnika se nanaša na stališče sodišč, da formalni delodajalec ne odgovarja za škodo, ki jo je pritožnik utrpel pri delu na delovišču v tujini, kamor je bil napoten v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ker ta ni bil dejanski delodajalec na delovišču, saj ni organiziral dela na gradbišču, ni imel neposrednega nadzora nad pritožnikovim delom in ni bil tisti, ki bi moral dati pritožniku navodila za varno delo na tem delovišču. Pritožnik zatrjuje, da je takšno stališče (med drugim) v neskladju z določbo o varstvu dela iz 66. člena Ustave.

8.Člen 66 Ustave določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Pravica do varstva dela ima dva dela. Prvi določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo, kar pomeni zlasti obveznosti države, usmerjene v doseganje čim višje stopnje zaposlenosti, zagotavljanje brezplačnih služb za zaposlovanje, poklicno usmerjanje in rehabilitacijo.[1] Drugi del 66. člena Ustave se nanaša na obveznost države, da zagotovi zakonsko varstvo zaposlovanja in dela. Bistvo te določbe je, da se to varstvo v temelju ureja z zakonom.[2] Po naravi stvari se ta ustavna določba nanaša le na zagotavljanje oziroma varstvo tistega dela, ki se opravlja v zdravem in za delavce varnem okolju. Ker gre za varstvo dela, to pomeni zlasti predpisovanje varovalnih norm in minimalnih pravic delavcev kot šibkejše strani v razmerju do delodajalcev.[3] Varstvo zaposlovanja in dela se zagotavlja zlasti s predpisi delovnega in socialnega prava.[4]

9.Čeprav pravica do varstva dela iz 66. člena Ustave velja za programsko normo, ki zavezuje državo, da sprejema ustrezne ukrepe,[5] pa v drugem delu, v katerem zahteva zagotavljanje zakonskega varstva zaposlovanja in dela, hkrati pomeni človekovo pravico, ki državo zavezuje k varovanju tistih človekovih pravic, ki so povezane z opravljanjem dela in zaposlovanjem. Posamezniku (običajno delavcu) zagotavlja, da bo država to zavezo izpolnila ter mu zagotovila delo v varnem in zdravem delovnem okolju. Pravica do zagotavljanja dela v varnem delovnem okolju je vključena tudi v več mednarodnih instrumentov s področja človekovih pravic. Točka b) 7. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – MPESKP) določa, da države pogodbenice priznavajo vsakomur pravico do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, ki zagotavljajo zdrave in varne delovne pogoje. Enako 3. člen Evropske socialne listine (spremenjene) (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL) zavezuje države, da bodo zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do varnih in zdravih delovnih pogojev.[6] Pravico vsakega delavca do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo, določa tudi prvi odstavek 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Takšna obveznost države ne zavezuje le zakonodajalca, ki mora sprejemati zakone, s katerimi določa varovalne norme in minimalne pravice delavcev kot šibkejše strani v razmerju do delodajalcev, temveč tudi sodišča, ko v konkretnih primerih te norme razlagajo. Četudi je po dikciji 66. člena Ustave nosilka obveznosti za uresničevanje pravice do varstva dela država, pravica zagotavljati zdravo in varno delo že po svoji naravi predpostavlja tudi vzpostavitev obveznosti delodajalcev (in odgovornosti samih delavcev) za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom.[7]

10.Zakonodajalec je svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena Ustave, uresničil z ZDR in z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 in 64/01 – v nadaljevanju ZVZD), ki sta veljala v času škodnega dogodka.[8] Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v 43. členu ZDR,[9] konkretizirana pa v ZVZD. Osnovno načelo glede pravic in obveznosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom je, da je delodajalec tisti, ki je odgovoren za varno in zdravo delo delavcev. Odgovornosti se delodajalec tako denimo ne more razbremeniti na način, da izvedbo strokovnih nalog prepusti strokovnemu delavcu ali (zunanji) strokovni službi ter strokovne naloge v zvezi z izvajanjem zdravstvenih ukrepov izvajalcu medicine dela, temveč je delodajalec sam odgovoren za izbiro ukrepov, ustrezno organiziranost in zagotovitev materialnih sredstev. Tudi obveznosti delavcev glede varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca (tretji odstavek 5. člena ZVZD). ZVZD poudarja, da so vse obveznosti delodajalca glede varnega in zdravega dela delavcev hkrati pravice slednjih (7. člen ZVZD), čeprav imajo tudi delavci dolžnost skrbeti za lastno varnost in zdravje ter za varnost in zdravje sodelavcev. Delavec ima pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu (prvi odstavek 8. člena ZVZD).

11.Z namenom zagotavljati delo v varnem in zdravem delovnem okolju mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD). ZVZD določa številne dolžnosti delodajalcev (in delavcev) v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, podrobneje pa so varnostni ukrepi določeni v podzakonskih aktih in aktih delodajalca. ZVZD posebej ureja ukrepe za zagotavljanje varnosti na skupnih deloviščih, tj. deloviščih, kjer dela hkrati opravlja dvoje ali več delodajalcev. Ti morajo s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter delavca, odgovornega za izvajanje teh ukrepov (25. člen ZVZD).

12.Določbe o začasnem opravljanju dela v tujini vsebujeta tudi 211. in 212. člen ZDR.[10] V skladu z navedenima zakonskima določbama mora biti možnost napotitve na delo v tujino določena v pogodbi o zaposlitvi, opredeljeni so upravičeni razlogi za odklonitev napotitve v tujino in dodatne obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini.[11]

13.Zakonodajalec je z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu. Ob kršitvi pravil o varnosti in zdravju pri delu delodajalec odgovarja za škodo, ki je nastala delavcu pri delu ali v zvezi z delom na podlagi prvega odstavka 184. člena ZDR; ta določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki delavcu nastane oziroma je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Splošna pravila civilnega prava določajo, da je škodo drugemu dolžan povrniti tisti, ki jo povzroči, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – v nadaljevanju OZ). Ne glede na krivdo se odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ). Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena OZ). Za škodo, ki nastane zaradi nevarne stvari, odgovarja njen imetnik, za škodo, ki nastane zaradi nevarne dejavnosti, pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ).

14.V obravnavanem primeru je bil pritožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi napoten na delo na skupno delovišče v tujini, na katerem njegov delodajalec, s katerim je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ki mu je izplačeval plačo, ni bil prisoten. Sodišči sta, nedvomno tudi v luči ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča,[12] presodili, da delodajalec zaradi odsotnosti ni bil dolžan izpolniti obveznosti iz naslova zagotavljanja varstva in zdravja pri delu v odnosu do pritožnika in da glede na vrsto dela, ki ga je pritožnik opravljal v tujini, ne odgovarja za škodo, ki jo je ta utrpel pri nesreči pri delu na tem delovišču. Sodišči sta v izpodbijanih sodbah pojem delodajalec v smislu ZVZD razložili v dveh pomenih, in sicer kot formalnega delodajalca v delovnopravnem smislu, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in širše kot dejanskega delodajalca, ki organizira delo na delovišču, ima nadzor nad delom delavcev in tem daje navodila za varno delo, čeprav z njimi nima sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Pri tem sta se oprli na drugi odstavek 2. točke 3. člena ZVZD, v skladu s katerim za delodajalca šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca, in na sodno prakso, ki je odškodninsko odgovornost v primerih skupnih delovišč razširila prek pojma delodajalec v formalnem smislu na t. i. dejanskega delodajalca kot tistega, ki odreja in organizira delo delavcem, ki sicer niso njegovi formalni zaposleni, a so delali po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Kadar sta formalni in dejanski delodajalec dve različni osebi (kot v obravnavanem primeru), po izpodbijanem stališču sodišč formalni delodajalec zato, ker na skupnem delovišču ni prisoten, ni dolžan izpolnjevati svojih obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela[13] v odnosu do tega delavca in ne odgovarja za škodo, ki jo njegov delavec utrpi pri nesreči pri delu na skupnem delovišču.

15.Po stališču sodišč je torej bila odločilna okoliščina za presojo odškodninske odgovornosti (tudi) formalnega delodajalca njegova fizična navzočnost na skupnem delovišču. Namen 2. točke 3. člena ZVZD, ki (med drugim) določa, da se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je, da krepi varstvo delavcev. Izpodbijano stališče pa v nasprotju s tem namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v celoti (oziroma popolnoma) izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten. Pri tem sta na praktični ravni pomen te ustavne zahteve in problem odgovornosti delodajalcev še dodatno izostrena v primeru napotitev delavcev v tujino in še posebno v primeru napotitev v tretje države, v katerih vsaj praviloma niso varovani niti s pravom Evropske unije, ki zagotavlja minimalno raven varstva pravic napotenih delavcev.[14] To pa ne pomeni, da odškodninsko odgovarja zgolj formalni in ne tudi dejanski delodajalec, kot tudi ne, da formalni delodajalec ne bi imel možnosti regresnih zahtevkov do morebitnih solidarnih odškodninskih zavezancev,[15] ki pa v razmerju do delavca niso upoštevni.

16.S sprejetjem sporne razlage zakonskih določb sodišči tako nista zagotovili izvrševanja iz 66. člena Ustave izhajajoče obveznosti za zagotavljanje pogojev dela v varnem delovnem okolju. Zato sta kršili pritožnikovo pravico iz 66. člena Ustave.

17.Ustavno sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

18.Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo že zaradi kršitve 66. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.

C.

19.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jaklič in Svetlič.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]L. Zore v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, 1. del, Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, str. 545.

[2]Prav tam.

[3]M. Blaha v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 635.

[4]Temeljni zakon na tem področju je Zakon o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 21/13, 63/13, 100/13 55/17, 75/19, 54/21, 54/22 in 109/23 – ZUTD), pomembni pa so na primer tudi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 87/11, 98/14 in 18/21 – ZZRZI), Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo in 42/23 – ZZSDT) in ZVZD-1.

[5]Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-171/17 z dne 6. 2. 2020 (Uradni list RS, št. 11/20, in OdlUS XXV, 1), 11. točka obrazložitve.

[6]Člen 3 MESL (Pravica do varnih in zdravih delovnih pogojev) določa: "Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do varnih in zdravih delovnih pogojev, se pogodbenice zavezujejo, da po posvetovanju z organizacijami delodajalcev in delavcev: 1. oblikujejo, izvajajo in občasno pregledajo skladnost državne politike na področju varnosti, zdravja pri delu ter delovnega okolja. Temeljni cilj te politike je izboljšanje varnosti in zdravja pri delu ter preprečevanje nezgod in poškodb zdravja, ki izhajajo iz dela, so z njim povezane ali povzročene, posebno še z zmanjšanjem vzrokov za nevarnosti, ki izvirajo iz posebnosti delovnega okolja; 2. izdajo varnostne in zdravstvene predpise; 3. zagotavljajo uveljavljanje takih predpisov z ukrepi nadzora;

4.Spodbujajo pospešen razvoj služb za zdravje pri delu s poudarkom na preventivni in svetovalni vlogi za vse delavce.

[7]Obveznosti delodajalcev (poleg lastne odgovornosti delavcev) določa tudi pravo Evropske unije – glej prvi odstavek 5. člena in prvi odstavek 6. člena Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) (UL L 183, 29. 6. 1989). Ustavno sodišče še pripominja, čeprav se v okoliščinah te zadeve do tega vprašanja in razlage prava Evropske unije ni bilo treba opredeliti, da na tak način lahko učinkuje tudi prvi odstavek 31. člena Listine. V skladu z dikcijo prvega odstavka 51. člena Listine so med naslovniki Listine navedene le institucije Evropske unije in države članice, ko izvajajo pravo Evropske unije, ne pa tudi zasebni subjekti. Vendar po stališčih Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) to povsem ne izključuje, da so k spoštovanju nekaterih določb Listine lahko zavezani tudi zasebni subjekti oziroma da se te določbe lahko uporabljajo tudi v razmerjih med posamezniki. Glej sodbo SEU v združenih zadevah Stadt Wuppertal proti Marii Elisabethi Bauer in Volker Willmeroth proti Martini Broßonn, C-569/16 in C‑570/16, z dne 6. 11. 2018, 87.–92. točka obrazložitve.

[8]V bistvenem enake določbe vsebujeta ZDR-1 in ZVZD-1.

[9]Člen 43 ZDR je določal, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

[10]V pritožnikovi pogodbi o zaposlitvi je bilo za delo v tujini določeno, da se opravlja pod pogoji iz 211. in 212. člena ZDR.

[11]V času škodnega dogodka veljavni 211. člen ZDR je določal: "(1) V skladu s pogodbo o zaposlitvi lahko delodajalec začasno napoti delavca na delo v tujino. (2) Delavec lahko odkloni napotitev v tujino, če obstajajo opravičeni razlogi, kot so: – nosečnost, – varstvo otroka, ki še ni dopolnil sedem let starosti, – vzgoja in varstvo otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti, če delavec živi sam z otrokom in skrbi za njegovo vzgojo in varstvo, – invalidnost, – zdravstveni razlogi, – drugi razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. (3) Če pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, morata delodajalec in delavec skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Pogodba se lahko sklene za čas dokončanja projekta oziroma za čas dokončanja dela, ki ga napoteni delavec opravlja v tujini." Člen 212 ZDR je določal: "(1) Če je delavec začasno napoten na delo v tujino, mora pogodba o zaposlitvi poleg obveznih sestavin po tem zakonu vsebovati še določbe o: – trajanju dela v tujini, – praznikih in dela prostih dnevih, – minimalnem letnem dopustu, – višini plače in valuti, v kateri se le-ta izplačuje, – dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini, – drugih prejemkih v denarju ali naravi, do katerih je delavec upravičen za čas dela v tujini in pogojih vrnitve v domovino. (2) Namesto določil iz četrte, pete in šeste alineje prejšnjega odstavka se lahko pogodba o zaposlitvi sklicuje na drug zakon, drug predpis ali na kolektivno pogodbo, ki ureja to vprašanje.

[12]Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 861/2007 z dne 9. 9. 2010, št. VIII Ips 13/2011 z dne 22. 5. 2012 in št. II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019.

[13]V takih primerih napotitve so obveznosti pomembno povezane (tudi) z zahtevano skrbnostjo pri napotitvi delavca na konkretna delovišča in ureditvijo odprtih vprašanj za zagotavljanje varnega in zdravega delovnega okolja v dogovoru z dejanskim delodajalcem.

[14]Gre zlasti za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/71/ES z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (UL L 18, 21. 1. 1997 – v nadaljevanju Direktiva 96/71/ES) in Direktivo 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (uredba IMI) (UL L 159, 28. 5. 2014). Glej tudi četrti odstavek 1. člena Direktive 96/71/ES, ki določa, da podjetja s sedežem v državi, ki ni članica, ne smejo biti obravnavana bolj ugodno kot podjetja s sedežem v kateri od držav članic.

[15]Glej 188. člen OZ.