Jedro

Pri razreševanju v tej zadevi spornega pravnega vprašanja, ali je pokojni AA imel predvojno jugoslovansko državljanstvo ali ne, ki je spričo navedenih okoliščin mogoče samo s posrednimi dokazi, je po mnenju sodišča sporno predvsem to, da tožena stranka na podlagi predloženih posrednih dokazov presoja zakonitost zatrjevanih listin, s katerimi naj bi bilo državljanstvo izkazano. Zakonitost takšnih listin je po mnenju sodišča mogoče oziroma pravno dopustno presojati samo v za to določenih postopkih oziroma na podlagi za to določenih pravnih sredstev, kar še posebej velja za listine, ki predstavljajo pravne akte, na primer potni list. Kolikor gre za listine s takšno pravno vsebino, sodišče meni, da je možnost presoje njihove zakonitosti v postopku ugotavljanja državljanstva izključena, saj gre za listine, izdane po predvojnem pravu, v veljavni zakonodaji pa za presojo zakonitosti tako starih listin obstaja samo še pravno sredstvo ničnosti odločbe, kajti samo uporaba tega sredstva ni vezana na rok. Tožeča stranka je v dokaznem postopku predložila dokazila, s katerimi je dokazovala, da naj bi njen pravni prednik imel domovnico oziroma domovinsko pravico in državljanstvo. Tožena stranka bi morala v postopku odločanja sprejeti dokazno oceno listin, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj domovnice in državljanstva.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve RS št. 1811/02-XVII-335.090 z dne 10. 12. 2004 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote A, št. 208-33/93 z dne 7. 10. 2002, s katero je bilo odločeno, da se AA, roj. ... 1903 na Dunaju, umrl ... 1991 na Dunaju, po predpisih, ki so veljali na območju RS do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za jugoslovanskega državljana in državljana LRS, ob svoji smrti pa ni štel za državljana RS. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva AA kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Povzema relevantno materialno pravno podlago in sicer Zakon o državljanstvu FLRJ (prvotno Zakon o državljanstvu DFJ), ki je v 1. odstavku 35. člena določil, da za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Po predpisih, veljavnih do 28. 8. 1945, so državljanstvo pridobile tiste osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin, pri čemer je bila povezava med državljanstvom in domovinstvom vzpostavljena tako z Zakonom o državljanstvu Kraljevine SHS kot z Zakonom o občinah. Na območju, ki je leta 1918 prišlo v sestav novo ustanovljene države Jugoslavije, so veljali različni predpisi o državljanstvu. Na območju avstrijskega dela (Slovenije, Istra, Dalmacija) so veljali na primer Obči državljanski zakonik o domovinstvu, Senžermenska mirovna pogodba in Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. Po razpadu Avstro-ogrske monarhije je bila za ozemlje avstrijskega dela monarhije sklenjena mirovna pogodba (Senžermenska mirovna pogodba), na podlagi katere so postali državljani Kraljevine SHS tisti nekdanji avstrijski državljani, ki so imeli dne 1. 1. 1910 domovinsko pravico na ozemlju avstrijske polovice nekdanje monarhije, ki je pripadla Kraljevini SHS in so to pravico ohranili do uveljavitve Senžermenske mirovne pogodbe dne 16. 7. 1920. Dne 1. 11. 1928 je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS, ki je med drugim določil, da se smatrajo za državljane Kraljevine osebe, ki jim je bilo z mirovnimi pogodbami z Avstrijo, Ogrsko in Bolgarijo priznano državljanstvo te Kraljevine ali ki so ga dobile skladno z določbami teh pogodb ter osebe, ki so bile na dan, ko stopi zakon v veljavo, sprejete v državljanstvo Kraljevine z naturalizacijo. Upoštevajoč 1. odstavek 35. člena ZDrž so za državljane FLRJ veljale vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ. Tako je bila torej vzpostavljena pravna kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. V nadaljevanju tožena stranka glede dokazne vrednosti arhivskega gradiva navaja, da so vsi spisi izvirniki, ki so jih pripravili pristojni organi in da ni razvidno, da bi bili preklicani. Iz listin izhaja, da so tudi takrat pristojnim organ ostale nepojasnjene tiste relevantne okoliščine, ki bi potrjevale zakonitost domovinstva in posledično temu tudi državljanstva AA. To potrjujejo odgovori Občine B in Sreskega načelstva v C Kraljevski banski upravi Dravske banovine v Ljubljani, ki je zahtevala natančne podatke o starših AA, kje in kdaj so bili rojeni, kdaj je AA postal pristojen v Občino D (sedaj B) in iz kakšnega pravnega naslova. Nadalje naj bi se ugotovilo, na katero točko paragrafa 5 Zakona o državljanstvu se nanaša pridobitev državljanstva AA in izdana državljanska izkaznica. Iz dopisa Sreskega načelstva v C z dne 7. 2. 1939 Kraljevski banski upravi izhaja, da je mati AA že davno umrla in da je bil oče rojen na Dunaju, da je AA pridobil domovinsko pravico leta 1909 na podlagi sklepa občinskega odbora bivše občine D in da je pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije na podlagi Zakona o mirovni pogodbi (Senžermenska pogodba). Kot državljan Avstro-ogrske monarhije je s samim dejstvom, da je član Občine D, ki je pripadla leta 1920 Jugoslaviji, pridobil jugoslovansko državljanstvo. Iz spisov dalje izhaja, da naj bi AA pridobil domovinsko pravico leta 1909 na podlagi sklepa občinskega odbora bivše Občine D, kar je razvidno iz spominskega protokola. Iz dopisa nadalje izhaja tudi pripomba, da je AA v B obiskoval osnovno šolo, razen tega pa ima v D veliko posestvo, ki se že skoraj 35 let nahaja v posesti družine. Iz priloženega spominskega protokola izhaja, da naj bil AA ml. leta 1909 sprejet v občino D. Ti odgovori in pojasnila pa so po mnenju tožene stranke nepopolni in ne potrjujejo zakonitosti ugotovljenih dejstev, ki bi se skladala z materialnimi predpisi. Tožena stranka tako zavrača kot neutemeljeno pritožbeno navedbo, da državljanstva staršev AA v postopku ugotavljanja državljanstva ni potrebno dokazovati. Do polnoletnosti AA je pri presoji njegovega domovinstva in posledično temu tudi državljanstva namreč relevanten podatek o domovinstvu njegovega očeta. Leta 1909, ko je bil AA star šest let, bi upoštevaje predpise, ki so urejali domovinstvo, lahko pridobil domovinstvo le nesamostojno, istočasno z očetom. Podatek o tem, da oče ni bil domovinsko pristojen v B, pa ni sporen in tožeča stranka temu ne oporeka. Dalje tožena stranka pojasnjuje, da je za vse avstrijske dežele obstajalo enotno avstrijsko državljanstvo. V tesni povezavi z njim je bil institut domovinske pravice, ki sta jo urejala Zakon o domovinstvu z dne 3. 12. 1863 in zakon z dne 5. 12. 1896. Skladno z zakonom z dne 3. 12. 1863 morajo imeti domovinsko pravico v občini samo državljani, vsak državljan je namreč moral imeti domovinsko pravico v občini in to samo v eni. Pri spremembi domovinske pravice staršev so mladoletni otroci sledili staršem (zakonski in pozakonjeni očetu, nezakonski pa materi). Smrt staršev na domovinsko pravico otrok ni vplivala. Tako so zakonski otroci dobili domovinsko pravico v občini, v kateri je v času njihovega rojstva imel domovinsko pravico njihov oče. Navedba BB, kot izhaja iz spominskega protokola, da je bil AA leta 1909 sprejet v Občino D, nima pravne podlage v materialnih predpisih, ki so urejali domovinstvo. Upoštevajoč dejstvo, da je bil AA leta 1909 še mladoleten, bi, kot že navedeno, domovinsko pravico lahko pridobil le s sprejemom v domovinsko zvezo istočasno z očetom. Dokazi, zbrani v postopku, pa temu ne pritrjujejo. Po izjavi priče na zapisnik z dne 17. 5. 2002 je oče AA do leta 1938 imel avstrijsko državljanstvo. Po tem letu, ko je bil razglašen za sovražnika države in mu je bilo zaplenjeno premoženje v Avstriji, pa jugoslovansko državljanstvo. Iz dopisov Nemškega konzulata v Ljubljani (z dne 13. 10. 1938 in 4. 1. 1939) izhaja podatek, da je AA še vedno vpisan v evidenco domovinstva mesta Wien. Upoštevaje zakon z dne 5. 12. 1896 je bila vsaka občina, če je koga sprejela v domovinsko zvezo, dolžna o tem obvestiti dosedanjo domovinsko občino. Nenazadnje pa po mnenju tožene stranke dvom v pravilnost navedb BB oziroma spominskega protokola glede članstva AA potrjuje tudi kontradiktornost med izjavo, da je bil sprejet v Občino D, in domovnico z dne 20. 4. 1919, katero naj bi izdala Občina B. Ugotovljeno dejansko stanje tako po mnenju tožene stranke potrjuje, da izdana domovnica ni imela pravne podlage. Prav tako pa v postopku ni dokazano desetletno bivanje očeta AA, na podlagi katerega bi bil sprejet v domovinsko zvezo občine D. Iz priložene darilne pogodbe namreč izhaja podatek, da je oče AA postal lastnik zemljišč v občini D na podlagi kupnih pogodb z dne 2. 10. 1909 in 26. 1. 1910, menjalnih pogodb z dne 2. 12. 1921 in prisojilne listine z dne 5. 7. 1923. Nadalje iz darilne pogodbe izhaja podatek o prebivališču očeta in AA, pri obeh je namreč naveden naslov na Dunaju. Temu podatku glede desetletnega bivanja v občini D pa ni pritrdila niti priča, vnuk AA, ki je na zapisnik z dne 17. 5. 2002 izjavil, da mu je sicer znano, da se je dedek nahajal tudi na posestvu v D, vendar ne ve, ali je bil stalno prijavljen. Iz dopisa občine B z dne 28. 1. 1939 izhaja, da natančnejši podatki o starših AA niso znani, podatek o domovinski pravici imenovanega potrjujejo zgolj spominski protokoli, natančnih podatkov pa se ne da ugotoviti. Tako ostaja dvom v pravilnost navedb. Po podatkih Upravne enote A, arhiv bivše občine D, ki zadeva domovinstvo, ni ohranjen. Tako tožena stranka ocenjuje, da za izdajo domovnice z dne 20. 4. 1919 ni bilo pravne podlage v materialnih predpisih. Upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje je bila izdana v nasprotju z materialnimi predpisi. Na to kaže tudi zaprosilo Nemškega konzulata v Ljubljani, ki je zaprosil za natančne podatke o domovinstvu iz razloga, ker so AA še vedno vodili v seznamu domovincev mesta Wien. Nenazadnje pa dvom v zakonitost izdanih listin potrjuje tudi neskladje med podatkom občine B, da je AA pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije na podlagi Senžermenske mirovne pogodbe, državljanska izkaznica pa naj bi, kot izhaja iz dopisa Nemškega konzulata, potrjevala, da je imenovani državljan Kraljevine Jugoslavije na podlagi Zakona o državljanstvu z dne 21. 9. 1928. Glede na to, da se je državljanska izkaznica izdala izključno na predpisanem obrazcu, ki je moral biti točno izpolnjen in na katerem ni bilo podatka o pravni podlagi pridobitve državljanstva, je bila izdana v nasprotju z zakonom. Predpisani obrazec državljanske izkaznice namreč ni določal rubrike, iz katere bi bil razviden podatek, na podlagi katerega predpisa je kdo pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije. Za pravilno presojo domovinstva AA je bilo v postopku potrebno ugotovitvi domovinstvo njegovega očeta in iz tega domovinstva izvajati domovinstvo AA. Tako izdana domovnica v letu 1919 iz že navedenih razlogov ne pritrjuje navedbam, da je AA zakonito pridobil domovinstvo v občini D. Glede pritožbenih navedb, da je bila AA izdana potna listina, pa tožena stranka pojasnjuje, da je sklepati glede na vsebino predpisa, ki je urejal to področje, da so se potne listine izdajale "lastnim državljanom". Izdajala so jih politična oblastva tistega območja, kjer potovalec prebiva oziroma Policijsko ravnateljstvo v Ljubljani in njegova ekspozitura. Podatek, da je bila AA izdana potna listina dne 16. 2. 1920 in 4. 10. 1920, izhaja iz dopisa Nemškega konzulata v Ljubljani z dne 13. 10. 1938 in izjave priče. Vendar upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, razvidno iz zgornje obrazložitve odločbe, ki ne pritrjuje navedbam tožeče stranke o jugoslovanskem državljanstvu pravnega prednika, za izdajo potne listine ni bilo pravne podlage v materialnih predpisih. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo odločbe organa prve stopnje pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožeča stranka je dne 7. 1. 2005 po odvetnici CC vložila tožbo proti navedeni odločbi tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi navaja, da je problem postopka, ki se vleče že dobrih 11 let, v tem, da je v Sloveniji v preteklosti veljalo več pravnih režimov. Po letu 1945 je bila Slovenija razdeljena na tri pravne režime: pravni red FLRJ, pravni red Italije in posebni režim Svobodnega Tržaškega ozemlja. Od leta 1918 do 1945 sta veljala pravni red Kraljevine Jugoslavije in pravni red Italije. Pred letom 1918 pa sta se uporabljala avstrijski in ogrski pravni red. Tako pride pri ugotavljanju državljanstva določene osebe v poštev kar 44 predpisov. Odločilno pa je, kdaj se je oseba rodila, s katera dela ozemlja Slovenije izhaja ter drugih okoliščin. Ravno glede uporabe pravnih virov ter zaradi večkratnega ponavljanja navedb in dokazov je po mnenju tožeče stranke obrazložitev izpodbijane odločbe precej nejasna in nerazumljiva. Po mnenju tožeče stranke sta namreč za odločitev najpomembnejša Zakon o državljanstvu DFJ in novela zakona. ZDrž v 1. odstavku 36. člena določa, da so se štele za jugoslovanske državljane vse osebe, ki so bile na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ (28. 8. 1945) jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Med te pa spadata tudi Zakon o državljanstvu z dne 21. 9. 1928 in mirovna pogodba z Avstrijo, sklenjena 9. 10. 1919 (Senžermenska pogodba). Z natančno analizo priloženih listin se da razbrati dejansko stanje v zadevi: AA je obiskoval osnovno šolo v B in bil član občine B že pred letom 1910. Domovinsko pravico je pridobil leta 1909 na podlagi sklepa občinskega odbora bivše občine D, imel je redno prebivališče uradno prijavljeno v kraju D, z domovnico št. 62 z dne 20. 4. 1919 je priznano, da je član občine B, kot državljan Avstro-ogrske monarhije je pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije na podlagi Senžermenske mirovne pogodbe s samim dejstvom, da je član občine B, ki je leta 1920 pripadla Jugoslaviji. Od leta 1920 je imel jugoslovanski potni list, dne 28. 3. 1928 se je poročil z DD, ki je tako kot njuna dva sinova, postala državljanka Kraljevine Jugoslavije in članica občine B, dne 8. 10. 1938 je prejel državljansko izkaznico, št. 10132, reg. št. 455. V nadaljevanju tožeča stranka navaja dele obrazložitev izpodbijane odločbe, s katerimi se ne strinja in se po njenem mnenju ne skladajo z dejanskim stanjem. Tako se ne strinja z navedbo, da so ostale nepojasnjene tiste relevantne okoliščine, ki bi potrjevale zakonitost domovinstva in posledično temu tudi državljanstva AA ter da naj bi bili odgovori in pojasnila glede domovinstva, nepopolni in naj ne bi potrjevali zakonitosti ugotovljenih dejstev, ki bi se skladala z materialnimi predpisi. Ker arhiv, ki zadeva domovinstvo, ni ohranjen, se navedbe glede domovinstva ne dajo preveriti na podlagi listinskih dokazil, pač pa zgolj posrednih dokazil, ki pa naj ne bi potrjevali pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja glede izdane domovnice, zato tožena stranka ocenjuje, da za njeno izdajo ni bilo pravne podlage v materialnih predpisih. Podatki glede domovinstva naj bi bili potrebni posebne presoje, dvom v zakonitost izdanih listin pa potrjuje tudi neskladje med podatki. Tudi državljanska izkaznica naj bi bila izdana v nasprotju z zakonom, prav tako naj ne bi bilo pravne podlage v materialnih predpisih za izdajo potne listine. Po mnenju tožeče stranke pa iz vsebine predloženih dokazov izhaja, da so imeli takratni pristojni organi pojasnjene vse relevantne okoliščine, saj nikjer ni mogoče zaslediti podatkov, ki bi bili med seboj v neskladju. Tožena stranka je zelo nenatančno analizirala vsebino predloženih listin in na podlagi navajanj nemškega konzula nekritično ocenila, da so tako domovnico kot potno listino in državljansko izkaznico pristojni organi izdali brez pravne podlage oziroma v nasprotju z veljavnimi materialnimi predpisi. Nikjer namreč ni zaslediti, da bi bile omenjene upravne odločbe po njihovi izdaji kasneje preklicane. Vendar pa so vse te odločbe prenehale veljati dne 11. 12. 1946, ko je AA pridobil angleško državljanstvo. Ob upoštevanju izdanih upravnih odločb in dejstvu, da kasneje niso bile preklicane, je AA do 11. 12. 1946 veljal za državljana FLRJ. Domovnica, potna listina in državljanska izkaznica so upravne odločbe, ki so bile izdane s strani pristojnih organov po predpisanem upravnem postopku. Vse tri so postale dokončne in pravnomočne, to pa v upravnem postopku pomeni predvsem varstvo pridobljenih pravic in priznanih pravnih koristi. Ni sporno, da arhiv bivše občine D ni ohranjen, prav tako niso ohranjene listine v zapuščini AA. Tožena stranka je odločala na podlagi listin, ki jih je priskrbela tožeča stranka in ki predstavljajo preslikave arhivskega gradiva, ki ga v izvirniku hrani Arhiv RS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka ne dvomi v obstoj omenjenih upravnih odločb, vendar pa na podlagi izvedenega upravnega postopka zaključuje, da za njihovo izdajo ni bilo materialno pravne podlage. S tem je grobo posegla v inštitut pravnomočnosti, ki ima v vrednostnem sistemu pravnih načel visoko mesto, mnogi jo postavljajo celo nad zakonitost, saj tudi nepravilna odločba postane pravnomočna. Namen pravnomočnosti pa je zagotoviti pravno varstvo in zaupanje v pravo. Tudi Ustava RS določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v posebej določenih primerih in posebej določenih postopkih. Tožena stranka pa je domovnico, potno listino in državljansko izkaznico spoznala za neveljavne, pri tem pa ni navedla predpisov, na katere je oprla svojo odločitev. S tem je ravnala arbitrarno in v nasprotju z načelom pravne države. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izvede ponujene listinske dokaze, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ugotovi, da je AA, roj. ... 1903 na Dunaju, umrl dne ... 1991 na Dunaju, dne 28. 8. 1945 bil državljan FLRJ, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka oziroma le podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožeča stranka je nato dne 12. 1. 2005 vložila proti izpodbijani odločbi še tožbo po pooblaščencu EE, ki jo je sodišče obravnavalo kot dopolnitev gornje tožbe. V njej navaja, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z načelom ne bis in idem in načeli pravne varnosti. Pravni subjekt, o katerega pravicah je bilo že enkrat odločeno, ne more biti v drugem nezakonitem postopku prikrajšan za svoje že pravnomočno priznane pravice. K pravni varnosti pa je šteti tudi upoštevanje pravnomočnih odločb. Pravnomočnost pomeni, da je tudi državni organ vezan na to odločitev in v samovoljnem ponovnem postopku ni mogoče odvzeti ali spremeniti pravnomočno prisojenih pravic ali obveznosti. Glede domovinske pristojnosti pa pojasnjuje okoliščine oziroma osebnost AA. Bil je svetovljan, evropski poslovnež z dunajsko firmo. Imel je premoženje v Avstriji, Jugoslaviji in Angliji. Bežal je pred Hitlerjem, leta 1938 je zapustil Avstrijo in se preselil v Jugoslavijo na posestvo B. S pobegom iz Avstrije je izgubil avstrijsko - nemško državljanstvo, v Avstriji ležeče premoženje pa mu je bilo zaplenjeno v korist tretjega Reicha. Bil je mobilen poslovnež, ki je sprva posloval iz B, kasneje iz Zagreba, s pripadajočim potnim listom. Vse to je uredil v letu 1938 v Jugoslaviji. Pred okupacijo Jugoslavije je pobegnil v Anglijo z jugoslovanskim potnim listom, med vojno je bil v Londonu aktiven v protihitlerjanski koaliciji. Zaradi nastalih povojnih razmer je v novembru 1946 izstopil iz jugoslovanskega državljanstva in prevzel državljanstvo Anglije. S tem državljanstvom je leta 1991 na Dunaju umrl. Glede listinskih dokazil tožeča stranka pojasnjuje, da so bili arhivi občine B in Sreskega načelstva v C uničeni, tudi družinski arhivi so izginili, z izjemo listin, odkritih v Arhivu RS, ki v celoti podpirajo njeno zahtevo. Tožeča stranka kot oporočna dedinja glede desetletnega postopka dokazovanja meni, da listine potrjujejo njene navedbe. Iz listin nesporno izhaja, da je AA prejel državljansko izkaznico dne 8. 10. 1938, št. 10132/2 ter domovnico občine B dne 13. 6. 1938 s št. 195/38. Avtentična listina državnega organa po mnenju tožeče stranke neizpodbitno dokazuje, da je AA pridobil jugoslovansko državljanstvo na podlagi domovnice občine B. AA je imel tudi potni list Kraljevine Jugoslavije že od leta 1920. Glede dopisa oziroma zaprosila Nemškega konzulata z dne 13. 10. 1938 tožeča stranka meni, da je motive zanj težko razložiti, saj je AA s prebegom v Jugoslavije ex lege izgubil avstrijsko in nato nemško državljanstvo. Na koncu tožeča stranka posebej opozarja na fotokopijo domovinske izkaznice občine B, št. 195/38 z dne 13. 6. 1938, ki se nahaja v upravnem spisu, in meni, da tožena stranka ni ocenila izpovedi priče FF ml. (izpovedal je, da se spominja, da je oče urejal papirje za izselitev družine iz Jugoslavije v Anglijo na podlagi jugoslovanskega potnega listina, da je med vojno v Londonu obiskoval šolo, v kateri so bili samo Jugoslovani, da se je srečal s kraljem Petrom II, ki je ponovno obiskal posestvo njegovega očeta AA). Brez ocene naj bi ostal tudi dokaz, da je AA overil svoj podpis na pooblastilu odvetniku dne 9. 1. 1940 na podlagi jugoslovanskega potnega lista v prostorih Veleposlaništva Kraljevine Jugoslavije v Londonu. Listinsko in z izpovedjo priče je izkazano, da je AA pridobil angleško državljanstvo, ob izstopu iz jugoslovanskega pa je le to izkazal s svojim jugoslovanskim potnim listom. Po mnenju tožeče stranke so bili ti dokazi ignorirani v celoti, čeprav je vsaj verjetnost zatrjevane pravice z njimi dokazana. Obširna obrazložitev izpodbijane odločbe naj bi govorila o tem, da se je upravni organ že v začetku postavil na stališče, da ne bo priznal državljanstva. Po mnenju tožeče stranke gre za samovoljo državnega organa. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, podrejeno pa tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je po odvetnici CC dne 12. 1. 2005 vložila še pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni zavzela stališča do dopisa Kraljeve banske uprave Konzulatu tretjega Reicha z dne 15. 2. 1939, ki je neizpodbojni dokaz dejstva državljanstva prednikov tožeče stranke. Glede domneve zakonitosti izdane domovnice pa tožeča stranka ugovarja načela porazdelitve dokaznega bremena in načela nevtralnosti in nepristranskosti upravnega organa. Domovnica je javna listina in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Iz domovnice jasno izhaja, da je prednik tožeče stranke bil državljan Kraljevine Jugoslavije. Tožena stranka se je v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku postavila na stališče, da je ta listina neveljavna. To je sicer dovoljeno dokazovati, vendar dokazno breme nosi tisti, ki nezakonitost oziroma neveljavnost zatrjuje. Za izdajo domovnice je bil v Kraljevini Jugoslaviji predpisan upravni postopek, izdajo si urejali materialni predpisi, tožena stranka pa dvomi v njeno zakonitost in pri tem ne navaja, kateri predpisi Kraljevine Jugoslavije so bili kršeni.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je na podlagi 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US RS, v nadaljevanju ZUS) kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu z izjavo, št. U-A02-208/2005-3-Š z dne 18. 1. 2005. Tožena stranka v odgovorih na tožbi navaja le, da vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v tem upravnem sporu za ugotavljanje državljanstva AA, rojenega ... 1903 na Dunaju, umrlega ... 1991 na Dunaju, pravnega prednika tožeče stranke, kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije.

Kot izhaja iz tožbenih navedb, je sporno predvsem vprašanje obstoja oziroma zakonitosti domovinstva in posledično državljanstva AA. Iz upravnih spisov, izpodbijane odločbe in tožbenih navedb je razvidno, da se obstoj domovinstva in državljanstva izkazuje s posrednimi dokazi, saj listin, ki bi na to kazale neposredno (npr. domovnice, vpisa v evidence ipd.) zaradi uničenja arhiva ni.

Pri razreševanju v tej zadevi spornega pravnega vprašanja, ali je pokojni AA imel predvojno jugoslovansko državljanstvo ali ne, ki je spričo navedenih okoliščin mogoče samo s posrednimi dokazi, je po mnenju sodišča sporno predvsem to, da tožena stranka na podlagi predloženih posrednih dokazov presoja zakonitost zatrjevanih listin, s katerimi naj bi bilo državljanstvo izkazano. Zakonitost takšnih listin je po mnenju sodišča mogoče oziroma pravno dopustno presojati samo v za to določenih postopkih oziroma na podlagi za to določenih pravnih sredstev, kar še posebej velja za listine, ki predstavljajo pravne akte, na primer potni list. Kolikor gre za listine s takšno pravno vsebino, sodišče meni, da je možnost presoje njihove zakonitosti v postopku ugotavljanja državljanstva izključena, saj gre za listine, izdane po predvojnem pravu, v veljavni zakonodaji pa za presojo zakonitosti tako starih listin obstaja samo še pravno sredstvo ničnosti odločbe, kajti samo uporaba tega sredstva ni vezana na rok. Tožena stranka se na inštitut ničnosti ne sklicuje. Iz tega izhaja, da je dokazna ocena upravnih organov, temelječa na zatrjevanju nezakonitosti listin, s katerimi naj bi bilo predvojno jugoslovansko državljanstvo izkazano, vsaj nepopolna, če ne celo napačna, saj pravica do proste presoje dokazov v navedenem pogledu zaradi varstva načela pravne varnosti ni neomejena (kar velja tudi glede izkaznic in podobnih listin, ki so javne listine: resničnost tistega, kar je v njih zapisano, je mogoče izpodbijati, vendar z drugimi dokazi, predpisi oz. njihova vsebina pa praviloma ne morejo šteti za dokaz).

Tožeča stranka je v dokaznem postopku predložila dokazila, s katerimi je dokazovala, da naj bi njen pravni prednik imel domovnico oziroma domovinsko pravico in državljanstvo. Tožena stranka bi morala v postopku odločanja sprejeti dokazno oceno listin, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj domovnice in državljanstva. Dokazna ocena teh listin se po mnenju sodišča tudi glede na preje navedeno sicer lahko opira na vsebino nekdaj veljavnih predpisov, vendar ne v pogledu vprašanja zakonitosti posredno dokazovanih listin, temveč le v pogledu vprašanja, ali so bile posredno dokazovane listine (lahko) dejansko izdane z vsebino, kot se posredno dokazuje. Takšna dokazna ocena v upravnem postopku ni bila opravljena, zato ključno vprašanje v obravnavani sporni zadevi po presoji sodišča ostaja nerazčiščeno in tako sodišče ne more rešiti spora.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke utemeljena, zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS s sodbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.