Jedro

Zakon o kazenskem postopku predpisuje časovno omejitev trajanja pripora in ne zahteva, da je trajanje oz. datum, do katerega je pripor odrejen, naveden v sklepu o odreditvi pripora.

Pri kaznivih dejanjih, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb, za odreditev pripora zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 96357/2010 z dne 23. 12. 2010 zoper obdolženega J. J. zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga odpravo pripora.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 18. 1. 2011 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Neutemeljena je navedba zagovornika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidno, za koliko časa je bil pripor odrejen. ZKP v drugem odstavku 202. člena določa vsebino sklepa o odreditvi pripora, pri čemer ne zahteva navedbe trajanja pripora oziroma datuma, do katerega je odrejen. Časovna omejitev trajanja pripora je predpisana v 205. členu ZKP, v skladu s katerim sme biti obdolženec v priporu na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika največ en mesec od dneva odvzema prostosti. Glede na citirana zakonska določila in ker pripor ni bil odrejen za čas, krajši od enega meseca, ni dvoma, da je na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 23. 12. 2010 dopustno največ enomesečno pridržanje obdolženca v priporu, pri čemer je v izreku izrecno opredeljen tudi trenutek (datum in ura) odvzema prostosti, od katerega se računa enomesečni rok.

6. Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec J. J. v sostorilstvu z obdolžencem M. B. napeljeval R. K. k storitvi kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1, je sodišče oprlo zlasti na navedbe R. K. (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah), ki je natančno opisal, kako je potekalo načrtovanje umora. R. K., ki bi v skladu z načrtom M. B. in J. J., moral E. S. umoriti, je pojasnil tudi vlogo posameznega udeleženca pri izvedbi načrta, pri tem pa izpostavil grožnje J. J., da "ga bo ubil, če kaj zajebe". Pojasnil je tudi, kakšno premoženjsko korist bi prejeli zaradi smrti E. S., ki jo je M. B. predhodno življenjsko zavaroval. Navajanja R. K. v povezavi z navedbami E. S., ki je pojasnila nekatere okoliščine v zvezi z njeno zaposlitvijo v podjetju E. d. o. o. in sklenitvijo zavarovalne pogodbe, ter v povezavi s podatki iz zapisnika o preiskavi elektronske naprave z dne 17. 12. 2010 (str. 4-5 sklepa preiskovalne sodnice) tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Dokončna pravna kvalifikacija dejanja in opredelitev vloge posameznega udeleženca pri storitvi kaznivega dejanja pa bo mogoča šele po izvedbi dokazov v nadaljnjem postopku. Navedbe zagovornika, da doslej zbrano dokazno gradivo ne omogoča zaključka o obstoju utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje oziroma za očitano obliko udeležbe, tako niso utemeljene. Kolikor pa zagovornik dvomi v resničnost ugotovljenih dejstev, izpodbija dejansko stanje, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Teža očitanega dejanja ob ugotovljeni obdolženčevi grožnji, vztrajnosti pri napeljevanju R. K. k umoru E. S. in želji po dvigu življenjskega standarda, pa je zadostna podlaga za zaključek o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec lahko na prostosti s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Pravilno je tudi sklepanje zunajobravnavnega senata, da pri kaznivih dejanjih, katerih storitev pomeni močno ogrožanje varnosti drugih oseb, in med taka spada tudi očitano kaznivo dejanje, zadošča že manjša stopnja ponovitvene nevarnosti kot pri tistih kaznivih dejanjih, s katerimi varnost ljudi ni močno ogrožena. Obstoj ponovitvene nevarnosti je tako v sklepu preiskovalne sodnice kot tudi v sklepu zunajobravnavnega senata ustrezno obrazložen, zato je tudi očitek bistvene kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljen.

C.

8. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).